Šport lahko razumemo kot eno ključnih orodij za spodbujanje socialne vključenosti, saj predstavlja pomemben prostor uresničevanja družbenih vrednot, kot so sodelovanje, spoštovanje in grajenje odnosov. Ker prinaša številne telesne, duševne, čustvene in socialne koristi, ne sme biti privilegij posameznikov, temveč mora biti udejstvovanje v gibalnih/športnih dejavnostih dostopno vsem otrokom, tudi otrokom s posebnimi potrebami.
Nuša Maver, mag. prof. športne vzgoje in mag. prof. inkluzivne pedagogike
Univerza v Mariboru, Pedagoška fakulteta
Citiraj članek
Šport je več kot le gibalna dejavnost
Šport običajno razumemo kot gibalno dejavnost, ki je izjemno pomembna za ohranjanje našega zdravja. Z gibanjem telesa in aktivacijo skeletnih mišic povečamo porabo energije, redna telesna dejavnost pa zmanjšuje tveganje za številne kronične bolezni, kot so srčno-žilne bolezni, sladkorna bolezen, debelost idr. Ob tem šport pomembno prispeva k skladnemu telesnemu razvoju in razvoju gibalnih sposobnosti (moč, koordinacija, hitrost, gibljivost, ravnotežje, natančnost in vzdržljivost). Spodbuja razvoj kosti in mišic, uravnava telesno maso, hormonsko ravnovesje ter izboljšuje kakovost spanja1. Zato bi morali po priporočilih Svetovne zdravstvene organizacije otroci in mladostniki nameniti zmerno do visoko intenzivni telesni dejavnosti vsak dan vsaj 60 minut1.
Ob telesnih koristih pa redna telesna dejavnost pomembno vpliva tudi na duševno zdravje otrok in mladostnikov, saj izboljšuje prekrvavitev možganov, povečuje dovod kisika ter podpira nastajanje novih živčnih povezav, kar prispeva k izboljšanju kognitivnih funkcij, zlasti spomina, pozornosti in koncentracije2.
Hkrati gibanje pomembno vpliva na psihološko blagostanje – krepi občutke sreče in zadovoljstva ter izboljšuje splošno počutje3. Redna telesna dejavnost pomaga pri obvladovanju stresa, zmanjševanju simptomov depresije in anksioznosti in spodbuja konstruktivno reševanje problemov. Z vključevanjem v gibalne/športne dejavnosti otroci razvijajo višjo samopodobo in samospoštovanje, saj jim uspešno premagovanje izzivov daje občutek kompetentnosti. Ob tem se učijo vztrajnosti, odgovornosti in discipline, kar se pozitivno odraža tudi na drugih področjih njihovega življenja4.
Šport kot prostor socialnega učenja
»Šport ima moč, da spreminja svet,« so besede Nelsona Mandele, s katerimi je poudaril njegovo vlogo kot pomembno sredstvo za uresničevanje vrednot naše družbe. Šport vzgaja s svojimi načeli, spodbuja strpnost, solidarnost, ceni raznolikost ter ponuja številne možnosti in priložnosti5.
Gibalne/športne dejavnosti, namenjene otrokom in mladostnikom, praviloma potekajo v skupini, zato od vadečih zahtevajo sodelovanje, komunikacijo in spoštovanje pravil. Otroci se skozi igro in gibanje učijo pomembnih socialnih veščin, sklepajo prijateljstva, ob tem pa razvijajo tudi t. i. »timsko miselnost«, ki spodbuja razumevanje pomena skupnega cilja in medsebojne podpore5.
V skupinskih športih postanejo razlike med posamezniki zanemarljive, saj je uspeh odvisen od sodelovanja vseh članov ekipe, hkrati pa lahko vsak s svojimi značilnostmi prispeva k skupnemu uspehu. Šport tako postane prostor sprejemanja drugačnosti in različnosti, grajenja občutka pripadnosti ter sprejetosti in učenja zdrave tekmovalnosti.
Pomen športa za otroke s posebnimi potrebami
Za celostni razvoj otrok s posebnimi potrebami je šport izjemnega pomena, saj se pogosto soočajo z različnimi ovirami tako na telesnem kot na socialnem področju. Zaradi omejenih možnosti za vključevanje v organizirane gibalne/športne dejavnosti so manj telesno dejavni in imajo manj priložnosti za vzpostavljanje socialnih stikov6.
