Predstavljamo značilnosti različnih stopenj gibalnega razvoja otroka in priporočila staršem za podporo otrokom in najstnikom za čim bolj zdrav gibalni razvoj.
dr. Gregor Jurak, dr. Marjeta Kovač, dr. Gregor Starc in Tjaša Rojko, mag. kin.
Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport
Citiraj članek
Otroci se danes spontano gibljejo bistveno manj kot v preteklosti. Eden od pomembnih vzrokov za ta zaskrbljujoč pojav je drugačen načina preživljanja prostega časa tako otrok kot njihovih staršev. Poleg nekaterih obolenj, ki so povezana s pomanjkanjem gibanja, pogostim sedenjem in neprimerno prehrano, lahko gibalno manj dejaven način življenja ogrozi tudi ustrezen gibalni razvoj otroka, kar se lahko že v otroštvu kaže kot slabša gibalna učinkovitost (tudi gibalna kompetentnost), ki otroka ovira pri premagovanju vsakodnevnih obremenitev, v kritičnem obdobju mladostništva pa ga lahko odvrne od gibalne dejavnosti. To ga lahko zaznamuje za celotno življenje.
Telesno slabo zmogljivi otroci imajo kar 3-krat večjo možnost, da se bodo kot odrasli spopadali z debelostjo in 2-krat večjo možnost, da bodo imeli težave z
inzulinsko občutljivostjo1.
Gibalni razvoj je proces, skozi katerega otrok razvija svoje gibalne sposobnosti in pridobiva gibalne spretnosti.2 V obdobju otroštva je posameznik ves čas v interakciji s svojim okoljem skozi neposredna in posredna dejanja, ki spodbujajo njegov razvoj.3 Gibalni razvoj je tako rezultat medsebojnega vpliva dednosti in okolja, ki poteka v tesni povezavi s telesnim, čustvenim, socialnim in kognitivnim razvojem.4
Obdobje otroštva je najugodnejši čas za usvajanje in izpopolnjevanje temeljnih gibalnih spretnosti. Prek gibanja otrok spoznava okolje in se neposredno vključuje vanj, pridobiva nove izkušnje in doživetja, spoznava tudi gibalne zmožnosti svojega telesa. Pri tem si ustvarja podlago za nadaljnji razvoj sestavljenih gibanj.
Gibalni razvoj posameznika poteka skozi različna obdobja, ki jih imenujemo razvojne stopnje; v njih lahko opazimo določeno vrsto značilnega gibalnega vedenja, ki velja za večino otrok. Vsaka razvojna stopnja je na nek način rezultat predhodne in hkrati pogoj za vzpostavitev naslednje višje stopnje.4 Zaporedje pojavljanja razvojnih stopenj je praviloma enak, vendar lahko zaradi individualnih posebnosti pride do razlik v razvoju posameznikov, ki jih je treba upoštevati.
Prva je refleksna stopnja, ki traja od rojstva do prvega leta starosti.5 Na tej stopnji prihaja do nehotenih in nenadzorovanih gibov, ki so posledica dojenčkovega odziva na dotik, svetlobo in zvok, delimo pa jih na reflekse in spontana gibanja.
Sledi stopnja osnovnega gibalnega razvoja, ki traja nekje do drugega leta starosti. V tem obdobju otroci osvojijo osnovna hotena gibanja (pridobivanje nadzora nad gibanjem glave, vratu in mišic trupa, doseganje in prijemanje predmetov, plazenje, plezanje in hoja), ki so ključne za gibalni razvoj v kasnejšem otroštvu.
Naslednja je temeljna gibalna stopnja, ki traja od 2. do 7. leta starosti in je v splošnem obdobje, ko otroci dejavno raziskujejo okolje in spopolnjujejo svoje temeljne gibalne spretnosti in s tem izboljšujejo tudi svoje gibalne sposobnosti.5 Do tretjega leta starosti tako povsem usvojijo nekatere temeljne gibalne spretnosti: hoja, tek, skoki, lazenje, plazenje, plezanje, dviganje, nošenje, potiskanje, vlečenje in visenje. Od treh do šestih let starosti otroci zaradi vse boljše medmišične koordinacije izboljšujejo usklajenost telesnih gibov ter statično in dinamično ravnotežje, zato spopolnijo hojo in tek, ob koncu tega obdobja pa so gibalno učinkovitejši in telesno zmogljivejši že pripravljeni na učenje nekaterih sestavljenih gibalnih spretnosti, kot so vodenje žoge, rolkanje, smučanje, osnovne akrobatske spretnosti, drsanje ipd.
