Dober občutek za ritem je pomemben v številnih športih, pa tudi v vsakdanjem življenju, saj je lepo, ritmično gibanje zaželeno v številnih poklicih. Pomembno je, da ritem začutimo, zato je zgodnje učenje ritmičnih vzorcev skozi igro koristno za dolgoročni razvoj ritmičnih in gibalnih veščin.
dr. Petra Zaletel in dr. Marjeta Kovač
Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport
Citiraj članek
Vsako gibanje se dogaja v nekem času in prostoru, ki sta ob vsakem gibu tesno povezana ter medsebojno soodvisna. Gibe izvajamo z določenimi deli telesa, ki ustvarjajo gibalne oblike. Vsak gib izvedemo z večjo ali manjšo količino energije, od te količine pa je odvisna kakovost posameznega giba. V prostoru se gibanje lahko dogaja na mestu ali pa se pomikamo skozi prostor.
Dober občutek za ritem ni pomemben samo pri športih, kjer športniki v svojem nastopu (in treningu) uporabljajo glasbeno spremljavo (ples, aerobika, umetnostno drsanje, umetnostno plavanje, ritmična gimnastika ipd.), ampak je odločilen v marsikaterem drugem športu. Kako bi uspešen slalomist lahko najhitreje prevozil progo po razgibanem terenu (in vsakokrat drugačni postavitvi) med količki, če ne bi imel dobrega ritma? Tudi v nogometu je sprememba ritma odločilna, ali bo posamezni igralec preigral nasprotnika in si odprl pot do zadetka, ali pa bo njegov monoton ritem v gibanju ustvaril pri nasprotniku predvidevanje in posledično odvzem žoge. Ogromno primerov iz različnih športov kaže, da je ritem njihova pomembna, če ne v večini primerov tudi prvobitna kakovost, ki pa je žal mnogi trenerji ne razvijajo načrtno. Občutek za ritem je v določenem deležu prirojen, vendar se da večji del občutka za ritem razviti v zgodnjem otroštvu in tudi kasneje1.
Pri ritmu je čas organiziran na poseben način: govorimo o trajanju, tempu, ritmu in poudarkih. Po trajanju ločimo kratkotrajna in dolgotrajna gibanja, pri tem pa je lahko ritem enakomeren ali neenakomeren, ritmično gibanje lahko izvedemo hitro ali počasi, naraščajoče ali upadajoče.
Poznamo različne hitrosti ritma; to imenujemo tempo. Tempo je število taktov v določeni časovni enoti. Hitrejši tempo zahteva več taktov v časovni enoti, kar pomeni, da si udarci sledijo hitreje. Takt pa je metrična oblika, ki jo sestavljajo težki (naglašeni, poudarjeni) in lahki (nepoudarjeni) udarci; njihovo število je odvisno od tega, ali je takt dvo-, tri- ali več delen. Dolžino udarcev označujemo z notnimi vrednostmi; krajši udarci imajo vrednost šestnajstinke, osminke, četrtinke, daljši pa polovinke ali celinke. Pri športni vadbi je osnovni takt vedno štiričetrtinski, kar pomeni, da vsebuje štiri dobe ali udarce.
Ritmični vzorci nastanejo, kadar sestavimo skupaj različne delce, ki po svojem trajanju niso enaki. Če bi jih hoteli ponazoriti z gibanjem, bi na primer lahko povezali hojo, tek in skok, kjer bi za hojo vsakič porabili dva udarca, za tek po enega in za skok polovico.
Glasbena fraza in temu navadno ustrezna gibalna fraza je tisto, čemur v našem govoru pravimo stavek. Sestavljena je iz neke tematske sekvence dveh, štirih, osmih, šestnajstih taktov. Prepoznavanje teh glasbenih fraz je prav tako del ritmičnega učenja. Glasbena fraza osmih taktov, imenovana »blok«, je npr. zelo pomembna, kadar ustvarjamo koreografijo; zlasti razpoznavna je pri plesu, aerobiki in drugje, kjer izvajamo gibanja, povezana v celoto. Po navadi sestavljamo v večje glasbene fraze (»bloke«) po štiri »osmice«, kar pomeni, da v eno manjšo glasbeno frazo »osmice« združimo dva štiričetrtinska takta med seboj (glej sliko spodaj).
