Prispevek predstavlja različne poglede na invalidnost, pomen vključujočega jezika ter skupine oseb s posebnimi potrebami. Izpostavljamo razliko med medicinskim in socialnim modelom invalidnosti ter poudarjamo pomen vključujoče družbe, ki sprejema različnost in spodbuja sodelovanje vseh svojih članov.
Nuša Maver, mag. prof. šp. vzg. in mag. prof. inkl. pedag.
Univerza v Mariboru, Pedagoška fakulteta
Citiraj članek
Ljudje smo različni in prav ta različnost nas bogati. Zato bomo v več prispevkih predstavili, kako lahko športno okolje deluje vključujoče za skupine, ki potrebujejo različne prilagoditve, predvsem pa človeško podporo in razumevanje.
V sodobni družbi se vse pogosteje srečujemo z izrazi, kot so invalidnost, invalidi, osebe s posebnimi potrebami ipd. Čeprav te izraze pogosto uporabljajo v vsakdanjem govoru, pa njihovi pomeni niso enoznačni. Različne organizacije in strokovna področja uporabljajo nekoliko drugačne definicije, saj izhajajo iz svojih področij delovanja, kot so zdravstvo, izobraževanje ali zaposlovanje, zato je pomembno, da pri razumevanju teh pojmov upoštevamo širši družbeni kontekst.
Kaj pomeni invalidnost?
Po Konvenciji o pravicah invalidov so invalidi osebe z dolgotrajnimi telesnimi, duševnimi, intelektualnimi ali senzoričnimi okvarami, ki na različne načine omejujejo njihovo polno in enakopravno sodelovanje v družbi. Takšne okvare so lahko prirojene ali pridobljene v življenju. Pogosto vplivajo na različna področja vsakdanjega delovanja, na primer na gibanje, učenje, komunikacijo ali skrb zase¹.
Ker ima izraz »invalid« včasih negativen prizvok ali poudarja predvsem omejitve posameznika, se vse pogosteje uporablja izraz osebe s posebnimi potrebami. Ta omogoča širše razumevanje različnih izzivov, s katerimi se posamezniki srečujejo, ter poudarja, da gre predvsem za ljudi, ki potrebujejo določene prilagoditve in podporo.
Pri sodobni rabi jezika se poudarja tudi spoštljiv in vključujoč način poimenovanja. Namesto da bi posameznika opredelili zgolj prek njegove omejitve, najprej izpostavimo osebo in šele nato njeno značilnost. Tako na primer govorimo o »osebah z gibalno oviranostjo« in ne o »gibalno oviranih osebah«. Takšen način izražanja poudarja človeka kot celoto in ne zmanjšuje njegove identitete na eno samo lastnost2.
Skupine oseb s posebnimi potrebami
V Sloveniji so osebe s posebnimi potrebami pogosto razvrščene v več skupin glede na vrsto motnje, ovire ali primanjkljaja. Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami navaja deset skupin2:
- osebe z motnjami v duševnem razvoju,
- osebe s slepoto ali slabovidnostjo,
- osebe z gluhoto ali naglušnostjo,
- osebe z gluhoslepoto,
- osebe z govorno-jezikovnimi motnjami,
- osebe z gibalno oviranostjo,
- osebe z dolgotrajnimi boleznimi,
- osebe s primanjkljaji na posameznih področjih učenja,
- osebe z avtističnimi motnjami,
- osebe s čustvenimi in vedenjskimi motnjami.
Takšna razvrstitev nam pomaga razumeti posebnosti posamezne skupine, da lahko zagotovimo ustrezno pomoč, podporo ter prilagoditve. Ob tem pa se moramo zavedati, da vsaka oseba doživlja svoje težave drugače, zato moramo vsakega posameznika, četudi gre za isto skupino oseb s posebnimi potrebami, obravnavati kot svoj individuum3.
Medicinski in socialni model invalidnosti
Med temi osebami so posebej ranljivi otroci. Strokovnjaki opozarjajo, da na otroke s posebnimi potrebami ne smemo gledati zgolj z medicinskega vidika. Otrok je vedno del svojega okolja – družine, šole, prijateljev in širše skupnosti. Šele celostno razumevanje njegovega položaja omogoča uspešno vključevanje v družbo in razvoj njegovih potencialov4.
V preteklosti je prevladoval tako imenovan medicinski model invalidnosti. Ta model invalidnost razume kot težavo posameznika, ki jo je treba zdraviti ali odpraviti s pomočjo strokovnjakov. V tem pristopu je poudarek predvsem na terapijah, rehabilitaciji in »popravljanju« posameznikovih težav. Družba pri tem pogosto ne prevzame večje odgovornosti za prilagoditve okolja5.
