Znanje varnega padanja je eden od temeljnih pogojev na poti učenja temeljnih gibalnih znanj, na osnovi katerih se bodo mladi bolj samozavestno lotevali tudi kompleksnejših gibalnih nalog, ki zahtevajo nekoliko več tveganja in včasih tudi kakšen padec, buško ali modrico.

Šola izvaja številne športne dejavnosti, tako v šoli kot zunaj nje. Pri tem se sooča z varnostnimi in strokovnimi zahtevami, zakonodajo, pritiski staršev in komercialno ponudbo zavarovalnic, športnih sredin in turističnih ponudnikov. Odgovornim se pojavlja vrsta dilem, pri čemer trepetajo, ali kljub trudu delajo kaj spornega. Predstavljamo naše strokovno mnenje glede tovrstnih vprašanj, pri čemer velja opozoriti, da se normativno opredeljena izhodišča spreminjajo.

Iz strokovnega vidika otrok potrebuje za vsako vrsto športne dejavnosti posebno obutev (npr. za igre v dvorani, za tek v naravi, za gimnastiko), ker je najprimernejša za način gibanja, najbolj zdrava in zagotavlja ustrezno varnost. Vendar pa zaradi socialnih okoliščin mnogih družin tega v šoli ne smemo zahtevati. Že tako ali tako postaja šport v šoli za številne učence sredstvo izključevanja in ne vključevanja.

Ker naj bi bilo kakovostno šolanje pravica vsakega otroka, je prav, da kot družba zagotovimo, da ima vsaka šola primerno športno dvorano, urejena zunanja igrišča in pripomočke, ki lahko pospešijo otrokov gibalni razvoj.

Starši običajno dandanes prepogosto opozarjajo otroke med njihovo igro na morebitne nevarnosti. Zaradi tega si otroci oblikujejo napačne predstave o gibanju in si postavijo samoomejitve. Opozarjamo, na kaj velja biti res pozoren pri njihovi igri z vidika njihove varnosti.

Starši s svojimi pretiranimi zaščitniškimi praksami pogosto silijo učitelje in vodstva šol v ukrepe, ki dolgoročno škodijo otrokom. Dopustimo učiteljem, da naj dobro delajo svoje delo!