Usvajanje zmožnosti samoreševanja, prepoznavanja utapljajočega in varnega nudenja pomoči utapljajočemu

Izr. prof. dr. Jernej Kapus

Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport

Usvajanje zmožnosti samoreševanja, prepoznavanja utapljajočega in varnega nudenja pomoči združuje vse spretnosti, zmožnosti in znanja vodne kompetence.¹ Zato to predstavlja zadnji korak na poti učenja od plavalnega začetnika do varnega plavalca.

ZMOŽNOST SAMOREŠEVANJA

Pri samoreševanju se rešujemo sami, kadar imamo težave v vodi in nam lahko grozi tudi utopitev. Pomembno je, da pri tem ohranimo razsodnost in glede na pogoje, v katerih se znajdemo, najbolj razumno ukrepamo. Takšne okoliščine so lahko ob:

1. mišičnem krču. Pri plavanju se pogosto pojavljajo krči v mišicah stopal, goleni, stegen in rok, ki so lahko zelo boleči. Ob krču iztegnemo mišično skupino, pri kateri se pojavi krč. Po iztegnitvi običajno mišični krč popusti. Nato nadaljujemo s plavanjem, tako da ne obremenjujemo zakrčene mišične skupine. Med plavanjem naj zakrčena okončina miruje, druge pa so aktivne.
2. padcu v reko.
3. padcu v vodo v obleki.
4. padcu v mrzlo vodo.
5. vdrtju ledu. Med hojo po ledu imamo vedno s seboj vrv in vpikač (pripomoček, podoben dvema izvijačema s šilom, ki sta povezana z vrvico) ali drug zašiljen predmet. Če se led pod nami vdre, skušajmo ostati mirni in zbrani. Ob vdrtju razširimo roke, saj bomo tako zelo verjetno ostali z glavo nad gladino zaradi večjih kosov ledu in obleke. Kličemo na pomoč in vržemo vrv do najbližje osebe, ki nas lahko izvleče iz vode. Če v bližini ni nikogar, si pomagajmo z vpikačem ali s kakršnim koli zašiljenim predmetom (izvijač, ključi …; Slika 1). Če teh pripomočkov nimamo, skušamo počasi zlesti na led. Ko smo na ledu, ne vstanemo takoj, temveč se zakotalimo stran od odprtine, saj se lahko led ponovno vdre.⁴

Slika 1

Izvijača s šilom sta pripomočka, s katerima si lahko pomagamo zlesti na led

KAKO UČITELJ POUČUJE ZMOŽNOST SAMOREŠEVANJA

Pri samoreševanju je pomembno, da učenec ohrani razsodnost in najbolj razumno ukrepa. To pomeni, da mora znati izkoristiti lastne sposobnosti in znanje. Presoja in učinkovitost samoreševanja sta lažji, če ima učenec s takimi okoliščinami že izkušnje, torej da je že bil kdaj v obleki v vodi, da je plaval v valoviti ali mrzli vodi, da je pri tem iskal primeren izhod iz vode in da je varno prešel na kopno.

Glede na opredelitev je plavalec varen takrat, ko uspešno obvlada nenamerno in nepričakovano potopitev v tekočih in stoječih vodah ter v morju …^1,2 Z drugimi besedami je to zmožnost samoreševanja pri težavah v vodi v različnih pogojih. Zmožnost samoreševanja združuje različne spretnosti:

spretnost nadzorovanja in usklajevanja dihanja, spretnost obdržanja na gladini, spretnost orientacije v vodi, spretnost plavanja v različnih položajih, spretnost potopa in plavanja pod gladino ter spretnost varnega izhoda iz vode,

ki jih učenec usvaja in jih usvoji tudi v različnih okoljih, kot so plavanje z rešilnim jopičem in z obleko, v valoviti vodi, v razburkani vodi, v vodi s tokom in v hladni vodi. Različne pogoje lahko učitelj ustvarja z igrami (škropljenje, valovaje) v plitvini bazena, z umetnimi tokovi in valovi v plavalnih kanalih ter v bazenih vodnih parkov in z vajami v naravnem kopališču. Pri tem mora seveda poskrbeti, da so tudi zahtevnejši pogoji za učenca še vedno varni in nadzorovani.

ZMOŽNOST PREPOZNAVANJA UTAPLJAJOČEGA

V vsakdanjem življenju nas obvezuje splošna odgovornost, da pomagamo vsakemu, ki potrebuje pomoč. Seveda pomagamo po svojih močeh glede na svoje sposobnosti in znanje. To še posebej velja za vodno okolje.

