Moderni tekmovalni plesi v šoli – hiphop in jazz ples

dr. Petra Zaletel

Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport

Citiraj članek

Hiphop velja za kulturno gibanje, ki se je v zgodnjih sedemdesetih letih prejšnjega stoletja razvilo na ulicah newyorškega Bronxa. Ustvarili so ga preprosti ljudje z naravnim občutkom za ritem in gibanje, ki so se skozi ples izražali na ulicah. Koreografije so temeljile na kompleksnih ritmih in gibih, ki izvirajo iz afriških plesnih tradicij. Subkultura hiphop plesa je tesno povezana z razvojem glasbene industrije, saj se z vsako novo glasbeno usmeritvijo pojavljajo novi plesni stili. Ti se med seboj razlikujejo po energiji in čustveni izraznosti, kar hiphopu daje izjemno raznolikost in otežuje njegovo poenotenje.

Med vsemi urbanimi plesnimi zvrstmi je hiphop danes najbolj razširjen. Zaradi svoje raznolikosti velja tudi za enega najkompleksnejših modernih tekmovalnih plesov. Vključuje številne stile, za katere še nimamo slovenskih izrazov, kot so popping, locking, vogue, whacking, house, krumping in drugi; razvijali so se vzporedno z razvojem hiphop glasbe in se še vedno nenehno spreminjajo ter dopolnjujejo¹.

V hiphop koreografijah pogosto najdemo edinstvene plesne elemente, ki izražajo plesalčevo ustvarjalnost in odziv na glasbo. To so npr. nenadne ustavitve, humorni vložki, hitri in nepričakovani gibi, ki se natančno ujemajo z ritmičnimi, inštrumentalnimi ali besednimi poudarki v glasbi¹.

Hiphop ples ponuja mladim številne koristi, tako telesne kot tudi psihosocialne. Vključuje različne gibe, kot so skakanje, vrtenje in izvajanje hitrih korakov, kar povečuje srčno-dihalno zmogljivost, mišično moč in gibljivost ter krepi kostno maso. Redno plesanje pomaga tudi pri ohranjanju zdrave telesne mase. Plesanje hiphopa zahteva usklajevanje gibov, kar izboljšuje tudi skladnost gibanja (koordinacijo) in ravnotežje. Hiphop ples spodbuja ustvarjalnost, saj plesalci pogosto improvizirajo in razvijajo svoj lasten stil. To omogoča mladim, da se izrazijo in se naučijo, kako komunicirati prek gibanja. Prav tako ples v skupini gradi občutek skupnosti in prijateljstva. Mlade spodbuja, da sodelujejo z drugimi, kar krepi njihove socialne spretnosti in zaupanje drug drugemu.

Na splošno učenje novih plesnih korakov in tehnik zahteva trud ter potrpežljivost, kar pomaga mladim razvijati samodisciplino in osredotočenost, ki jo lahko prenašajo tudi na druga življenjska področja. Predvsem pa dejavno gibanje sprošča endorfine, kar pripomore k boljšemu razpoloženju in zmanjšanju ravni stresa. Slednje je v času, ko se veliko mladih sooča z najrazličnejšimi izzivi in depresivnostmi, zelo pomembno.

Pri hiphop plesu v šoli se odločamo za tako imenovano »staro šolo« hiphopa (ang. »old school«), ki vključuje mehko nihanje v skočnem, kolenskem in kolčnem sklepu, poudarjeno gibanje v trupu in rokah, veliko poskokov in predvsem menjav ritma. Značilen za hiphop je 4/4 ritem, torej učenci sestavljajo koreografije na podlagi osmic – fraza, ki je sestavljena iz dveh 4/4 taktov.

Slika 1

Hiphop

Najprej učence seznanimo z osnovnimi zakonitostmi ritma in naredimo nekaj vaj za njegovo usvajanje. Učencem je namreč lažje slediti in si zapomniti plesna gibanja in korake, če jih znajo pravilno ritmično strukturirati. Na primer korak in poskok traja dva udarca, štiri ponovitve tega koraka pa sestavljajo eno osmico. Nato naj otroci, ki so popolni začetniki v plesu, poskusijo usvojiti še nekaj otroških plesov, ki spodbujajo druženje, sproščenost, delo v skupini, hkrati pa učitelj z njimi nauči učence nekaj osnovnih pojmov v plesu (ritem, dolžina »osmice«, koordinacija v prostoru, osnovni koraki ipd.).

