X
GO
06okt

Ravnotežje je izjemno pomembno v vseh življenjskih obdobjih

06. 10. 2021| Nazaj
Ravnotežje je ena od zelo zapletenih funkcij našega organizma. Opredeljeno je kot zmožnost vzdrževanja centralnega težišča telesa nad podporno površino, tako da samodejno vzdržujemo telesno držo v različnih pogojih in pri različnih dejavnostih. Ravnotežne vaje sistematično vključimo v vadbo v vseh starostnih obdobjih, posebej še v starosti, ko je upad ravnotežja povezan z večjim tveganjem za padce.

Marjeta Kovač in Gregor Jurak
Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport

Ravnotežje je ena od pomembnejših in zelo zapletenih funkcij našega organizma, saj so različne motnje ravnotežja povezane z večjim tveganjem za padce1. Kot ena od osnovnih gibalnih sposobnosti  je temelj gibalne uspešnosti tako pri mladih kot tudi pri odraslih2. Za učinkovit razvoj živčnih poti in gibalnih programov je nujno, da je otrok vsak dan telesno dejaven, seveda na igriv način. Vsakršno gibanje namreč spodbuja ravnotežni organ, ta pa gibalni predel v možganski skorji3.

Ravnotežje je opredeljeno kot zmožnost vzdrževanja centralnega težišča telesa nad podporno površino tako, da človek samodejno vzdržuje telesno držo v različnih pogojih in pri različnih dejavnostih4. Ko človek stoji, je njegovo telo v navpičnem položaju, telesna masa pa je enakomerno porazdeljena na obe nogi. Stoja na obeh nogah je praviloma le izhodiščni položaj za gibanje; ni statičen, ampak je dinamičen pojav, pri katerem človek ohranja centralno težišče telesa nad podporno ploskvijo z neprestanim prilagajanjem položaja vseh delov telesa5. Zaradi vplivov sile gravitacije človekovo težišče stalno niha z majhnimi odkloni od navpičnice. Telo se mora tem nihanjem nenehno upirati, kar pomeni, da mora neprestano in hitro oblikovati ustrezne korekcijske gibalne programe, s katerimi ohranja stabilen položaj6. Bolj imamo razvito ravnotežje, manjši so odkloni od navpičnice in lažje ohranjamo ravnotežni položaj. Zaradi izboljševanja nadzora nad ravnotežnim položajem se zmanjša tudi količina odvečnih gibov, kar človeku omogoča, da se lažje nauči zapletenejših spretnosti7.

Človek vzdržuje ravnotežje z gibalnim načrtovanjem8 - oblikuje ustrezne korekcijske gibalne programe na podlagi informacij iz okolja in iz lastnega telesa9. Pri tem mu pomagajo njegova čutila1. V notranjem ušesu imamo ravnotežni (vestibularni) organ, ki je sestavljen iz treh polkrožnih kanalov, napolnjenih s tekočino. Čutne dlačice v kanalih zaznavajo položaj glave ob njenih premikih, saj se s premika tudi tekočina v kanalih. Informacije o tem pošljejo v ravnotežni center in tako skrbijo za stabilen položaj telesa1. Za ohranitev ravnotežja pa uporabljamo tudi informacije iz drugih čutil: vida in sluha, čutil v tetivah, mišicah in sklepnih ovojnicah ter čutil tipa v koži9. Čutilo vida nam omogoča, da zaznamo večje odmike težišča telesa od stabilnega položaja, če se lahko v prostoru opremo na orientacijske točke, ki se ne premikajo. Če to ni mogoče ali če točk ne vidimo,  ker imamo zaprte oči, nimamo prave predstave o položaju telesa v prostoru, zato težje ohranjamo stabilen položaj10. Prav tako nam omogoča zaznave iz okolja čutilo sluha s slušnimi zaznavami odbojev zvoka od predmetov v prostoru10. Te informacije so zelo pomembne pri ljudeh z izgubo vida. Čutila tipa zaznajo spremembe pritiskov na podlago na tistih delih kože, ki se dotikajo podporne ploskve, če se začne rušiti naše ravnotežje zaradi odmika navidezne navpične črte, ki pada iz našega težišča navpično na podporno ploskev (težiščnice). Ta čutila nam posredujejo podatke o sili pritiska na podporno ploskev in smeri odklonov težiščnice na podlago. Na osnovi tega telo določi jakost in smer korekcijskih gibov10. Čutila v tetivah, mišicah in sklepnih ovojnicah pa zaznajo spremembe napetosti v mišicah in kotne premike v sklepih, zato so odgovorna za natančno regulacijo sile, ki je v korekcijskih gibih potrebna za popravke odklonov težiščnice od stabilnega položaja10.

Informacije iz vseh teh čutil človek obdela v ravnotežnem centru v malih možganih1. Ta sprejema vse informacije iz naštetih čutil in z njihovo združitvijo se v njem oblikujejo gibalni odgovori, ki so refleksni (spontani). Vsako rušenje težišča iz stabilnega položaja povzroči ustrezen gibalni odgovor – naš gibalni aparat vključi ustrezne mišice za izvedbo korekcijskega giba glede na smer in jakost odklonov od stabilnega položaja.