Za vadbo presoje večkrat opazujmo z obale kopalce in skušajmo ugotoviti, v kakšnem stanju so.

Plavalec, ki nima težav, bo plaval v vodoravnem položaju na gladini. Njegovi udarci in zaveslaji bodo usklajeni, učinkoviti. Dihal bo ritmično.^2,3,5

Če je precenil svoje sposobnosti, plavalec onemore in tako ne zmore sam priplavati do kopnega. Zaveslaji onemoglega utapljajočega bodo prekinjeni z mahanjem nad gladino. Iz vodoravnega položaja se bo vedno bolj postavljal v poševen in pokončen položaj. Njegovo dihanje bo prekinjeno s klici, torej bo glasen, z njim se bomo lahko še smiselno pogovarjali.^2,3,5

Če onemogli utapljajoči ne dobi pomoči, postane nerazsoden. Bo v pokončnem položaju; da pa bo lahko vdihoval, se bo z rokami ob telesu odrival dol, kar ga bo sicer dvigovalo. Ker pa ne bo imel usklajene pomoči nog, bo v naslednjem trenutku spet z glavo potonil. Dihal bo težko, hlastajoče, kašljal in morda bruhal. Nerazsodni utapljajoči bo tih, saj ne bo mogel več klicati in/ali se razumno pogovarjati.^2,3,5

Če nerazsodni utapljajoči ne dobi pomoči, pride do prekinitve dihanja. Zaradi padca vsebnosti kisika možgani izklopijo center za gibanje, utapljajoči bo padel v nezavest. Negibni utapljajoči bo v vodoravnem, poševnem ali pokončnem položaju s potopljenim obrazom na vodni gladini ali pod njo.^2,3,5

ZMOŽNOST VARNE POMOČI UTAPLJAJOČEMU

Zavedanje svojih omejitev je pri pomoči v vodi in/ali ob njej zelo pomembno. Pri težavah oziroma nesrečah v vodi moramo najprej oceniti:^2,3,5

• stanje utapljajočega, njegove telesne značilnosti, njegovo prisebnost in/ali možno opitost ter stopnjo utapljanja. Kot smo opisali zgoraj, pri slednji ločimo onemoglega plavalca, nerazsodnega in negibnega utapljajočega,
• okoliščine, kot so vremenski pogoji, razburkanost in temperatura vode,
• lastne telesne sposobnosti, plavalno znanje oziroma znanje nudenja pomoči utapljajočemu,
• razpoložljivost reševalnih pripomočkov.

Slika 2

Ustrezna presoja, kako bomo pomagali utapljajočemu, je odvisna od številnih dejavnikov

Na osnovi te ocene bomo PRESODILI, kako bomo utapljajočemu lahko pomagali, da bo za nas še varno. Ustrezna presoja je še toliko pomembnejša, saj običajno nismo vešči nudenja pomoči v vodi, nimamo tovrstnih izkušenj in se morda niti ne zavedamo nevarnosti precenjevanja lastnih sposobnosti ter nepoznavanja veščin reševanja iz vode. Napačna presoja je namreč za nas lahko usodna.

Če presodimo, da utapljajoči potrebuje strokovno pomoč reševalcev, najprej kličemo Center za obveščanje na telefonsko številko 112. Nato začnemo utapljajočemu pomagati tako, da ne ogrozimo svojega življenja. To lahko pomeni, da ga začnemo reševati ali pa glasno kličemo in iščemo najbližjo pomoč. Če se odločimo za reševanje, moramo pri onemoglem ali nerazsodnem utapljajočem ukrepati čim bolj preudarno.

Vedno rešujemo le posredno, torej s pripomočkom brez osebnega stika z utapljajočim!

Na kopališčih so za reševanje na voljo reševalni pripomočki, kot so: obroči, žrdi in tube. Če tega nimamo pri roki, so lahko naši pripomočki za reševanje tudi kos obleke, brisača, veja, deska, vrv, plavalni črv …

Slika 3

Tuba je obvezen pripomoček za reševanje na kopališčih (foto Jernej Kapus)

Če je utapljajoči priseben in dovolj blizu obale, mu pripomoček podamo ali mu ga vržemo. Pripomoček, ki je na vrvici (reševalni obroč), vržemo prek utapljajočega in mu ga z vlečenjem približamo, da se ga prime. Utapljajočemu, ki je zunaj našega dosega in dometa, se lahko približamo na različne načine:^2,3,5

1. z brodenjem po plitvini.
2. s plovilom. Danes so na plažah najbolj dostopne različne deske (jadralne, za veslanje …); za reševanje uporabljamo le tiste (če je možno), ki so dovolj stabilne, torej z veliko prostornino. Deska nam omogoča, da ob pristopu vzpostavimo le posredni stik z utapljajočim (kar je pomembno za našo varnost). Omogoča tudi reševanje pri skupinskem utapljanju, saj se jo lahko prime več utapljajočih.  
3. s plavanjem, pri čemer imamo glavo nad vodno gladino in utapljajočega ves čas gledamo.