Na začetku vadbene enote hiphop plesa učitelj izvede ogrevanje, kjer uporablja elemente hiphop plesa in način gibanja v hiphopu. Sprva izvaja lažja ogrevanja, nato vse bolj zahtevna, saj lahko korake, ki se jih učenec nauči prek ogrevanja, kasneje uporabi tudi v koreografijah. Seveda je stil gibanja dokaj poljuben in daje učencem svobodo izbire gibalnega izraza. Spodaj so prikazane tri možne koreografije², ki jih učitelji lahko uporabijo pri pouku. Za vsako seveda potrebujejo več vadbenih enot, odvisno od starosti učencev in njihove stopnje ritmičnega ter plesnega znanja. Sledijo si po težavnosti od najlažje do najtežje. Zraven je na video povezavah prikazana tudi metodika poučevanja koreografij. Učitelji posamezne dele ponavljajo z učenci večkrat, kolikor se jim zdi potrebno, da jih učenci dobro usvojijo. Ko se učenci naučijo posameznega dela koreografije, jo večkrat ponovijo, najprej ob štetju skupaj z učiteljem in nato še ob glasbi, šele nato učitelj nadaljuje s poučevanjem naslednjega dela koreografije. Na koncu učitelj z učenci poveže vse dele koreografije skupaj v počasnejšem ritmu – najprej na učiteljevo štetje, nato ob glasbi. Učitelj pleše toliko časa z učenci, dokler niso sposobni samostojno zaplesati koreografije ob glasbi.

1. hip hop koreografija za razredno stopnjo ob glasbi in metodika poučevanja 1
2. hip hop koreografija za starejše ob glasbi in metodika poučevanja 2
3. koreografija "stare" šole hip hop-a ob glasbi in metodika poučevanja 3

Jazz ples po drugi strani sodi med bolj umetniške discipline modernih tekmovalnih plesov. Ima bogato zgodovino in svoje korenine v Združenih državah Amerike, kjer se je razvil iz kombinacije afriških ritmov, evropskih plesnih elementov ter osebne ustvarjalnosti afroameriške skupnosti. Skozi čas se je uveljavil kot samostojna umetniška zvrst, ki je pomembno vplivala na gledališče, mjuzikle ter pozneje tudi na sodobni tekmovalni ples. Jazz ples je znan po svoji energičnosti, ritmičnosti, izolacijah gibov, dinamičnih prehodih in izrazitem telesnem nadzoru³. Zanj je značilna tudi svoboda izražanja, saj omogoča plesalcu, da tehniko prepleta z osebnim stilom in interpretacijo.

Slika 2

Jazz ples

Jazz ples združuje tehnične osnove, ki izhajajo iz klasičnega baleta, z vplivi sodobnega in celo urbanega plesa. Pogosti so skoki, obrati, raztezanja ter hitre menjave dinamike in ravni gibanja. Prav ta raznolikost omogoča, da se jazz uspešno vključuje tudi v show dance, televizijske nastope, mjuzikle in pop kulturo. Kot plesna oblika ostaja živ in prilagodljiv, saj sledi razvoju glasbe in estetike sodobnega časa⁴.

Z jazz plesno vadbo izboljšujemo telesno držo, skladnost gibanja, ravnotežje, moč, gibljivost in splošno gibalno učljivost. Poleg telesnih koristi pa jazz prispeva tudi k razvoju izražanja, samozavesti, čustvene inteligence in ustvarjalnosti. Otroci skozi ples raziskujejo ritem, dinamiko in glasbo, pri čemer krepijo tudi timsko delo, disciplino in koncentracijo⁵. Zaradi svoje tehnične in izrazne pestrosti je jazz ples še posebej primeren za mladostnike, ki želijo razvijati tako telo, kot umetniški izraz.