Četrta stopnja, imenovana stopnja specializacije gibanja, je nadgradnja temeljne gibalne stopnje in poteka od 7. leta naprej.5 Na tej stopnji gibanje postane orodje, ki ga otrok začne uporabljati za različne namene v vsakdanjem življenju, pri spontani igri in športnih dejavnostih. To je v splošnem obdobje, ko se temeljne stabilizacijske spretnosti, spretnosti premikanja in spretnosti obvladovanja predmetov postopoma izpopolnjujejo, združujejo in razvijajo, s tem pa postajajo vse bolj uporabna v vedno bolj zahtevnih okoliščinah. Temeljne gibalne spretnosti, kot so na primer skakanje in hopsanje, na tej stopnji postanejo del raznoterih dejavnosti, kot so preskakovanje kolebnice, ljudski plesi in troskok v atletiki.5 Pri tem pa se otroci, ki niso v zadostni meri osvojili temeljnih gibalnih spretnosti in nimajo dovolj razvitih gibalnih sposobnosti, srečujejo z oteženim učenjem sestavljenih gibanj in posledično z manj učinkovitim razvojem ter sprejemanjem in ohranjanjem z zdravjem povezane vseživljenjske telesne dejavnosti.6
Izjemno občutljivo razvojno obdobje za otroka nastopi med desetim in petnajstim letom. Označuje ga ponovna pospešena telesna rast. Pospešen telesni razvoj oteži učinkovito izvajanje že osvojenih gibalnih programov in lahko pripelje do začasnega zastoja ali celo nazadovanja v procesu razvoja gibalnih spretnosti.7 To je povsem naraven in razumljiv pojav, ki pa ga otroci le težko dojemajo8, zato jih zmanjšana gibalna učinkovitost in telesna zmogljivost pogosto odvrneta od športnih dejavnosti. V tem obdobju se zaradi povečevanja mišične mase začnejo povečevati tudi moč, hitrost in vzdržljivost, pospešena rast pa lahko začasno upočasni razvoj koordinacije in gibljivosti. Burne telesne in hormonske spremembe vplivajo tudi na razvoj konativnih (vedenjskih) procesov, občutljivost tega obdobja pa povečujejo še spolni razvoj, kulturni vplivi, vrednotne sodbe in predsodki. Za mladostnike je v tem obdobju pomembno predvsem oblikovanje njihove splošne samopodobe, ki se na začetku pogosto izraža predvsem s telesno samopodobo.8–10 Mladostnik v tem obdobju izoblikuje tudi sisteme vrednotnih sodb in stališč, ki v veliki meri vplivajo na njegove interese in motive do gibalnih dejavnosti in posebej športa.8
V obdobju med petnajstim in dvajsetim letom se telesna rast upočasni in počasi zaustavi, to obdobje pa se zaključi z biološko in spolno zrelostjo posameznika. Vključevanje v športne dejavnosti lahko pomaga posamezniku izoblikovati lastno samopodobo na področju doživljanja in dojemanja svojega telesa.8
Mladostnice in mladostniki lahko v tem obdobju dosegajo najvišjo raven moči, hitrosti, vzdržljivosti, koordinacije in gibljivosti, lahko pa se znajdejo tudi na drugi strani, kjer jim prekomerna telesna masa onemogoča doseganje ustrezne gibalne učinkovitosti, s tem pa se poveča možnost upada motivacije za telesno dejavnost, ki lahko posameznika potisne v začaran krog.
