Ča-ča-ča je ples, ki v šoli spodbuja komunikacijo in igrivost

prof. dr. Petra Zaletel

Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport

Citiraj članek

Izvor in razvoj

Ča-ča-ča izvira s Kube. Razvil se je okoli 1950 kot naravni naslednik kubanske glasbene in plesne tradicije. Njegov glavni pobudnik je bil violinist in skladatelj Enrique Jorrín, član znamenite zasedbe Orquesta América. Jorrín je eksperimentiral z ritmi danzóna, mamba in son montuna, pri čemer je poskušal ustvariti glasbo, ki bi bila Evropejcem in Severnim Američanom lažje razumljiva in na katero so lažje plesali. Tako je nastal ritmični vzorec, ki je zaradi svojega značilnega trojnega (menjalnega) koraka začel spominjati na zvok »ča-ča-ča« – šum, ki ga ustvarjajo plesalčevi čevlji ob lahkotnem potegu po tleh¹.

Ples se je sprva imenoval trojni mambo, saj je ohranil mambo strukturo, vendar so mu dodali prepoznaven trojni korak. Ko je novi stil postal vse bolj priljubljen v glavnem mestu Havani, so ga plesalci začeli imenovati cha-cha-chá (v prevodu ča-ča-ča). Kmalu je postal samostojen ples, do sredine 50-ih let je dosegel Združene države Amerike in Evropo ter se uveljavil kot družabni ples, kmalu tudi kot tekmovalni latinsko-ameriški ples.

V plesnem razvoju je ča-ča-ča postal bolj igriv, živahen in ritmičen, s poudarjenim iztegovanjem kolen, gibanjem bokov in natančnimi bočnimi koraki. Za razliko od mamba, ki je bolj dramatičen, je ča-ča-ča lahkoten, hudomušen in »klepetav«, kar je prispevalo k njegovi izjemni priljubljenosti v plesnih šolah po vsem svetu.

Danes je ča-ča-ča eden od petih latinskoameriških tekmovalnih plesov, a ostaja tudi pomemben del družabnega plesa – živahen, komunikativen in dostopen tako otrokom kot odraslim, zaradi svoje igrivosti pa je izjemno primeren tudi za šolski prostor. Poleg tehnosvinga, bluesa in fokstrota je eden prvih, ki ga začnejo učitelji poučevati med družabnimi plesi, saj je v svoji rekreativni izvedbi dokaj enostaven in igriv.

Glasba in ritem ča-ča-ča plesa

Ritem ča-ča-ča plesa je štiričetrtinski (4/4). Tako kot pri mambu in salsi tudi ča-ča-ča temelji na afro-kubanskem ritmu, kjer je pravi plesni poudarek na drugi dobi, ne na prvi. Pomembno je, da z gibanjem v ča-ča-čaju začnemo vedno na drugo dobo v taktu, zadnjo (četrto) dobo in prvo dobo v naslednjem taktu pa štejemo »4 in 1« (dve osminki in ena četrtinka) −predstavljata trojni korak ča (»4«) – ča (»in«) – ča (»1«). Tempo glasbe v ča-ča-čaju je približno 120-132 udarcev na minuto, kar ustvarja hitro, lahkotno gibanje.

Slika 1

Ritem ča-ča-ča plesa s trojnim korakom ča-ča-ča na dobo »štiri in ena« (obkroženo)

Glasbeni elementi, ki največ prispevajo k ča-ča-ča ritmu, so:

• clave (2–3 ali 3–2) – dve leseni palčki, ki v ča-ča-čaju strukturirata frazo;
• konge – bobni, ki dajejo osnovo gibanju;
• bongosi – par dveh manjših bobnov (pogosti v latino plesni glasbi), ki poskočno spremljajo ostale inštrumente in so bolj glasbena podlaga, na katero se z gibanjem odzivamo;
• güiro ali marake – tresavka, ki dodaja ritmično polnilo in poudarja osmine.

