Napačno je otroka že pred 10-im letom starosti vključiti samo v en šport. S tem ga bomo prikrajšali za pomembne gibalne izkušnje, ki bi jih moral dobiti za optimalen gibalni in celostni razvoj, pa tudi morebitno doseganje vrhunskosti v gibanju. Zgodnja specializacija sicer pomeni, da bo otrok v zgodnji mladosti boljši od večine vrstnikov v gibanjih, ki jih intenzivno vadi, njegov kasnejši napredek pa bo zelo omejen.
prof. dr. Gregor Jurak, prof. dr. Marjeta Kovač
Laboratorij za diagnostiko telesnega in gibalnega razvoja
Starši so s svojim vključevanjem v športne dejavnosti zgled otrokom, seveda pa želijo, da bi tudi njihov otrok bil gibalno dejaven ali pa bi celo postal vrhunski športnik. Nekateri starši v želji, da bi bil otrok čim bolj uspešen v športu in zaradi tega morebiti tudi kasneje v življenju, otroke vključujejo v športne programe, ki na različne načine obljubljajo uresničitev takšnih sanj. Večkrat celo starši svoje neizživete ambicije v tekmovalnem športu pretirano usmerjajo v svoje otroke.
Žal je komercializacija športa globoko zarezala tudi v šport najmlajših in tako nekatere športne sredine ponujajo gibalno precej osiromašene športne programe že za predšolske otroke, pri tem pa starše in otroke nagovarjajo za vključevanje vanje z imeni uspešnih športnih klubov in športnikov. To je strokovno nedopustno! Mnogi od teh ponudnikov sicer prepričujejo starše, da ponujajo gibalno celosten program, vendar temu žal ni tako. Ti programi ne morejo nadomestiti širine gibalnih spretnosti (gibalnih veščin), ki bi jih moral biti deležen otrok za ustrezen gibalni razvoj . Najprej mora otrok osvojiti temeljne gibalne vzorce (hoja, tek, lazenje, plazenje, plezanje, nošenje, metanje, visenje), nato pa jih povezati v bolj zapletene skozi raznovrstne športne dejavnosti, kot so rolanje, smučanje, plavanje, vožnja s kolesom, skirojem ali rolko, vodenje žoge z rokami in nogami, ples, zadevanje različnih ciljev s pripomočki in brez, nadzorovanja svojega telesa na orodju, igralih ipd.1 Skozi te dejavnosti preskusi gibanje v oteženih okoliščinah, zato postane bolj samozavesten pri njihovem izvajanju in pogosteje gradi bolj in bolj zapletene gibalne vzorce.
Zato je dobro, če je otrok v tem času vključen v več športnih programov (znotraj vrtca ali šole v interesne športne dejavnosti in/ali zunajšolske športne programe v društvih ali pri zasebnikih). Pri tem je pomembno, da otrok poleg spoznavanja različnih športnih veščin vzljubi šport, se dobro počuti, se s športom rad ukvarja in gibalno napreduje, sam športni rezultat pa bi moral biti popolnoma postranskega pomena. Tako preživet čas je najboljša naložba za njegov zdrav telesni in gibalni razvoj . Velika prednost vključevanja v organizirane strokovno vodene programe je, da se bo tako v družbi drugih otrok naučil nekaterih spretnosti veliko prej pod vodstvom športnih strokovnjakov, hkrati pa bo spoznal, da je pomembno, da sodeluje s prijatelji in spoštuje pravila, povezana z načini obnašanja (pomagamo pri pripravljanju in pospravljanju pripomočkov, smo spoštljivi, se na začetku in koncu vadbe pozdravimo ipd.). Višjo kakovost programa običajno zagotavlja univerzitetno izobražen kader, zato bodite pozorni, kdo izvaja športni program.
Tekmovalni šport ima svoje pomembne prednosti , ni pa potrebe, da vanj vključujemo otroke že pred 12-im letom starosti. Na trgu je kar nekaj dobrih netekmovalnih športnih programov za otroke. Ravno zaradi stranpoti prezgodnjega usmerjanja v tekmovalni šport tudi zakon o športu (2017) narekuje, da se športniki registrirajo šele s to starostjo. Na škodljivo prezgodnjo specializacijo opozarja tudi Mednarodni olimpijski komite1.
