Ustrezen gibalni razvoj je temelj otrokove gibalne učinkovitosti in posledično zdravja v kasnejšem življenju. Predstavljamo nekaj njegovih ključnih značilnosti.
prof. dr. Gregor Jurak, prof. dr. Marjeta Kovač, izr. prof. dr. Gregor Starc
Laboratorij za diagnostiko telesnega in gibalnega razvoja
Otroci se danes spontano gibljejo manj zaradi drugačnega načina preživljanja prostega časa tako otrok kot njihovih staršev. Poleg nekaterih obolenj, ki so povezana s pomanjkanjem gibanja, pogostim sedenjem in neprimerno prehrano, pa lahko gibalno manj dejaven načina življenja ogrozi tudi ustrezen gibalni razvoj otroka. Ta se lahko že v otroštvu kaže kot slabša gibalna učinkovitost, ki otroka ovira pri premagovanju vsakodnevnih obremenitev, v kritičnem obdobju mladostništva pa ga lahko odvrne od gibalne dejavnosti. To ga lahko zaznamuje za celotno življenje. Gibalno slabo učinkoviti otroci imajo namreč kar 3-krat večjo možnost, da bodo kot odrasli debeli in 2-krat večjo možnost, da bodo imeli težave z inzulinsko občutljivost1.
Gibalni ali motorični razvoj pomeni pot razvoja od osnovnih gibalnih vzorcev (plazenje, lazenje, hoja, tek, metanje itd.), ki imajo genetsko podlago in so temelj gibalnega učenja in nadaljnjega razvoja, do osvajanja najbolj zapletenih gibalnih spretnosti in visoke ravni gibalnih sposobnosti (moč, hitrost, ravnotežje itd.), ki omogočajo človeku učinkovito gibalno dejavnost v različnih okoliščinah. Odločilno obdobje za ustrezen gibalni razvoj je otroštvo, pri tem pa imajo starši pomembno vlogo. Gibalni razvoj poteka v več zaporednih stopnjah:
- refleksna gibalna stopnja (do 1. leta starosti)
- začetna zavestna gibalna (rudimentarna) stopnja (približno od 1. do 2. leta starosti);
- temeljna gibalna stopnja (od 2. do 7. leta starosti)
- stopnja specializacije gibanja (od 7. leta naprej)
Sestavni del gibalnega razvoja otroka je tudi buška in krasta. Ne delajte cirkusa iz tega, ker bo otrok dobil neprimerno predstavo glede tega in se bo samoomejil v gibanju.
V zgodnjem otroštvu je gibalni razvoj tesno povezan s telesnim, kognitivnim, čustvenim in socialnim razvojem2. Prek gibanja otrok spoznava okolje in se neposredno vključuje vanj, pridobiva nove izkušnje in doživetja. Z rastjo, dozorevanjem in z izkušenostjo lahko otroci osnovne gibalne prvine vključujejo v vedno bolj zapletene in specializirane gibalne naloge, potrebne na primer v različnih športih (športne igre, plavanje itd.). Do tretjega leta starosti otroci osvojijo temeljne ali elementarne gibalne vzorce (tudi naravne oblike gibanja): hoja, tek, skoki, lazenje, plazenje, plezanje, dviganje, nošenje, potiskanje, vlečenje in visenje. Predstavljajo gibalno abecedo človeka. Vsak otrok jih usvoji v določenih zaporedjih (npr. plazenje, hoja, tek). Od treh do šestih let starosti otroci utrdijo skladnost telesnih gibov in izboljšajo statično ter dinamično ravnotežje, zato spopolnijo hojo in tek, ob koncu tega obdobja pa gibalno učinkovitejši že dovršeno izvajajo elementarna gibanja. Sposobni so izvajati tudi različna manj zahtevna sestavljena gibanja v preprosti obliki, kot so vodenje žoge, rolkanje, smučanje, osnovne akrobatske spretnosti, drsanje ipd. Med šestim in desetim letom življenja se telesna rast upočasni, intenzivneje rastejo mišice, stopnja razvitosti skladnosti gibanja pa predstavlja idealen čas za začetek splošne športne vadbe oziroma za intenzivno vadbo tehnično zahtevnejših gibanj, npr. smučanja, plavanja, vožnje s kolesom, osnov športnih iger, nadzorovanja svojega telesa na orodju, igralih ipd.
Obdobje med desetim in petnajstim letom je izjemno občutljivo razvojno obdobje. Označuje ga ponovna hitra telesna rast, predvsem okončin. Pospešen telesni razvoj poruši ustaljene gibalne vzorce in pripelje do začasnega zastoja ali celo nazadovanja v procesu razvoja gibalnih zmožnosti3. To je povsem naraven in razumljiv pojav, ki pa ga otroci le težko dojemajo4, zato jih zmanjšana gibalna učinkovitost pogostokrat odvrne od gibalne dejavnosti in športa. Burne telesne in hormonske spremembe vplivajo tudi na razvoj konativnih (vedenjskih) procesov, občutljivost tega obdobja pa povečujejo še razvoj seksualnosti, kulturni vplivi, vrednotne sodbe in predsodki. Za mladostnike je v tem obdobju pomembno predvsem oblikovanje njihove samopodobe, ki na začetku zajema predvsem telesno samopodobo 4,5,6. Mladostnik v tem obdobju izoblikuje tudi sisteme vrednotnih sodb in stališč, ki v veliki meri vplivajo na njegove interese in motive do gibalnih dejavnosti in posebej športa4. V obdobju med petnajstim in dvajsetim letom se telesna rast upočasni in počasi zaustavi. Obdobje se zaključi z biološko in spolno zrelostjo posameznika. Temu sledi tudi gibalni razvoj, ki postopno usklajuje na višji ravni vse gibalne sisteme v usklajeno celoto, kar mladostniku omogoča učinkovitejšo gibanje. Športne dejavnosti tako lahko pomagajo posamezniku izoblikovati lastno samopodobo na področju doživljanja in dojemanja svojega telesa4.