Iz psihološkega vidika sta za ukvarjanje s telesno dejavnostjo ključni zaznavanje lastne kompetentnosti (dojemanje lastnih sposobnosti) in samoučinkovitost (prepričanje v lastne sposobnosti, da uspešno izvedemo določeno nalogo ali dosežemo določen cilj).13 Posamezniki, ki se dojemajo kot kompetentni, se bodo hitreje odločili preizkusiti določeno gibalno nalogo in v njej vztrajati, hkrati bodo bolj dovzetni za preizkušanje povsem novih gibalnih nalog.6 Odrasla oseba z visokim zaznavanjem lastne kompetentnosti, ki je v otroštvu igrala tenis, se bo tako hitreje pripravljena preizkusiti v podobnih dejavnostih, ki jih morda ni nikoli igrala (npr. badminton ali squash). Posamezniki, ki razvijejo višjo raven gibalnih sposobnosti in gibalnih spretnosti, le-te lažje prenesejo v nove gibalne izkušnje in vsakdanje življenje.6 Več kot je različnih oblik gibanja, s katerimi se posameznik sreča, večjo možnost ima za doseganje ustrezne ravni telesne dejavnosti skozi celo življenje.
Priporočila staršem
Za ustrezen gibalni razvoj otroka je pomembno, da mu omogočite spodbudno okolje in mu ponudite priložnost za gibanje. V zgodnjih stopnjah to pomeni, da mu zagotovite čim več samostojnega gibalnega raziskovanja okolice, pri čemer poskrbite zgolj za resne nevarnosti (npr. hoja po tankem ledu, plezanje po mokrem drevju).
Pretirane zaščitniške prakse staršev, kot je nenehno nadzorovanje gibanja otroka in opozarjanje v smislu »pazi, da ne padeš«, vodijo k samoomejevanju otroka pri njegovem gibanju. Zapomnite si, da so praske, kraste in buške nujni del zdravega gibalnega razvoja otroka. Ne stremimo k maksimalni varnosti, temveč k ravno zadostni varnosti.
Ko osvoji temeljne oblike gibanja, mu zagotovite pogoje za varno gibalno igro (ogrevanje, zaščitna oprema, telesna zmogljivost, pravila) in učenje tehnično zahtevnejših gibanj. Redno si vzemite čas tudi za družinsko ukvarjanje s športom. Z vstopom v vrtec in šolo bo vaš otrok lahko deležen brezplačne strokovno vodene športne vadbe, zato ga spodbujajte, da se je udeležuje in postane gibalno kompetentna oseba. Če mu pri športu morebiti ne gre najbolje, ne obupajte in mu v šoli ne pišite lažnih opravičil! Športnih gibalnih veščin se da naučiti. Nekateri otroci zaradi razvojnih posebnosti usvajajo gibalne veščine nekoliko počasneje, vendar je lahko njihovo gibalno znanje na koncu vseeno odlično.
Spremljajte telesno zmogljivost otroka in mladostnika s pomočjo SLOfit, tako da v šoli oddate soglasje za vsakoletna merjenja za športnovzgojni karton. Prek aplikacije Moj SLOfit lahko vsako leto dobite poročilo o telesni zmogljivosti otroka, otrokov učitelj pa vam lahko pojasni posebnosti v njegovem razvoju in svetuje glede gibalne vadbe, športne opreme idr. V šoli se zavzemajte tudi za ustrezne pogoje poučevanja športa/športne vzgoje, uvedbo gibalnih odmorov in pestro ponudbo športnih dejavnosti. Več kot bo tovrstnih dejavnosti v šoli, več možnosti za ustrezen gibalni razvoj bo imel vaš otrok, za vas pa bo to pomenilo manj logističnih težav s prevozi, čakanji na konec vadbe in stroškov. Seveda je dobro, če imate možnosti in lahko otroka vključite tudi v zunajšolske športne programe v društvih ali pri zasebnikih. Če bo imel vaš otrok dobro športno družbo tudi v času mladostništva, lahko pričakujete manj težav v tem burnem obdobju. Pri vključevanju otroka v zunajšolsko športno vadbo pa se morate zavedati tudi pasti prezgodnje športne specializacije. Športna vadba mora biti namreč skladna z razvojnimi potrebami otroka. V zgodnejšem obdobju naj bo poudarek vadbe izbranih gibalnih dejavnosti na otrokov čim bolj skladen gibalni razvoj, kasneje pa je vadba vedno bolj strukturirana in specializirana za razvoj posameznih gibalnih sposobnosti: moči, gibljivosti, koordinacije, hitrosti, ravnotežja, vzdržljivosti (mišične in srčno-dihalne), natančnosti. Razvojno ustrezno vadbo običajno zagotavlja primerno strokovno izobražen kader (športni pedagog, kineziolog, trener), zato preverite, komu zaupate svojega otroka. Vaša vloga pa je predvsem spodbujanje otroka k redni vadbi, logistična in psihološka podpora ter zgled, ki mu ga dajete s svojim življenjskim slogom.
