Zmanjšana inzulinska občutljivost je stanje, pri katerem telo za vzdrževanje normalnega presnovnega ravnovesja potrebuje vedno več inzulina. Če se ne ukrepa pravočasno, lahko to stanje vodi v sladkorno bolezen tipa 2 in celo do odpovedi trebušne slinavke. Ustrezna vadba izboljšuje inzulinsko občutljivost in presnovno ravnovesje.
Nika Bezjak, mag. kin.
Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport
Citiraj članek
Kaj je inzulinska občutljivost?
Inzulin je hormon, ki se izloča iz trebušne slinavke in ohranja raven krvnega sladkorja ter uravnava presnovo ogljikovih hidratov, lipidov in beljakovin1. Deluje kot ključ, ki se v tkivih veže na receptorska mesta in s tem omogoči prehajanje glukoze (krvnega sladkorja) iz krvnega obtoka v notranjost celic. Kadar so ravni inzulina in krvne glukoze povišane skozi daljše časovno obdobje, pride do presnovnih motenj, kot sta zmanjšana inzulinska občutljivost in zmanjšana glukozna občutljivost. Zmanjša inzulinska občutljivost je stanje, pri katerem se v krvnem obtoku pojavijo visoke ravni inzulina, ki so potrebne za vzdrževanje normalnega presnovnega ravnovesja2. Sindrom je posledica zmanjšane občutljivosti na inzulin v tkivih, zlasti pri skeletnih mišicah3. Povečana raven inzulina v krvi povzroči spremembo signalnih poti, ki omogočajo privzem glukoze v tkiva in celice. Posledično je privzem glukoze v celicah oslabljen, kar povzroči dvig glukoze v krvi in porušeno razmerje med inzulinom in glukozo. Rezultat tega je povečana potreba po inzulinu za vzdrževanje normalnih vrednosti glukoze v krvi. Stanje lahko napreduje v resne težave, kot je pojav sladkorne bolezni tipa 2 in odpoved trebušne slinavke2. Hkrati je to visoko povezano s srčno-žilnimi boleznimi in kapjo2. Pomemben določevalec inzulinske motnje in tudi drugih presnovnih motenj je debelost. Večino bolnikov z zmanjšano inzulinsko občutljivostjo je prekomerno hranjenih in kar 80% jih spada v kategorijo debelih3. Težava debelosti in zmanjšane občutljivosti na inzulin je v razvitih državah še posebej izrazita, saj se presnovne motnje vse pogosteje pojavljajo že v mladosti in otroštvu 3.
Kaj vpliva na inzulinsko občutljivost?
Na inzulinsko občutljivost vplivajo različni dejavniki tveganja, med katerimi so genetska nagnjenost in življenjske navade, kot sta pomanjkanje telesne dejavnosti in uživanje energijsko bogate, predelane hrane. Čeprav jo najpogosteje povezujemo z debelostjo in prekomernim energijskim vnosom, ima ključno vlogo telesna nedejavnost. Redna telesna vadba ima dokazano pozitiven vpliv na presnovo in pomembno prispeva k preprečevanju razvoja sladkorne bolezni tipa 2. Nasprotno pa se pri osebah, ki telesno niso dejavne, imajo prekomerno telesno maso in odvečno maščobno tkivo, zlasti v predelu trebuha, v kar 80 % primerov razvije diabetes tipa 22,3.
Slika 1
Razvoj diabetesa tipa 2
Kako vadba vpliva na inzulinsko občutljivost?
Redna telesna vadba je učinkovita terapevtska intervencija za izboljšanje delovanja inzulina3. Mišice so največje ciljno tkivo za privzem glukoze, ki ga uravnava inzulin, saj prevzemajo kar 80 – 90% glukoze iz krvnega obtoka2. Glukoza se v okoliška tkiva privzema prek različnih signalnih poti, pri čemer so nekatere odvisne od inzulina, druge pa delujejo neodvisno od njega in se aktivirajo med telesno dejavnostjo. Pri bolnikih z zmanjšano inzulinsko občutljivostjo so nekatera mesta za vezavo inzulina na signalnih poteh okvarjena, zato je privzem glukoze moten. Krčenje mišic med vadbo aktivira od inzulina neodvisne signalne poti, kar omogoči nemoten privzem glukoze iz krvi v mišice. Posledično se zmanjša raven glukoze v krvi in hkrati ugodno vpliva na raven inzulina. Učinek povečanega privzema glukoze lahko traja tudi do 48 ur po eni vadbeni enoti2.
