Poučevanje plesa je za marsikaterega učitelja kar velik strokovni zalogaj. V prispevku predstavljamo nekatere smernice za zabavno poučevanje plesa, posebej pa se osredotočamo na pobude, ki naj jim sledi učitelj pri poučevanju mlajših otrok. Otrokovo zadovoljstvo ob plesnem ustvarjanju je namreč odvisno od učiteljevih pristopov in njihovega vloženega truda.
dr. Petra Zaletel, dr. Marjeta Kovač in dr. Meta Zagorc
Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport
Citiraj članek
Za otroke je ustvarjanje z gibanjem naraven način izražanja, ki jih sprošča, zadovoljuje, osrečuje, kar potrjuje več raziskav. V enem od SLOfit nasvetov smo predstavili, da lahko gibalno improvizacijo učinkovito uporabimo pri pouku športa/športne vzgoje, saj učencu oziroma dijaku, ki jo izvaja in ob tem ustvarja s svojim telesom, prinaša uglašenost s samim seboj, spodbuja njegov socialni razvoj, uči se komuniciranja s svojim telesom in gibanjem.
Kako plesno gibanje prispeva k učenčevemu oziroma dijakovemu samozavedanju, občutju uspeha in zadovoljstva, kako mu omogoča oblikovanje ustrezne telesne slike in vliva samozavest, vpliva na njegovo vedenje in odnos do drugih, je v največji meri odvisno od učitelja. S situacijami, ki jih ustvarja, pri učencih in dijakih spodbuja vzpostavljanje stikov z drugimi, skupinsko reševanje problemov, upoštevanje pravil, vzdrževanje pozornosti, prevzemanje vlog vodje in podrejenega1. S svojimi pristopi jim vliva zaupanje vase, razvija njihovo občutljivost, prilagodljivost, iniciativnost in sodelovanje pri najrazličnejših dejavnostih1.
Plesne dejavnosti naj učitelj posreduje na čim bolj zabaven način, tako da se otroci in mladostniki ob gibanju, ki sledi glasbi, sprostijo in zabavajo, kar prispeva k njihovemu splošnemu blagostanju. Učitelj lahko z ustreznim izborom pristopov (upoštevajoč starost in razvojno stopnjo) omogoča, da učenci oziroma dijaki izvajajo dejavnosti v parih ali se vključujejo v manjše in večje skupine. Ob tem se tudi sam na različne načine vključuje v dejavnosti kot vodja, posnemovalec, opazovalec, spodbujevalec …2.
Pri mlajših otrocih, ki se šele seznanjajo z raznovrstnimi možnostmi gibanja svojega telesa, s prostorom, časom, ritmom, sta ples in igra medsebojno povezana z njihovo domišljijo. Otroci oponašajo videno, poosebijo resnična in izmišljena bitja, ustvarjajo imaginarne prostore in dajejo živim bitjem ter mrtvim stvarem izmišljene pomene. Pri tem naj učitelj sledi naslednjim smernicam3:
- Dejavnost naj začenja vedno z neko predstavitvijo, zgodbo, z vzpodbudo …
- Za vsako plesno vajo, kompozicijo, koreografijo ali igro mora imeti natančno izdelan načrt in določen cilj oziroma cilje, kaj želi z njimi doseči.
- Skrbeti mora za tak proces poučevanja, kjer otroci s ponavljanjem usvajajo določene plesne korake, elemente in kombinacije ter sami zaznajo svoj napredek.
- Svoje delo in zahteve mora prilagajati značilnostim otrok ter skupine.
- Ustvarjati mora pogoje, da je vadba tako intenzivna, da otroci razvijajo gibalne sposobnosti, obenem pa spodbuja njihovo ustvarjalnost.
- S svojim vodenjem naj ustvari povezano, homogeno skupino.
- V plesni skupini mora vedno ustvarjati ozračje zadovoljstva in spontanosti.
- Otrokom mora omogočiti izkušnjo uspeha.
- Otroke mora usmerjati in jim pokazati, da je zadovoljstvo odvisno od njihovega konstruktivnega vedenja, torej je užitek posledica vloženega truda in napora.
Da bo dosegel zastavljene cilje, mora učitelj poučevanje v nižjih razredih najprej usmerjati v:
- harmonizacijo skupine, vzpostavljanje stikov, kjer bo otrok izgubil občutek tesnobe in se počutil sproščenega, svobodnega. To je pogoj, da bo lahko uspešno ustvarjal in se gibalno udejanjal pri plesni uri;
- slušno koncentracijo in razvijanje občutka za ritem;
- usvajanje prostora in orientacijo lastnega telesa v prostoru (zavedati se mora, da imajo mlajši otroci s tem težave);
- ozaveščanje lastnega telesa;
- telesno izražanje različnih razpoloženj in čustev v povezavi z glasbo;
- uporabo metod sproščanja.
Vse navedeno lahko učitelji upoštevajo tudi pri poučevanju starejših otrok in mladostnikov.