V zadnjih desetletjih pa se je vse bolj uveljavil socialni model invalidnosti, ki na invalidnost gleda z drugačnega vidika. Ta model poudarja, da invalidnost pogosto ni posledica samega primanjkljaja, temveč predvsem ovir v okolju. Te ovire so lahko fizične (na primer nedostopne stavbe), družbene (predsodki in stereotipi) ali organizacijske (pomanjkanje prilagoditev v šolah, športu ali na delovnem mestu)5.
Socialni model razlikuje med okvaro in nezmožnostjo. Okvara pomeni telesno ali psihično značilnost posameznika, medtem ko nezmožnost nastane zaradi družbenih ovir, ki posamezniku preprečujejo enakopravno sodelovanje v družbi⁷. To pomeni, da okvara sama po sebi še ne pomeni nujno tudi nezmožnosti6.
Takšen način razmišljanja spodbuja družbo, da dejavno odstranjuje ovire in ustvarja pogoje za vključevanje vseh ljudi. Cilj socialnega modela je povečati dostopnost, neodvisnost in enakopravne možnosti za osebe s posebnimi potrebami ter zmanjšati diskriminacijo in predsodke4.
Pomen vključujoče družbe
Sodobna družba se vse bolj zaveda, da imajo osebe s posebnimi potrebami številne sposobnosti in potenciale. Namesto poudarjanja omejitev je zato pomembno iskati načine, kako jim omogočiti dejavno sodelovanje na različnih področjih življenja – v izobraževanju, športu, kulturi in na trgu dela. Vključevanje oseb s posebnimi potrebami ne prinaša koristi le posameznikom, temveč tudi celotni družbi, saj spodbuja raznolikost, medsebojno razumevanje in solidarnost.
Ključno vlogo pri tem igra tudi jezik, ki ga uporabljamo. Spoštljiv in vključujoč način izražanja lahko prispeva k zmanjševanju stereotipov ter spodbuja večjo občutljivost do različnosti. Z načinom izražanja namreč oblikujemo tudi odnos do ljudi okoli sebe. Kadar uporabljamo izraze, ki poudarjajo človeka kot osebo in ne zgolj njegovo omejitev, s tem sporočamo, da je vsak posameznik več kot le njegova motnja ali oviranost.
Razumevanje invalidnosti se tako postopoma spreminja. Vse večji poudarek je na ustvarjanju vključujočega okolja, ki omogoča enake možnosti za vse. To pomeni prilagajanje fizičnega okolja, odpravljanje arhitekturnih ovir, omogočanje dostopnih informacij ter zagotavljanje ustrezne podpore v izobraževalnih in delovnih okoljih. Pomembno vlogo imajo tudi programi ozaveščanja, ki pomagajo zmanjševati predsodke in spodbujajo pozitivne odnose med ljudmi.
Ob tem se vse bolj poudarja odgovornost družbe kot celote. Šole, športne organizacije, delodajalci in druge ustanove lahko s premišljenimi prilagoditvami ustvarijo pogoje, v katerih bodo osebe s posebnimi potrebami lažje razvijale svoje sposobnosti in potenciale.
Šele ko družba prepozna vrednost raznolikosti in omogoči enakovredno sodelovanje vsem svojim članom, lahko postane odprta, pravična in povezana skupnost.
Literatura:
1Zakon o ratifikaciji Konvencije o pravicah invalidov in Izbirnega protokola h Konvenciji o pravicah invalidov (MKPI). (2008). Uradni list RS, št. 003-02-4/2008-7. https://www.uradni-list.si/glasilo-uradni-list-rs/vsebina/86045.Americans with Disabilities Act – ADA. (2008).
2Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami (ZUOPP-1). (2011). Uradni list RS, št. 58/11, 40/12 – ZUJF, 90/12 in 41/17 –ZOPOPP. http://pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO5896#.
3Kavkler, M., Clement Morrison, A., Košak Babuder, M., Pulec Lah, S. in Viola, S. (2008). Razvoj inkluzivne vzgoje in izobraževanja – izbrana poglavja v pomoč šolskim timom. Zavod RS za šolstvo.
4Harris, A. in Enfield, S. (2003). Disability, equality, and human rights: a training manual for development and humanitarian organisations. Oxfam.
5Shakespeare, T. in Watson, N. (2001). The social model of disability: An outdated ideology? Research in Social Science and Disability, 2, 9–28.
6InSport. (2020). https://in-sport.eu/.