Viri:
1Dwyer, T., Magnussen, C. G., Schmidt, M. D., Ukoumunneet, O. C., Ponsonby, A.-L., Raitakari, O. T., Zimmet, P. Z., Blair, S. N., Thomson, R., Cleland, V. J. in Venn A. (2009). Decline in Physical Fitness From Childhood to Adulthood Associated With Increased Obesity and Insulin Resistance in Adults. Diabetes Care, 32, 683–687. doi:10.2337/dc08-1638
2Malina, R. M., Bouchard, C. in Bar-Or, O. (2004). Growth, Maturation, and Physical Activity (2. izd.). Human Kinetics.
3Matheis, M. in Estabillo, J. A. (2018). Assessment of Fine and Gross Motor Skills in Children. V J. L. Matson (ur.), Handbook of Childhood Psychopathology and Developmental Disabilities Assessment (str. 467–484). Springer International Publishing. doi:10.1007/978-3-319-93542-3_25
4Škof B. Gibanje in gibalni razvoj. (2016). V B. Škof in N. Bratina (ur.), Šport po meri otrok in mladostnikov (str. 320–343). Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport.
5Goodway, J. D., Ozmun, J. C. in Gallahue, D. L. (2021). Understanding Motor Development: Infants, Children, Adolescents, Adults (8. izd.). Jones & Barlett Learning.
6Hulteen, R. M., Morgan P. J., Barnett L. M., Stodden D. F. in Lubans D. R. (2018). Development of Foundational Movement Skills: A Conceptual Model for Physical Activity Across the Lifespan. Sports Medicine, 48. doi:10.1007/s40279-018-0892-6
7Šturm, J. in Strel, J. (1985). Primerjava nekaterih motoričnih in morfoloških parametrov v osnovnih šolah SR Slovenije v obdobju 1970/71-83. Zaključno poročilo. Ljubljana: FTK, Inštitut za kineziologijo.
8Horvat, L. (1994). Gibalni in kognitivni razvoj v starostnem obdobju med 6. in 19. letom. V A. Cankar in M. Kovač (ur.), Cilji šolske športne vzgoje – Uvodna izhodišča (str. 23–30). Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo in šport.
9Horvat, L. in Magajna, L. (1987). Razvojna psihologija. Ljubljana: Državna založba Slovenije.
10Tomori M. (1990). Psihologija Telesa. Državna založba Slovenije.
11Cattuzzo, M. T., Henrique R. d. S., Ré, A. H. N., Moura, M. d. S., Araujo, R. C. in Stodden, D. (2016). Motor competence and health related physical fitness in youth: A systematic review. Journal of Science and Medicine in Sport, 19(2), 123–129. doi: 10.1016/j.jsams.2014.11.006
12Robinson, L. E., Stodden, D. F., Barnett, L. M., Lopes, V. P., Logan, S. W., Rodrigues, L. P. in D'Hondt, E. (2015). Motor Competence and its Effect on Positive Developmental Trajectories of Health. Sports Medicine, 45(9), 1273–1284. doi:10.1007/s40279-015-0351-6
13Babic, M. J., Morgan, P. J., Plotnikoff, R. C., Lonsdale, C., White, R. L., Lubans, D. R. (2014). Physical Activity and Physical Self-Concept in Youth: Systematic Review and Meta-Analysis. Sports Medicine, 44(11), 1589–1601. doi:10.1007/s40279-014-0229-z