Odločni koraki, dramatični poudarki in tesno sodelovanje med partnerjema – tango je ples, ki pritegne pozornost že ob prvih taktih glasbe. Čeprav ga pogosto povezujemo z velikimi plesnimi dvoranami in odrskimi nastopi, lahko njegove osnovne elemente uspešno vključimo tudi v šolski prostor, kjer učenci skozi ples razvijajo gibalne, socialne in ritmične spretnosti.
prof. dr. Petra Zaletel
Fakulteta za šport, Ljubljana
Citiraj članek
Uvod
Tango je družabni ples, ki je nastal ob koncu 19. stoletja v Buenos Airesu (Argentini) in Montevideu (Urugvaj). Razvil se je iz prepleta evropskih, afriških in latinskoameriških glasbenih ter plesnih vplivov. Danes je eden najbolj prepoznavnih plesov na svetu, znan po izraziti dinamiki gibanja, jasnih poudarkih v ritmu in tesnem sodelovanju med partnerjema1. Tango temelji na hoji, spremembah smeri, obratih in kratkih poudarjenih korakih, ki se izvajajo v tesni povezavi z glasbo in partnerjem.
Posebnost tanga je predvsem partnerska povezanost, saj ples zahteva stalno komunikacijo med plesalcema. Vodilni plesalec nakazuje smer in dinamiko gibanja, partner pa te znake zaznava ter nanje odgovarja z ustreznim gibanjem. Tak način gibanja zahteva dobro telesno zaznavanje, koordinacijo ter sposobnost prilagajanja partnerju in prostoru2.
Vendar pa v šolskem sistemu ni popolnoma tako. Namesto argentinskega tanga, za katerega velja, da plesalec vodi in plesalka sledi oziroma odgovarja z gibanjem, sta v šoli ritem in način gibanja v tangu ‒kot enemu od standardnih plesov ‒ naučena prek korakov, plesnih figur, ritma in načina gibanja. Vseeno je prav zaradi kombinacije gibanja, glasbe in socialne interakcije tango lahko zanimiva in motivacijska oblika telesne dejavnosti za nekoliko starejše učence in dijake.
Značilnosti tanga
Tango je standardni ples s svojimi značilnostmi in posebnostmi; zaprta drža je oblikovana malce drugače (plesalkina leva roka ni na plesalčevemu ramenu, temveč pod njim – Slika 1a), stopala so rahlo zamaknjena (Slika 1b) in ni spustov in dvigov, ki so značilni za vse druge standardne plese. Tango združuje več pomembnih elementov gibanja v paru: odločno in hitro spreminjanje smeri, izjemno sodelovanje med plesnima partnerjema, njuno usklajenost, ritmičnost v zadržanem in propulzivnem gibanju (po zadržanem gibu sledi odločen, hiter premik telesa in glave), kognitivne (miselne) izzive1. Prav ta kombinacija lahko pozitivno vpliva na telesno in psihosocialno zdravje posameznika.
Tango temelji na natančni hoji, spremembah smeri, obratih in nadzorovanem prenosu telesne mase. Takšno gibanje spodbuja razvoj ravnotežja in koordinacije, predvsem orientacije v prostoru1. Zahteva nadzor nad telesom1, usklajevanje gibanja z glasbo in odzivanje na partnerjeve gibalne znake. Plesanje tanga tako pripomore k izboljšanju ne samo ravnotežja, stabilnosti in koordinacije, kognitivnih funkcij in pozornosti, temveč tudi socialnega vključevanja in občutka pripadnosti2,3.
Slika 1
Posebnost v zaprti drži (a) in postavitvi stopal (b) pri tangu4
Foto: Video učnega pripomočka za poučevanje plesa
Ritem v tangu
Tango zaznamuje štiričetrtinski ritem (4/4). Največkrat plesalca izvajata plesne figure v ritmu, prikazanem na Sliki 2, kjer v treh taktih prikažeta dve frazi (pod vezajem), vsaka od njih pa označuje eno plesno figuro, ki jo učitelj šteje: »slow-slow-quick-quick-slow-quick-quick-slow«, pri čemer slow (S) pomeni počasi in zadržano, quick (Q) pa hitro in nenadno gibanje. Iz enega koraka v drug gibanje poteka hitro, nato pa do naslednje dobe zadržano, tako da imamo občutek drznega, nenadnega, strastnega in odločnega gibanja. Tako lahko opazimo, da traja posamična plesna figura (razložene so v nadaljevanju) šest udarcev, torej takt in pol, tako da je štetje s številkami (udarci) prezahtevno in pogosto nerazumljivo. Zato ga zamenjujemo z besedicama počasi (slow) – S in hitro (quick) – Q.