Značilnosti gibanja v ča-ča-ča plesu

Ča-ča-ča večinoma plešemo v odprti drži, kot je to značilno za latinsko-ameriške plese; plesalca se držita z obema ali samo z eno roko. Plesna partnerja sta velikokrat v različnih postavitvah: eden nasproti drugega, bočno drug ob drugem ali plesalka pred plesalcem.

Pri plesanju se plesalci naravno premikajo bočno, z lahkotnim premikanjem težišča z noge na nogo, stopala so rahlo obrnjena navzven. Stopajo na sprednji del notranjega dela stopala in nato prenašajo težo na celotno stopalo. Pri tem se noga v kolenu izteguje, posledica prenosov teže pa je bočno gibanje. Gibanje bokov in kolen je nadzorovano, medtem ko ramena in trup ostajajo sproščeni, kar omogoča naravno komunikacijo med partnerjema.

Plesalci se med koraki odzivajo na glasbo, hkrati pa spremljajo partnerja; gibanje dopolnjuje obrazna mimika, pogledi in nasmeh, tako da ča-ča-ča postane izraz druženja in izraža veselje do gibanja. V šolskem okolju poudarek na bočnih premikih in ritmičnem sledenju gibanja razvija koordinacijo, občutek za tempo in omogoča učencem oziroma dijakom, da se izražajo skozi gib, obenem pa gradijo samozavest in medsebojno povezanost. Tako ča-ča-ča ni le ena od gibalnih spretnosti, temveč predstavlja igro, ki združuje veselje, gibanje in medsebojno sodelovanje.

Cilji, ki naj bi jih dosegli učenci

Učitelj določi cilje, ki naj bi jih usvojili učenci. Učenec:

• razvija občutek za gibanje v štiričetrtinskem taktu, z začetkom plesanja na drugi udarec v taktu;
• usvoji tehnično pravilno, a še vedno ritmično in tekoče gibanje (s pravilnim postavljanjem stopal in iztegovanjem nog ter posledično gibanjem v bokih);
• obvlada osnovne plesne figure (korak na mestu, osnovni korak, pahljača na ven, solo obrat plesalke, pahljača na noter, sprehod);
• usvoji enakomerno ritmično gibanje in estetsko držo;
• oblikuje plesno partnerstvo v odprti drži in se pri plesu osredotoča tudi na soplesalko/soplesalca.

Opis plesnih figur

Plesne figure pri ča-ča-čaju so zelo podobne plesnim figuram rumbe, z izjemo zadnje, imenovane sprehod. Zato svetujemo, da si ogledate opise plesnih figur v prispevku o rumbi v šoli: gibanje je enako,  le da koraka, ki se izvaja na »4 in 1«, plesalec ne izvede kot zadržan korak (takšen je v rumbi), ampak kot trojni korak, imenovan ča-ča-ča. Pri tem sta prva dva ča-ča koraka hitrejša, v ritmu dveh osmink na četrto dobo (učitelj šteje »štiri-in«), zadnji pa je poudarjen in zadržan celo dobo (na prvo dobo). Zato v nadaljevanju opisujemo plesne figure v ča-ča-ča plesu le na kratko.

Korak na mestu začneta plesalec z levo nogo (LN), plesalka z desno (DN) na drugo dobo v taktu. Najprej naredita z začetno nogo dva koraka na mestu, nato se na dobi 4 in 1 pomakneta bočno s trojnim korakom ča-ča-ča (v stran). Nato ponovno naredita dva koraka na mestu (tokrat plesalka z LN in plesalec z DN) ter na 4 in 1 izvedeta ponovno trojni korak ča-ča-ča v stran.

Osnovni korak je podoben koraku na mestu, le da plesalec na 2 izvede korak naprej (LN) in na 3 nazaj (DN), plesalka pa na 2 nazaj (DN) in na 3 naprej (LN), na drugi strani, torej po ča-ča-ča koraku v stran, pa je izvedba korakov ravno obratna: plesalec ju naredi nazaj-naprej in plesalka naprej-nazaj (Preglednica 1).

Preglednica 1

Gibanje plesalca in plesalke v osnovnem koraku