Ko smo se dovolj približali, se zaustavimo na varni razdalji zunaj dosega njegovih rok in ga začnemo reševati s pomočjo pripomočka. Onemoglemu utapljajočemu se približamo čelno, ga ogovorimo in ga s pomočjo pripomočka vlečemo do obale. Če imamo desko, pustimo, da se je prime ali namesti nanjo. Če pri tem potrebuje pomoč, mu skušamo le posredno pomagati (z veslom ali kakšnim drugim predmetom). Ko je na deski, ga s potiskanjem deske med hojo ali plavanjem pripeljemo do obale.^2,3,5

Slika 4

Vlečenje utapljajočega k obali s pomočjo brisače. Med vleko ga nenehno opazujemo (foto Jernej Kapus)

Reševanje nerazsodnega utapljajočega, torej takšnega, ki se na naš pogovor ne odzove razumno, je za nas nevarnejše in zahtevnejše. Najbolje je, da ga rešujemo s plovnim pripomočkom, ki mu ga podamo ali vržemo in nato počakamo, da se umiri. Šele ko je nekoliko bolj umirjen, mu pomagamo k obali. Med vleko moramo biti dovolj daleč, da se nas ne oprime, pri tem pa ga nenehno opazujemo. Če se nam bi po pripomočku nevarno približal, pripomoček takoj spustimo.^2,3,5

Slika 5

Za reševanje nerazsodnega utapljajočega je najbolje, da uporabimo plovni pripomoček, npr. plavalni črv (foto Igor Štirn)

Medtem ko utapljajočega, ki je pri zavesti, rešujemo kar se da preudarno, mora pomoč negibnemu potekati čim hitreje. Daljše kot je namreč obdobje morebitne prekinitve dihanja oziroma zastoja srca, manjša je možnost uspešnega oživljanja. Negibnega utapljajočega moramo čim hitreje spraviti na obalo in začeti z oživljanjem. Med vleko k obali moramo paziti, da ima obraz nad gladino. Če je treba in če je mogoče, mu med tem že dajemo tudi umetno dihanje. Na obali nudimo prvo pomoč.^2,3,5

Slika 6

Negibno utapljajočo, ki je v prsnem položaju na gladini, zavrtimo in jo podložimo s plavalnim črvom. Tako bo naše reševanje hitrejše, negibna pa bo imela obraz med vleko nad gladino (foto Igor Štirn)

Posebno težavo predstavljajo nesreče s sumom poškodbe hrbtenice. Najpogosteje se zgodijo pri skokih v vodo kot posledica nenadzorovanega leta in/ali doskoka v vodo (udarec v dno ali gladino). Reševanje utapljajočega s sumom poškodbe hrbtenice je eno izmed najzahtevnejših oblik reševanja iz vode. Takšno reševanje zahteva uporabo reševalne tube in reševalne deske, ki omogočata dobro imobilizacijo hrbtenice poškodovanega že v vodi. Ob tem mora reševalec tudi ustrezno obvladati reševalno tehniko in imeti izkušnje. Posledice nestrokovne oskrbe imajo namreč lahko usoden vpliv na nadaljnjo kakovost življenja poškodovanega. Ker tega znanja običajno nimamo, pokličemo na pomoč in pri reševanju zgolj pomagamo reševalcu ter pri tem upoštevamo njegova navodila. Ob tem se moramo zavedati, da nam urejena naravna in bazenska kopališča ob takih nesrečah zagotavljajo primerne reševalne pripomočke ter ustrezno oskrbo (skladno z zakonodajo morajo imeti reševalce iz vode).⁵ Na plavališčih ali kopalnih območjih te podpore nimamo, zato je pri skokih v vodo potrebna toliko večja previdnost.