Slika 2
Ritem in štetje v tangu
Plesne figure v tangu
Plesalec in plesalka stojita na krožnici tako, da je plesalec obrnjen v plesno smer. Vsako plesno figuro začenja plesalec z levo nogo (LN) naprej, plesalka pa z desno nogo (DN) nazaj. Ves čas sta v zaprti drži, noge so v kolenih rahlo pokrčene. Ne izvajata nobenih dvigov na prste, njuna glava naj bo stalno na isti višini. Priporočamo štetje z enozložnima besedama slow (S) in quick (Q).
Kvadrat lahko štejemo tudi za osnovni korak tanga. V Preglednici 1 so zapisani posamični koraki posebej za plesalko in plesalca.
Preglednica 1
Izvedba plesne figure kvadrat za plesalko in plesalca
Progresivni link in zaprta promenada sta zahtevnejši plesni figuri, ki ju učitelj poučuje šele v zadnjem vzgojno-izobraževalnem obdobju osnovne šole ali v srednji šoli. Figuri sta značilni za hitro obračanje in ostrino v tangu. Do udarca 3-in traja progresivni link, od udarca 4 do 6 pa zaprta promenada (Preglednica 2).
Preglednica 2
Izvedba progresivnega linka in zaprte promenade za plesalko in plesalca
Levi obrat izvajata plesalec in plesalka podobno kot kvadrat, le da se pri tem obračata v levo: na 3 in 4 za polovico obrata ter nato na 5 in 6 še za preostalo polovico obrata (Preglednica 3).
Preglednica 3
Izvedba levega obrata za plesalko in plesalca
Zibalni korak je preprost in zanimiv korak, ki ponazarja zibanje v paru in s tem usklajenost soplesalcev (Preglednica 4).
Preglednica 4
Izvedba zibalnega koraka za plesalko in plesalca
Didaktična navodila in postopek poučevanja tanga
Pri uvajanju tanga v šolsko okolje je smiselno začeti z osnovnimi elementi gibanja:
- pravilna drža telesa (Slika 1) in hoja v ritmu glasbe, kot je pojasnjeno na Sliki 2,
- pri hitrem prenosu teže z noge na nogo in zadržanju koraka na S je pomemben nadzor nad ravnotežjem,
- osnovna komunikacija med partnerjema (se opazujeta in si sledita, da je gibanje v paru usklajeno, kot da sta »eno telo«),
- učitelj nadaljuje s preprostimi plesnimi kombinacijami, na primer z navezovanjem osnovne plesne figure, imenovane kvadrat.
Šele ko učenci osvojijo osnovno gibanje in občutek za partnerja, lahko učitelj postopoma uvaja zahtevnejše plesne figure.
Koreografija4 je tako sestavljena iz zaporedja naučenih plesnih figur. Sprva učitelj poučuje korake ene do dveh figur posebej za plesalke in plesalce, ju nato združi skupaj, učenci jih ponavljajo v paru brez glasbe, samo z učiteljevim štetjem in nato še s štetjem ob glasbi. Nato poučuje drugi dve figuri na podoben način. Šele ko znajo učenci odplesati vse plesne figure ob štetju in glasbi po ravni črti v prostoru, se postavijo na krožnico in poskušajo enako ponoviti na krožnici. Učitelj daje ves čas napotke, ki vključujejo tako štetje kot poudarjanje hitrih in počasnih korakov, pa tudi druge besedne napovedi, kot so smeri korakov npr. naprej-v stran-skupaj, nazaj-v stran skupaj, ipd.
Literatura:
1Kreutz, G. (2008). Does partnered dance promote health? The case of tango Argentino. Journal of the Royal Society for the Promotion of Health, 128(2), 79–84. https://doi.org/10.1177/1466424007087805
2Witkoś, J. in Hartman-Petrycka, M. (2021). Implications of Argentine tango for health promotion, physical well-being as well as emotional, personal and social life on a group of women who dance. International Journal of Environmental Research and Public Health, 18(11), 5894. https://doi.org/10.3390/ijerph18115894
3Israili, Z. H. in Israili, S. J. (2018). Tango dance: Therapeutic benefits ‒ A narrative review. International Journal of Advances in Social Science and Humanities. https://www.ijassh.com/index.php/IJASSH/article/view/53.
4Zaletel, P. (2023). E-učenje plesa; video-učni pripomoček za poučevanje plesa. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport. https://ples.fakultetazasport.si/