Ravnotežje se pojavlja v dveh oblikah: kot sposobnost vzpostavljanja ravnotežnega položaja in kot sposobnost ohranjanja ravnotežnega položaja10. Pri vzpostavljanju ravnotežnega položaja moramo biti sposobni hitro vzpostaviti stabilen položaja ob motnjah v ravnotežnem organu. Sposobnost čim hitrejšega vzpostavljanja ravnotežnega položaja je pomembna predvsem takrat, ko posameznik izvaja hitre spremembe smeri gibanja (npr. slalomski tek ali rolanje med stožci) ali ko se zaustavi po krožnih gibanjih (po izvedbi obratov, premetov, salt ipd. pri športni gimnastiki, umetnostnem drsanju, plesu).

Sposobnost ohranjanja ravnotežnega položaja pa pomeni, da mora med stanjem ali gibanjem težiščnica telesa padati v podporno ploskev. Najbolj preprosto to zaznate, ko hodite po zmanjšani podporni ploskvi (npr. po deblu podrtega drevesa ali črti, narisani na tleh; če težiščnica pade zunaj podporne ploske – debla oz. črte, padeta z debla ali stopite s črte). Ta sposobnost je še posebej pomembna, ko na telo delujejo zunanje sile, ki ta položaj rušijo, kot so npr. nasprotnik (npr. pri judu), sila inercije giba (npr. pri karateju, tenisu), masa pripomočka, s katerim rokujemo (npr. dviganje uteži), ali pa takrat, ko se izključijo posamezna čutila, ki so pomembna za ravnotežje (predvsem čutilo vida pri saltih naprej pri akrobatiki).

Ravnotežje se pri človeku razvija postopoma. Otrok se najprej pomika po prostoru s plazenjem. Pri tem je s celotnim telesom v stiku s podlago, njegova podporna ploskev pa je tako zelo velika. Postopno se postavlja v oporo na vseh štirih in preide v lazenje, ki je manj stabilno, nato pa se ob opori različnih predmetov (stol, mizica, posteljica …) začne postavljati na noge: tako pridobiva prve pomembne izkušnje za ohranjanje stabilnega položaja. Z vzpostavitvijo ustreznih gibalnih programov lahko najprej samostojno stoji, nato pa hodi. S hojo, nato pa tekom, poskoki, preskoki in ostalimi temeljnimi gibanji pridobiva nove gibalne informacije in spopolnjuje svoje ravnotežje v različnih dejavnostih10.

Pri vseh starostih, tudi pri najmlajših je pomembno, da spontano doma izvajajo različne ravnotežne vaje, prav tako pa te vaje sistematično vključimo v vadbo v vseh kasnejših starostnih obdobjih. Bodite pa pozorni pri starejših, kajti s staranjem ali boleznijo se spremenijo dejavniki, ki nadzorujejo prilagajanje telesne drže11. Zato imajo starejši ljudje večje težave z ravnotežjem, ki ga morajo s prilagojenimi nalogami ohranjati, saj vadba ravnotežja pomembno zmanjšuje tveganje za padce1.

Viri:

1Sluga, M., Hribar, M. in Battelino, S. (2021). Funkcionalni testi za oceno ravnotežnega organa –pregled literature in primer naših izkušenj. Zdravniški vestnik, 90(1–2), 54–73.
2Grošelj, J. (2020). Merske značilnosti izbranih gibalnih testov ravnotežja 11-letnih otrok (Doktorska disertacija). Univerza v Ljubljani: Fakulteta za šport.
3Stevens-Smith, D. (2006). Balancing with the brain in mind. Teaching Elementary Physical Education, 17(5), 28–33.
4Shumway-Cook, A. in Woollacott, M. H. (2001). Motor Control: Theory and Practical Applications. Philadelphia: Lippincott Williams & Wilkins.
5Winter, D. A. (1995). Human balance and posture control during standing and walking. Gait and Posture, 3(4), 193–214. https://doi.org/10.1016/0966-6362(96)82849-9
6Dietz, V. (1992). Human neuronal control of automaic functional movement: Interaction between control programs and afferent input. Physiological Reviews, 72(1), 33–69. https://doi.org/10.1152/physrev.1992.72.1.33
7Blythe, S. G. (2000). Early learning in the balance: priming the first ABC. Support for Learning, 15(4), 154–158. https://doi.org/10.1111/1467-9604.00168
8Ayres, A. J. (2005). Sensory integration and the child. Los Angeles: Western Psychological Services.
9Horak, F. B. (1987). Clinical measurement of postural control in adults. Physical Therapy, 67(12), 1881‐1885. https://doi.org/10.1093/ptj/67.12.1881
10Pistotnik, B. (2017).  Osnove gibanja v športu: osnove gibalne izobrazbe. Ljubljana: Fakulteta za šport.
11Sevšek, F. in Rugelj, D. (2009). Odvisnost interpretacije stabilograma od postopkov obdelave podatkov. Pridobljeno iz https://www.yumpu.com/xx/document/view/7036147/odvisnost-interpretacijestabilograma-od-postopkov-obdelave

Kategorije

Navodila za avtorje

Navodila za avtorje prispevkov so dostopna tukaj.

SLOfit nasvet, spletna revija za praktična vprašanja s področja telesnega in gibalnega razvoja
ISSN 2591-2410
Izdajatelj: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport
Odgovorna urednika: prof. dr. Gregor Jurak in prof. dr. Marjeta Kovač