Slika 1
Primer "osmice" za lažje ustvarjanje koreografije
Učenje ritma v praksi
Navadno se pri spremljanju ritma pojavijo trije problemi: a) biti pozoren na spremljavo, b) razbrati in prepoznati posamezne udarce, poudarke, ritmične vzorce in c) izvajati gibanje nanje2. Pri poučevanju in učenju ritma morata biti tako učitelj kot učenec še posebej motivirana in osredotočena; lahko si pomagata z ritmičnimi igrami, prek katerih bo učenec lahko razvijal tovrstne sposobnosti.
Veliko pozornost vedno posvečamo spremljanju gibanja, pa naj bo to s ploskanjem, udarjanjem po različnih delih telesa ali pa z glasbeno spremljavo. V ritmu lahko valovimo z rokami, stresamo z glavo ali rameni, tleskamo s prsti, se tolčemo po prsih, zadnjici, nogah, tolčemo po mizi, stolu, tleh z obema rokama ali izmenično, z obema nogama ali izmenično itd. Poudarkov se učimo z različnimi udarci na poudarjeno dobo in drugačnim gibanjem na nepoudarjene dobe (zamahovanje, stopicanje). Če sedimo na tleh, lahko noge dvigujemo v zrak, z njimi udarjamo ob tla. Vse lahko izvajamo stoje, v hoji na mestu, ki je lažja kot hoja po prostoru, s spreminjanjem hitrosti hoje, teka, skokov … Ko usvojimo nek ritmični vzorec, ga lahko izvedemo na povsem drug način, v druge smeri, skupaj s partnerjem ali skupino. Primere si lahko ogledate na tej povezavi.
Slika 2
Ko otroci usvojijo ritmični vzorec, lahko le tega izvedejo na različne načine skupaj s partnerjem ali skupino (vir: Canva)
S posebnimi vajami želimo povečati koncentracijo in sposobnost reagiranja vsega organizma na določene ritme, povečati želimo obseg gibanja, zaznavanje ugodja ob gibanju, spodbujati voljo do ritmičnega odzivanja telesa, povečevati občutek harmonije med zaznavanjem in izvajanjem. Gre za obvladovanje časa, prostora in gibanja, hkrati pa za pridobivanje občutka za estetiko.
Pomembno je, da otrok najprej posluša ritem in ga poskusi čutiti. Nato se poskuša na ta ritem odzvati ‒ s ploskanjem, cepetanjem, tleskanjem, tolčenjem. Glasba je v večini plesov (valčki so izjema) in vadbi ob glasbi napisana v štiričetrtinskem taktu, kar pomeni, da so v taktu štirje udarci. Lažje je, če na začetku posnemamo ritem v štirih udarcih, preden združimo dva takta in izvajamo »osmico«. Prvi udarec v taktu je najbolj poudarjen, v glasbi ga slišimo kot nek vokalni ali instrumentalni poudarek, po navadi različen od ostalih sedmih. Res je, da pri nekaterih pesmih lažje ugotovimo, kdaj je nastopil ta poudarek, zato so te primernejše za učenje ritmičnosti.
»Osmica« je torej sestavljena iz osmih udarcev, ki jih z vajami ploskanja, korakanja in kasneje poslušanja otrok poskuša slišati, naglas prešteti, ob tem korakati, izvajati različna naravna gibanja, vse z namenom, da bi usvojil časovno dolžino »osmice«. Tako lahko kasneje tudi ob izvajanju ostalih gibanj brez težav zazna njeno dolžino, ne da bi glasno štel posamezne udarce.
Viri:
1Honing, H., Ladinig, O., Winkler, I. in Haden, G. (2009). Is beat induction innate or learned? Probing emergent meter perception in adults and newborns using event-related brain potentials (ERP). Annals of the New York Academy of Sciences, 1169: The Neurosciences and Music III: Disorders and Plasticity, 93–96. doi: 10.1111/j.1749-6632.2009.04761.x
2Mathias, B., Zamm, A., Gianferrara, P.G., Ross, B. in Palmer, C.H., (2020). Rhythm Complexity Modulates Behavioral and Neural Dynamics During Auditory–Motor Synchronization, Journal of Cognitive Neuroscience (2020) 32 (10), 1864–1880, https://doi.org/10.1162/jocn_a_01601