Poučevanje salse v šoli: razvoj, značilnosti in glasbeno-ritmične posebnosti

prof. dr. Petra Zaletel

Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport

Citiraj članek

Uvod

Ples je univerzalni jezik gibanja, ki presega kulturne in jezikovne meje ter povezuje ljudi po vsem svetu. Med sodobnimi družabnimi plesi posebno mesto zavzema salsa, ki s svojo energijo, izrazitim ritmom in partnersko dinamiko privablja plesalce različnih starosti in kulturnih okolij. Zaradi svoje gibalne in socialne narave predstavlja salsa zanimivo možnost tudi za vključevanje v šolski prostor, kjer lahko prispeva k razvoju gibalnih sposobnosti, ritmičnega zaznavanja ter socialnih kompetenc učencev¹.

Razvoj salse

Salsa je glasbena in plesna zvrst, ki je nastala kot rezultat kulturnega prepletanja afriških in evropskih vplivov v karibskem prostoru. Njene korenine segajo predvsem v kubansko glasbeno tradicijo, zlasti v zvrst Son cubano, ki je v 19. stoletju združevala španske melodične elemente z afriškimi ritmi in načinom izvajanja glasbe². Ta glasbeni slog je nastal v vzhodnem delu Kube in se kasneje razširil v večja mestna središča, kjer je postal temelj za razvoj številnih drugih afro-kubanskih glasbenih oblik.

Pomembno vlogo pri oblikovanju sodobne salse je imela tudi migracija karibskih glasbenikov v New York v prvi polovici 20. stoletja. Tam so kubanski in portoriški glasbeniki začeli združevati tradicionalne karibske ritme z elementi jazza, big band glasbe in drugih popularnih slogov¹. V šestdesetih in sedemdesetih letih je salsa postala simbol latinsko-ameriške urbane kulture ter pomemben del glasbene industrije³.

Glasbene in ritmične značilnosti salse

Ena izmed najpomembnejših značilnosti salsa glasbe je kompleksna ritmična struktura, ki temelji na ritmičnem vzorcu, imenovanem clave ritem. Clave predstavlja petdelni ritmični vzorec afriškega izvora, ki deluje kot organizacijsko načelo celotne glasbene strukture in določa razmerja med posameznimi glasbenimi frazami². V praksi se najpogosteje pojavljata dve različici tega vzorca, in sicer tako imenovana struktura 2–3 ali 3–2, ki določa razporeditev poudarkov v glasbi.

Za boljše razumevanje ritmične strukture clave se pogosto uporablja štetje osmih dob, ki ustreza dvema zaporednima taktoma v 4/4 taktu. V tem okviru se pet poudarjenih udarcev clave razporedi v določenem zaporedju, ki določa ritmično organizacijo glasbe.

Pri strukturi 3–2 clave se trije poudarki pojavijo v prvem taktu, dva pa v drugem. Če glasbo štejemo od 1 do 8, so poudarki običajno razporejeni približno na dobah 1, 4 in 6 v prvem taktu ter na dobah 3 in 7 v drugem taktu. Pri strukturi 2–3 clave je razporeditev obratna: prvi takt vsebuje dva poudarka, drugi pa tri. V tem primeru se poudarki pojavijo približno na dobah 3 in 7 v prvem taktu ter 1, 4 in 6 v drugem taktu².

Ta ritmična struktura predstavlja temelj za delovanje vseh instrumentov v salsa glasbi, saj morajo glasbene fraze, poudarki in ritmične linije slediti isti organizaciji clave. Hkrati ima clave pomembno vlogo tudi pri plesu, saj plesalcem pomaga pri orientaciji v glasbeni frazi in pri usklajevanju korakov z ritmom glasbe¹.

V praksi plesalci pri salsi pogosto uporabljajo štetje 1–2–3, premor, 5–6–7, premor (Slika 1), pri čemer se koraki izvajajo na tri dobe, četrta pa predstavlja kratek premor ali prenos teže. Takšna struktura omogoča usklajenost gibanja z glasbenimi poudarki, ki jih določa ritmični vzorec clave.

Slika 1

Ritem pri plesanju salse

Salsa glasba temelji tudi na izraziti poliritmični strukturi, pri kateri različni tolkalni instrumenti izvajajo med seboj dopolnjujoče se ritme. Med najpomembnejšimi instrumenti so conga, bongo, timbales in claves, ki skupaj ustvarjajo ritmično podlago za ostale instrumente¹. Poleg tolkal igrajo pomembno vlogo tudi klavir, bas ter skupina trobil, ki glasbi dajejo značilno energijo in bogato zvočno podobo³.

Tempo salsa glasbe je običajno razmeroma hiter, kar omogoča dinamično plesno izvedbo. Plesalci prilagajajo svoje gibanje glasbeni strukturi, pri čemer osnovni plesni korak praviloma temelji na zaporedju treh korakov v štirih glasbenih dobah¹.

Značilnosti salse kot plesne zvrsti

Salsa je predvsem partnerski ples, ki temelji na komunikaciji med vodilnim in sledilnim plesalcem. Gibanje vključuje različne obrate, spremembe smeri in kombinacije korakov, ki jih plesalca izvajata skladno z ritmom glasbe. Zaradi svoje improvizacijske narave ples omogoča veliko mero ustvarjalnosti in individualnega izraza⁴.