Redna telesna dejavnost prinaša dolgotrajne koristi, saj znižuje bazalno raven inzulina v krvi, kar razbremeni trebušno slinavko, hkrati pa izboljšuje delovanje mitohondrijev. Poleg tega spodbuja rast skeletnih mišic ter povečuje število signalnih poti in hormonov, ki omogočajo učinkovitejši prevzem glukoze in razgradnjo prostih maščobnih kislin ter uporabo le teh, kot vira energije.
Redna aerobna vadba lahko inzulinsko občutljivost v skeletnih mišicah izboljša za 25–50 %2. Telesno dejavne osebe imajo boljšo odzivnost na inzulin, medtem ko pri osebah s presnovnimi boleznimi redna telesna vadba ustavlja napredovanje bolezni in hkrati izboljšuje inzulinsko občutljivost2.
Kako se lotiti telesne vadbe v primeru zmanjšane inzulinske občutljivosti
Pri načrtovanju telesne dejavnosti za izboljšanje inzulinske občutljivosti je pomembno upoštevati ključne dejavnike vadbe, pri čemer si lahko pomagamo z akronimom FITT4:
Slika 2
Dejavniki telesne dejavnosti in princip FITT
Čeprav opredelitev najučinkovitejše frekvence, intenzivnosti, trajanja in tipa vadbe pri osebah z inzulinsko občutljivostjo še vedno ni povsem znana4, je jasno, da redna telesna vadba ugodno vpliva na telesno sestavo ter zmanjšanje maščobne mase, kar posledično izboljšuje inzulinsko občutljivost3.
Aerobna vadba je učinkovita, če se izvaja pri visoki ali pri nizki intenzivnosti4, saj se je v študijah pokazalo izboljšanje občutljivosti na inzulin pri vseh intenzivnostih3. Čeprav višja intenzivnost izzove večje učinke na izboljšanje stanja, mora vsaka vadba biti prilagojena zmožnostim posameznika4.
Prav tako je učinkovita vadba za moč, še posebej če se izvaja vzdržljivost v moči, ki vpliva tako na znižanje ravni inzulina v krvi kot tudi na izboljšanje odzivnost celic na inzulin4. Kombinacija obeh vadb (vadba za moč in aerobna vadba) je zato najbolj učinkovita strategija4.
Za vzdrževanje normalne inzulinske občutljivosti je pri zdravih posameznikih priporočljivo izvajati visoko intenzivno aerobno vadbo (>75 % VO₂ ali >82-85 % najvišje frekvence srca) trikrat na teden, dopolnjeno z vadbo za moč, osredotočeno na velike mišične skupine, dvakrat tedensko. Pri osebah s sladkorno boleznijo tipa 2 pa se priporoča aerobna vadba nizke do zmerne intenzivnosti v kombinaciji z vadbo za moč vsaj trikrat tedensko4.
Pogostost in trajanje aerobne vadbe sta pomembnejša od intenzivnosti4, zato je pri osebah s poslabšano inzulinsko občutljivostjo treba upoštevati skupno trajanje vadbe ne glede na obseg in intenzivnosti vadbe3. Telesna dejavnost, ki traja v obsegu > 150 minut/teden, bistveno bolje izboljša občutljivost na inzulin, kot telesna dejavnost, ki traja 100 min/teden. Večji kot je obseg in pogostost vadbe, večje pozitivne učinke ima vadba. 30 do 60 minutna zmerno intenzivna vadba, ki se izvaja 5 dni v tednu, lahko v nekaterih primerih pomeni popolno okrevanje in normalno Pri osebah z inzulinsko občutljivostjo je pomembna predvsem sprememba življenjskega sloga, ki jo je moč doseči z vpeljevanjem zdrave prehrane ter telesne dejavnosti. Če ima oseba že diagnosticirano katero izmed presnovnih motenj, se je potrebno glede vadbe posvetovati z osebnim zdravnikom. Največje koristi je mogoče pričakovati pod vodstvom strokovno izobraženega kadra, t.j. kineziologa, športnega pedagoga, izobraženega trenerja ali fizioterapevta.
Viri:
1 Wilcox, G. (2005). Insulin and insulin resistance. Clinical biochemist reviews, 26(2), 19.
2 Hawley, J. A. (2004). Exercise as a therapeutic intervention for the prevention and treatment of insulin resistance. Diabetes/metabolism research and reviews, 20(5), 383-393.
3 Whillier, S. (2020). Exercise and insulin resistance. Physical exercise for human health, 137-150.
4 Santos, C., Costa, B., Castro, J., Marouvo, J. in Correia, A. (2017). Which is the most effective mode, intensity, frequency and time of exercise in improving glucose and insulin levels on non-diabetic adults at risk of type 2 diabetes?. ReCISAM 3(2), 84-100.