Slika 7

Reševanje utapljajočega s sumom poškodbe hrbtenice (foto Jernej Kapus)

KAKO UČITELJ POUČUJE VARNO POMOČ UTAPLJAJOČEMU

Zaradi nevarnosti precenjevanja in zato napačne presoje o učencu, plavalnem začetniku, ne smemo govoriti kot o reševalcu iz vode. S telesnim razvojem in z usvajanjem vodne kompetence bo to morda nekoč postal. Zato učitelj poučuje le, kako nuditi varno pomoč utapljajočemu. Pri usvajanju tega je pomembno, da se učenec najprej nauči ohraniti razsodnost in kaj je najbolj razumno ukrepanje. Ob tem mora usvojiti zavedanja svojih omejitev in tveganja, ki ga za kogar koli lahko predstavlja pomoč utapljajočemu. Znal naj bi oceniti vodne pogoje, vremenske razmere in značilnosti utapljajočega. Potrebno preudarnost bo dobil le, če bo tudi v oteženih pogojih dobro poznal svoje plavalno znanje (predvsem spretnosti obdržanja na gladini in spretnost plavanja v različnih položajih) in telesne sposobnosti ter se preizkusil v pomoči drugemu.

Ob tem mora biti učenec ozaveščen, da lahko utapljajočemu pomaga le s pripomočkom. Učitelj naj mu zato najprej razloži, kako uporabiti pripomočke za reševanje (obroč, žrd, tuba) in tudi ostale primerne predmete (brisača, pas, veja …). Učenec naj se nato nauči rokovati z njimi, torej jih podajati in jih natančno metati. Za poučevanje metanja reševalnega obroča lahko učitelj uporabi bojo, ki jo zasidra dovolj blizu (domet učenca) obale. Učenec vrže obroč prek boje. Nato vleče vrvico in se jo z obročem skuša dotakniti. Ob pomoči utapljajočemu z obale naj se učenec nauči tudi varne pomoči nekomu, ki je zunaj dometa. To pomeni, da mora usvojiti, kako se s pripomočkom varno približati utapljajočemu:

• z brodenjem po plitvini,
• s plovilom (v šoli v naravi lahko uporabimo desko),
• s plavanjem z glavo nad vodo in gledanjem utapljajočega.

S poučevanjem varnega nudenja pomoči utapljajočemu učitelj začne v mirni vodi. Učenci delajo v parih. Sošolec naj posnema utapljajočega, sprva le pasivno, nato pa aktivneje. V nadaljevanju naj bo tudi učitelj v vlogi utapljajočega. Tako bo učenec izkusil večjo zahtevnost nudenja pomoči nekomu, ki je od njega večji in težji. Vse te vaje naj učenec izvede tudi v valoviti vodi. Za to lahko učitelj izkoristi različne bazene z valovi ali vodnim tokovi ali plavalne kanale v vodnih parkih, ko organizira športni dan. Najlažje pa to izkušnjo ponudi v šoli v naravi s plavalnimi dejavnostmi, ki jo organizira v naravnem kopališču. Pri tem mora vedno poskrbeti, da so zahtevnejši pogoji za vse učence še vedno varni in nadzorovani. Vadbo reševanja iz vode lahko ponudijo tudi gimnazije v okviru obveznih izbirnih vsebin, v gimnazijskih športnih oddelkih pa je to lahko ena od pomembnih kompetenc, s katero seznanimo športnike.

VIRI

¹Stallman, R. K., Moran, K., Quan, L. in Langendorfer, S. (2017). From Swimming Skill to Water Competence: Towards a More Inclusive Drowning Prevention Future. International Journal of Aquatic Research and Education, 10(2). https://scholarworks.bgsu.edu/ijare/vol10/iss2/3/

²Kapus, V., Štrumbelj, B., Kapus, J., Jurak, G., Šajber-Pincolič, D., Bednarik, J., Vute, R., Čermak, V. in Kapus, M. (2002). Plavanje. Učenje. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport.

³Kapus, V., Fänrich, R., Zavšek, G., Možina, H., Vlahovič, D., Rapuš, A., Javornik, T., Štrumbelj, B., Štirn, I. in Kapus, J. (2004). Reševanje iz vode. Aktivna varnost in prva pomoč. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport.

⁴Zaledenele vodne površine. (2021). Ministrstvo za obrambo, Uprava Republike Slovenije za zaščito in reševanje. https://www.gov.si/teme/zaledenele-vodne-povrsine/

⁵Kapus, J. (2015). Plavajmo varno. Polet, 14(9), 34‒35.