Različna geografska okolja so privedla do razvoja več plesnih slogov salse. Med najbolj znanimi so kubanski (casino), newyorški in losangeleški slog. Čeprav se posamezni slogi razlikujejo v tehničnih in slogovnih značilnostih, vsi temeljijo na isti glasbeni strukturi in ritmičnih principih⁴. V šolah učenci plešejo največkrat t. i. linijsko salso, kje izvajajo korake na črti oziroma križu (Slika 2).

Slika 2

Smeri plesanja linijske salse

Plesne figure

V šolskem okolju je smiselno začeti z najbolj osnovnimi koraki salse, ki so primerni za začetnike. Že med ogrevanjem lahko učitelj poučuje korake frontalno, preden jih učenci izvajajo v plesnem paru. Pri tem je ključno, da učenci najprej osvojijo prenos telesne teže z ene noge na drugo. Nogi naj ostaneta rahlo pokrčeni v kolenih, pri prenašanju teže pa se noga, na katero prenašamo težo, rahlo iztegne, medtem ko druga ostaja pokrčena. Ta gib omogoča značilno valovanje bokov, ki je tipično za ta ples.

Pomembneje je, da učenci najprej obvladajo osnovno gibanje in ritem salse, kot pa da se prehitro učijo preveč plesnih figur. Uživanje v salsi namreč temelji na pravilnem ritmičnem zaznavanju in gibalni koordinaciji, ki omogočata, da plesalec izrazi energijo in značilni plesni slog.

Koraki v stran in koraki nazaj so med prvimi, ki jih učitelj poučuje. Učenci jih plešejo na 1-2-3, na četrto dobo pa sledi kratek premor ali pavza. Pri korakih v stran stopijo z desno nogo (DN) na 1 v stran, prenesejo težo, na 2 prenesejo težo nazaj na levo nogo (LN), na 3 priključijo z DN. Nato na 5-6-7 enako ponovijo še z drugo nogo in tako izmenično ponavljajo korake v stran na eno in drugo stran. Enako izvedejo tudi korake nazaj.

Osnovni korak je sestavljen iz enega koraka naprej (LN) in drugega nazaj (DN) za plesalce, plesalka pa začne ravno obratno; z DN korak nazaj in z LN korak naprej (Preglednica 1).

Preglednica 1

Osnovni korak salse za plesalko in plesalca

Desni obrat plesalke se izvaja v drugem delu osnovnega koraka tako, da plesalka na 5 stopi z LN naprej in se obrne pod plesalčevo levo roko v svojo desno, na 6 prenese težo na DN in s priključkom LN na 7 dokonča cel obrat tako, da je ponovno obrnjena proti plesalcu.

Plesna figura pahljača je popolnoma enaka kot koraki nazaj, le da se pri tem plesalec in plesalka obračata za 90 stopinj in tako »odpirata« navzven. Ko stopita plesalka in plesalec z DN nazaj, se obrneta v desno in obratno.

Slika 3

»Odprt« položaj pri pahljači s korakom nazaj

Foto: Video učnega pripomočka za poučevanje plesa 

Menjava mest poteka tako, da se plesalka v drugem delu osnovnega koraka, torej na 5 (z LN), 6 (z DN) sprehodi mimo plesalca v ravni liniji naprej, na 7 se obrne na levo za polovico obrata in obrnjena k plesalcu priključi z LN. Plesalec se v osnovnem koraku na 3 odpre, tako da ne izvede priključka z LN, ampak stopi z LN rahlo v stran (pri tem se obrne za 90 stopinj, da ponudi plesalki prostor), drugi del osnovnega koraka pa naredi običajno (pri tem se obrne še dodatnih 90 stopinj, da ponovno gleda plesalko).

Slika 4

Korak plesalca z LN v stran pri menjavi mest

Foto: Video učnega pripomočka za poučevanje plesa 

Primer koreografije si lahko ogledate na posnetku, kjer za mlajše učence učitelj poenostavi gibanja tako, da še ne uporabljajo menjave mest, pri starejših pa lahko doda menjavo in celo med menjavo obrat plesalke navzven, kot je prikazano na koncu posnetka⁵.

Pedagoški pomen poučevanja salse v šoli

Vključevanje salse v šolsko okolje lahko pomembno prispeva k razvoju gibalnih in socialnih kompetenc učencev. Ples zahteva koordinacijo, ravnotežje, orientacijo v prostoru in sposobnost usklajevanja gibanja z glasbo. Hkrati partnerski ples spodbuja sodelovanje, komunikacijo in medsebojno zaupanje med učenci⁴.

Poleg telesnih koristi ima salsa tudi pomembno kulturno-izobraževalno vrednost. Učenci se skozi ples srečajo z glasbenimi in plesnimi tradicijami Latinske Amerike ter spoznavajo kulturno raznolikost in zgodovinski razvoj sodobnih plesnih zvrsti.

Opomba. Naslovna slika je izvzeta s spletne strani https://salsapatipami.com/diferencias-entre-la-salsa-cubana-y-la-salsa-cubalinea/. 

Literatura:

¹Washburne, C. (2008). Sounding salsa: Performing Latin music in New York City. Temple University Press.
²Peñalosa, D. (2009). The clave matrix: Afro-Cuban rhythm—Its principles and African origins. Bembe Books.
³Gerard, C. (2001). Music from Cuba: Mongo Santamaria, Chocolate Armenteros, and Cuban musicians in the United States. Praeger.
⁴Hutchinson, S. (2014). Salsa world: A global dance in local contexts. Temple University Press.
⁵Zaletel, P. (2023). E-učenje plesa; video-učni pripomoček za poučevanje plesa. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport. https://ples.fakultetazasport.si/