Prav tako kot pri poučevanju hiphopa tudi pri jazzu učitelj najprej seznani učence z zakonitostmi ritma, nato morda z različnimi osnovnimi koraki aerobike, ki jih učenci ritmično izvajajo na mestu in v prostoru desno-levo, naprej-nazaj. Sledi jazz ogrevanje², ki uporablja veliko izolacij telesa, kar omogoča razvijanje nadzora gibanja in pripravlja učence na kasnejše tehnične zahteve v jazz plesu. Jazz balet uporablja namreč v svojih koreografijah veliko dvigov nog, piruet, raztegov, izolacij telesa, polčepov (t.i. plie-jev), skokov, uporabe tal. Najprej učitelj poskuša, da učenci usvojijo elemente ogrevanja, nato nadaljuje s poučevanjem osnovnih korakov in gibalnih struktur v plesu prek diagonal dvorane, kjer poučuje že korake in gibanja, ki jih bo kasneje uporabil v koreografiji. Na koncu pa se loti še poučevanja koreografij, primernih za posamezno starost oziroma stopnjo učenčevega znanja.

Plesno ogrevanje na povezavi² je lahko nekoliko zahtevnejše in je primerno za tiste, ki so že bolj koordinirani in ritmični. Nekaj minut dela učenec aerobno, torej z več gibanji desno-levo, naprej-nazaj, nato izvaja še izolacije in dinamične raztezne vaje.

Najlažje diagonale, ki bi jih priporočili za začetek poučevanja, so naslednje: jazz hoja, menjalni korak v različnih smereh, imenovan chassee (chasse naprej, chasse naprej in mambo obrat, chasse nazaj), korak z dotikom v odnoženje, skok visoko-daleč. Med bolj zahtevne pa spadajo korak pas des bouree (trokorak, kjer stopimo s prvo nogo križno za drugo, z drugo v stran in s prvo zopet diagonalno naprej), pirueta (vaje za pirueto), koraki z obrati (na primer chasse z obračanjem, ki je koordinacijsko izredno zahteven in pas de bouree s pirueto). Diagonale in plesne jazz koreografije za različne stopnje znanja (in starosti) si lahko ogledate na video učnem gradivu jazz ples².

Zakaj vpeljujemo moderne tekmovalne plese v šolo? Z njimi spodbujamo na eni strani samozavedanje in nadzor telesa, na drugi strani pa ponujajo številne ustvarjalne možnosti, ki jih oba opisana plesa (hip hop in jazz) nudita. Če kot učitelji sestavimo le štiri osmice koreografije, lahko na primer učence razdelimo v skupine po štiri in jim damo nalogo, da dodajo sami prav tako nove štiri osmice, ali jih med sabo pomešajo. Potem skupine druga pred drugo nastopajo in se urijo še v premagovanju tesnobe pred javnim nastopanjem. Prav tako spodbujajo svoje vrstnike in jih spoznavajo na nov način, prek njihovega nebesednega gibalnega izraza. Mogoče bi kot učitelji najprej sami (s pomočjo e-gradiv) poskusili izvesti gibanja, da vidimo, ali še »čutimo« telo in smo sproščeni pri gibalnem izražanju? Potem pa se pogumno lotimo tega še z učenci ali dijaki.

Opomba: avtorja obeh slik v prispevku sta Nikola Janušič in David Janušič

Viri:

¹Bronner, S., Ojofeitimi, S. in Woo, H. (2015). Extreme Kinematics in Selected Hip Hop Dance Sequences. Medical Problems of Performing Artist, 30(3), 126‒134. https://doi.org/10.21091/mppa.2015.3026
²Zaletel, P. (2023). E-učenje plesa; video-učni pripomoček za poučevanje plesa, https://ples.fakultetazasport.si/. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport.
³Reynolds, N., McCormick, J. in Schneider, C. (2013). Dance and the performative: A choreographic view. In S. Carter in A. O’Shea (ur.), The Routledge dance studies reader (2nd ed., str. 127–134). Routledge.
⁴Motta-Valencia, L. (2006). Dance medicine: Current concepts and issues. Physical Medicine and Rehabilitation Clinics of North America, 17(4), 803–815. https://doi.org/10.1016/j.pmr.2006.06.004
⁵Koutedakis, Y. in Jamurtas, A. (2004). The dancer as a performing athlete: Physiological considerations. Sports Medicine, 34(10), 651–661. https://doi.org/10.2165/00007256-200434100-00003