Izbira pravega športa
Po obdobju osvajanja več strukturno različnih zapletenih gibalnih spretnosti običajno skupaj z otrokom izberemo šport, ki mu bosta otrok in tudi njegova družina (prevozi, financiranje, preživljanje prostega časa) posvetila več časa v prihodnosti. Brez podpore staršev je otrok le težko uspešen v oblikovanju svoje športne kariere. Izbira v tem obdobju je pomembna tudi zato, da otrok v določeni športni sredini stke in utrdi prijateljstva, zaradi katerih se bo s športom ukvarjal tudi v kritičnem obdobju adolescence. V tem obdobju namreč mnogi mladostniki prenehajo s športnim udejstvovanjem, prosti čas pa zapolnijo s pametnim telefonom, računalnikom, posedanjem po barih in preskušanjem opojnih snovi2. Posledično se poslabša njihova telesna zmogljivost, zdravje, običajno pa tudi šolski uspeh.
Vrhunski športniki so izjemno gibalno inteligentni. To pomeni, da imajo zelo širok nabor gibalnih vzorcev, ki jih znajo uporabljati tudi v oteženih okoliščinah (pri visoki hitrosti, pri veliki utrujenosti, v kratkem času). Te vzorce začnejo pridobivati z raznovrstno gibalno vadbo v otroštvu in ne s specialno vadbo posameznih tehničnih elementov športa. Te urijo kasneje.
Glede izbire športa in športne sredine se lahko posvetujemo z učiteljem športne vzgoje, ki dobro pozna športno ponudbo v okolici in zmožnosti ter posebnosti najstnika. Najstnikov telesni in gibalni razvoj lahko tudi ovrednoti s pomočjo SLOfit rezultatov, glede tega pa se lahko obrnete tudi na ekipo, ki vodi SLOfit. Četudi bo kakšno leto za tem najstnik želel zamenjati šport, mu dobre gibalne osnove iz preteklosti v večini športov to omogočajo (izjema so športi s posebnimi tehničnimi znanji, kot so gimnastika, plavanje, drsanje). Potreboval bo sicer nekaj časa, da dohiti svoje vrstnike, ki trenirajo šport dlje časa, nato pa bo povsem enakovreden. Pri tem je skrb, da bo morebitna športna nadarjenost otroka prepoznana prepozno, odveč. Otrok, ki začne zgodaj s specialnimi treningi, namreč običajno pozneje ne dosega uspehov na visoki tekmovalni ravni, četudi ima potencial. Ker začne trenirati in tekmovati prezgodaj, se hitreje zasiti s športom. Ko treningi postanejo bolj zahtevni, zanje nima več prave motivacije. Druga temna plat prehitre športne specializacije pa so poškodbe oz. okvare. Te nastanejo običajno zaradi neustrezne vadbe glede na telesni in gibalni razvoj mladostnikov, predvsem zaradi prezgodnje vadbe moči ali prezahtevnih tehničnih elementov glede na gibalne osnove posameznika. Zato je ravno široka paleta gibalnih vzorcev, usvojene v otroštvu skozi različne športne dejavnosti, najboljši temelj za razvoj športne nadarjenosti in kasnejšo uresničitev sanj o uspehu.
Šport kot način življenja
Ko se bo naš potomec odločil, da ne bo več treniral športa, smo kot starši lahko zadovoljni, če šport mladostniku v življenju nekaj pomeni, če se je z njegovo pomočjo naučil trdega dela, vztrajnosti, prenašanja tako zmag kot porazov in če je v času šolanja pridobil ustrezna športna znanja, ki mu bodo omogočila, da se bo vse življenje z veseljem ukvarjal s športom. Šport bo tako postal njegovo sredstvo za bolj zdravo in kakovostno življenje . In ta odnos do športa bo prenašal tudi na svoje potomce.
Literatura:
1 Bergeron MF et al. 2015. International Olympic Committee consensus statement on youth athletic development. Br J Sports Med 49:843–851.
2 Jurak G. 2006. Sporting lifestyle vs. “cigarettes & coffee” lifestyle of Slovenian high school students. Anthropol Notebooks 12:79–95.