Gibalne/športne dejavnosti jim omogočajo, da razvijajo svoje gibalne sposobnosti, krepijo občutek varnosti in sprejetosti. Predstavljajo namreč socialno mrežo, kjer spoznavajo nove ljudi, sklepajo prijateljstva, pridobivajo nove izkušnje in razvijajo socialne veščine6.
Šport ponuja otrokom priložnost za odkrivanje njihovih močnih področij ter dejavnosti, v katerih uživajo in so zanje motivirani, kar prispeva k višji samopodobi, večji motivaciji, zaupanju vase ter pripravljenosti za vključevanje v druge družbene dejavnosti6. Za dosego tega je pomembno, da imajo otroci možnost izbire ter se preizkusijo v različnih športih. Vsak otrok je namreč edinstven posameznik, ki se od drugih razlikuje po sposobnostih, interesih in ciljih, zato lahko le skozi raznolike izkušnje odkrije, kaj ga veseli in v čem je uspešen. S tem ne prispevamo le k njegovemu zdravemu razvoju, temveč hkrati povečamo možnost, da bo ostal telesno dejaven tudi v odrasli dobi7.
Zavedajmo se, da šport ni in ne sme biti privilegij posameznikov, temveč je temeljna pravica vsakega človeka.
Šport kot most srečanja
Za uspešno vključevanje otrok v šport je ključna podpora družbe. Starši, učitelji, trenerji in širša skupnost imajo pomembno vlogo pri ustvarjanju spodbudnega in vključujočega okolja.
Šport lahko tako razumemo kot most med večinsko populacijo in posamezniki iz ranljivih skupin, ki so kljub prizadevanjem za inkluzivno družbo še vedno pogosto izključeni ali ločeni od večine. Predstavlja pot srečanja, dvosmerno ulico, ki omogoča neposredno izkušnjo sodelovanja, na kateri se udeleženci medsebojno spoznavajo, učijo drug od drugega in presegajo stereotipe. V takšnem okolju rezultat ni več edino merilo uspeha, zmaga pa ne le odraz hitrosti, moči in spretnosti, temveč tudi potrpežljivosti, prilagodljivosti in empatije.
Tovrstne izkušnje spodbujajo spoštovanje in razumevanje ter ustvarjajo pogoje za bolj vključujočo družbo, saj temeljijo na sprejemanju vseh posameznikov kot enakovrednih članov skupine. Bogatijo na način, ki ga nobena učna ura v učilnici ne more nadomestiti ter ustvarjajo sliko družbe, kakršna bi morala biti – brez jarkov in mostov.
Šport je le sredstvo za uresničevanje vrednot naše družbe, ljudje pa smo tisti, ki ponujamo priložnosti in otrokom omogočimo dostop do različnih, njim prilagojenih in finančno dostopnih programov ter jih spodbujamo k sodelovanju. Zato bi morali tovrstne zaveze vključiti v različne strateške dokumente in sproti preverjati njihovo uresničevanje v praksi.
Opomba. Naslovna slika prikazuje inkluzivno počitniško varstvo iz Društva za kulturo inkluzije – specialni telovaj.
Literatura:
1Nacionalni inštitut za javno zdravje. (2022). Smernice za telesno dejavnost in sedeče vedenje. Nacionalni inštitut za javno zdravje.
2Hillman, C., Erickson, K. in Kramer, A. (2008). Be smart, exercise your heart: exercise effects on brain and cognition. Nature Reviews Neuroscience, 9, 58–65 .
3Sambolec, L. (2012). Vključevanje otrok s posebnimi potrebami v dodatne športne dejavnosti. [Diplomsko delo, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport]. Repozitorij UL. https://dk.um.si/Dokument.php?id=60174&lang=slv.
4Berčič, H. (2001). Športna rekreacija v funkciji kakovosti življenja prebivalcev Slovenije. V H. Berčič (ur.), Zbornik 2. Slovenskega kongresa športne rekreacije (9–20). Športna unija Slovenije.
5Resolucija o Nacionalnem programu športa v Republiki Sloveniji za obdobje 2026–2035 (ReNPŠ26–35). (2025). Uradni list RS, št. 26/2035.
6Goltnik Urnaut, A. (2007). Šolske športne dejavnosti in samopodoba mladostnikov z ovirami v gibanju [Doktorska disertacija]. Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta.
7Vute, R. (1999). Izziv drugačnosti v športu. Debora.