Starši lahko pomembno vplivajo na gibalni razvoj otroka oz. mladostnika.
Za ustrezen gibalni razvoj otroka je pomembno, da mu omogočite spodbudno okolje. V zgodnjih stopnjah to pomeni, da mu zagotovite čim več samostojnega gibalnega raziskovanja okolice, pri čemer ga opozorite zgolj na resne nevarnosti (npr. hoja po tankem ledu, plezanje po mokrem drevju). Ko osvoji naravne oblike gibanja, mu zagotovite pogoje za varno gibalno igro (ogrevanje, zaščitna oprema, telesna pripravljenost, pravila) in učenje tehnično zahtevnejših gibanj. Redno načrtujte tudi čas za družinsko ukvarjanje s športom. Z vstopom v vrtec in šolo bo vaš otrok lahko deležen brezplačne strokovno vodene športne vadbe, zato ga spodbujajte, da se je udeležuje in postane gibalno kompetentna oseba. Če mu pri športu morebiti ne gre najbolje, ne obupajte in mu ne pišite lažnih opravičil! Športa oz. gibalnih veščin se da naučiti. Nekateri otroci zaradi razvojnih posebnosti gibalna znanja osvajajo nekoliko počasneje, vendar je lahko njihovo gibalno znanje na koncu vseeno odlično. Spremljajte telesni in gibalni razvoj otroka in mladostnika s pomočjo SLOfit, tako da v šoli oddate soglasje za vsakoletna merjenja za Športnovzgojni karton. Prek aplikacije Moj SLOfit lahko vsako leto dobite poročilo o telesni zmogljivosti otroka, otrokov učitelj pa vam lahko pojasni posebnosti v njegovem razvoju in svetuje glede gibalne vadbe, športne opreme idr. V šoli se zavzemajte tudi za ustrezne pogoje poučevanja športne vzgoje in pestro ponudbo športnih dejavnosti. Več kot bo tovrstnih dejavnosti v šoli, več možnosti gibalnega razvoja bo imel vaš otrok, za vas pa bo pomenilo manj logističnih težav s prevozi, čakanji na konec treninga in stroškov. Seveda je dobro, če imate možnosti in lahko otroka vključite tudi v zunajšolske športne programe v društvih ali pri zasebnikih. Če bo imel vaš otrok dobro športno družbo tudi v času mladostništva, potem lahko pričakujete manj težav v tem burnem obdobju. Pri vključevanju otroka v zunajšolsko športno vadbo pa se morate zavedati tudi pasti prezgodnje športne specializacije. Športna vadba mora biti namreč skladna z razvojnimi potrebami otroka. V zgodnejšem obdobju naj bi bil poudarek vadbe izbranih gibalnih dejavnosti na otrokov čim bolj skladen gibalni razvoj, kasneje pa je vadba vedno bolj strukturirana in vključuje posebne vlive na posamezne sestavine razvoja gibalnih in funkcionalnih sposobnosti: moči, gibljivosti, koordinacije, hitrosti, ravnotežja, vzdržljivosti (mišične in kardiovaskularne) in preciznosti. Razvojno ustrezno vadbo običajno zagotavlja primerno strokovno izobražen kader (športni pedagog, kineziolog, trener), zato preverite, komu zaupate svojega otroka. Vaša vloga pa je predvsem spodbujanje otroka k redni vadbi in zgled, ki mu ga dajete s svojim življenjskim slogom.
Literatura:
1 Dwyer, T., Magnussen, C. G., Schmidt, M. D., Ukoumunne, O. C., Ponsonby, A. L., Raitakari, O. T., ... in Venn, A. (2008). Decline in physical fitness from childhood to adulthood associated with increased obesity and insulin resistance in adults. Diabetes care.
2 Piaget, J. in Inhelder, B. (1941). Le developpement des quantites physiques chez l'enfant: conservation et atomisme. Neauchâtel: Delachaux et Niestlé.
3 Šturm, J. in Strel, J. (1985). Primerjava nekaterih motoričnih in morfoloških parametrov v osnovnih šolah SR Slovenije v obdobju 1970/71-83. Zaključno poročilo. Ljubljana: FTK, Inštitut za kineziologijo.
4 Horvat, L. (1994). Gibalni in kognitivni razvoj v starostnem obdobju med 6. in 19. letom. V A. Cankar in M. Kovač (ur.), Cilji šolske športne vzgoje – Uvodna izhodišča (str. 23–30). Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo in šport.
5 Horvat, L. in Magajna, L. (1987). Razvojna psihologija. Ljubljana: Državna založba Slovenije.
6 Tomori, M. (1990). Psihologija telesa. Ljubljana: Državna založba Slovenije.