Nikoli ne smemo pozabiti, da je zadovoljstvo otrok in mladostnikov v gibanju naše temeljno poslanstvo. Stremeti moramo k temu, da otrok prek ritmičnega gibanja spoznava sposobnosti svojega telesa, izboljšuje zaznavo lastnega telesa ter orientacijo telesa v prostoru, išče nove poti za reševanje določenega gibalnega problema in ohranja željo po gibalni ustvarjalnosti.
Otroke, pa tudi mladostnike, za katere se pogosto zdi, da so zaradi pubertetnih sprememb izgubili stik s svojim telesom, lahko usmerjamo z »mehkimi ukazi«, npr.:
- Poskusite biti zelo majhni in se začnite premikati v lepih lokih po prostoru.
- Iztegnite se zelo visoko in se sklonite čisto nizko.
- Raztegnite se in postanite spet čisto ozki.
- Bodite povsem okrogli, zdaj pa popolnoma ravni.
- Upognite, zasukajte roko, nogo, celo telo … in se spet iztegnite.
- Položite komolec na tla, nato ga odmaknite čim više v zrak.
- Stegnite nogo čim dlje v stran in jo spet pritegnite čisto k sebi, ne da bi se pri tem dotaknili tal.
- Pokažite mi veliko, raztegnjeno gibanje, nato pa povsem majhno.
- Padite na tla.
- Vrtite se na mestu in se nenadoma zaustavite.
- Premaknite se iz enega položaja v drugega na čim bolj nenavaden način.
Lahko jim enostavno svetujemo, npr.:
- Poskusite gibanje pomanjšati, povečati, narediti hitreje ali bolj počasi, višje, nižje ali povsem lahkotno.
- Ko vstajate s tal, poskusite gibanje voditi z glavo (roko, nosom, ramo).
- Poskusite se gibati po sobi tako, da en sam del telesa vodi vaše gibanje.
Otrokom lahko tudi bolj odločno zapovemo, npr.:
- Pomikajte se po prostoru s tremi različnimi hitrostmi.
- Z enim delom telesa se gibljete hitro, z drugim počasi.
- Dvignite nekaj težkega s tal in prestavite na določeno mesto.
- V svojem lastnem prostoru zarišite določen lik (krog, kvadrat, elipso) z roko, nogo ali z drugim delom telesa.
Gibanje lahko tudi ilustriramo, npr.:
- Vrv se giba po tleh v trikotniku; se lahko tudi vi gibate tako?
- Bi se lahko zasukali kot vrtavka in se nato na mestu tresli kot šiba na vodi?
- Koliko različnih mask lahko naredite z obrazom?
- Konji lepo dvigujejo noge pri teku. Jih znamo oponašati?
- Kako bi hodili po ledu, na vročem pesku, v viharju, okoli drevesa, po luni?
Tako bodo začeli otroci (in mladostniki) dojemati prostor in položaje ter gibanja telesa na nov, drugačen način ter se zavedati, kaj vse njihovo telo zmore. Pri tem spodbujamo njihovo domišljijo in jih usmerjamo v gibalno ustvarjalnost, ki nam jo omogoča izraznost telesa.
V vzgojno-izobraževalnem sistemu, kjer je učitelj glavni »podajalec« informacij in so le-te največkrat točno določene, je malo prostora za ohranjanje ali celo razvoj učenčeve ustvarjalnosti. Otrok oziroma mladostnik se večinoma nauči določenih operacij, izsledkov, gibanj po natančnem zaporedju metodičnih postopkov, le malokrat pa dobi priložnost za združevanje vseh znanih informacij na njemu (in za učitelja) popolnoma nov način. Takrat se največkrat pojavljajo nove ideje, tako razmišljanja kot tudi gibalnega izraza, takrat so otroci in mladostniki v stiku s samim seboj, saj preizkušajo meje gibalne svobode. Zato je pomembno, da učitelji prepoznajo, kdaj je pravi trenutek za ustvarjalno spodbudo in predvsem, da jim jo tudi čim večkrat omogočijo.
Večino zgoraj navedenih gibalnih spodbud lahko učitelji različnih predmetov učinkovito vključijo v minuto za zdravje in gibalne odmore. Zato v zbornici le seznanite druge učitelje s temi možnostmi. Za začetek pa se poskusite sami gibalno izražati po zgoraj predstavljenimi spodbudami, da vidite, ali je v vas še kaj gibalne svobode, ali čutite svoje telo in mu zaupate.
Viri:
1Zaletel, P., Šifrar, T., Pruš, D. in Zagorc, M. (2022). Ples 2+3; Od nekaterih plesnih zvrsti do ustvarjalnega giba v šoli. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport.
2Zagorc, M. (2008). Ustvarjalno gibalna improvizacija. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport.
3Zagorc, M. Vihelič, A., Kralj, N. in Jeram, N. (2013). Ples v vrtcu. Zavod RS za šolstvo.