Sodobni ples je plesna zvrst, ki se je razvila iz klasičnega baleta, vendar pa zavrača njegova stroga pravila in se jim upira. Plesalci sodobnega plesa bolj svobodno uporabljajo trup, postavitev stopal, plešejo tudi na tleh. V ospredju je improvizacija, ki plešoče spodbuja k lastnemu izražanju, samozavedanju, ustvarjalnosti, zato predstavljamo, kako ga lahko učitelj vključi tudi v različne športne dejavnosti.
dr. Petra Zaletel, dr. Marjeta Kovač in dr. Meta Zagorc
Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport
Citiraj članek
Sodobni ples bi najlažje opisali kot plesno zvrst, pri kateri želijo plesalci z dovršeno plesno tehniko izraziti neko idejo, čustvo ali zgodbo. Ob tem želijo doseči povezavo telesa in uma ter to pokazati s tekočim ter usklajenim gibanjem1.
Sodobni ples se je razvil iz klasičnega baleta, zato lahko še danes v njem prepoznamo osnovne korake in pozicije, značilne za klasični balet. Baletne vaje2 zasledimo predvsem v uvodnem delu učne ure sodobnega plesa, kjer plesalci z njimi ogrejejo stopala. Poleg tega v sodobnem plesu uporabljajo tudi enake osnovne pozicije rok in stopal kot pri baletu, podobno izvajajo tudi nekatere vaje ob drogu in vaje po prostoru. V sodobnem plesu lahko pogosto prepoznamo nekaj elementov jazza in moderna.
Nastopi sodobnega plesa se lahko med seboj zelo razlikujejo. Za gledalce so lahko preprosto lepi, težko razumljivi, zelo napeti ali pa zelo statični. Ne glede na vsebino se plesalci na svojih treningih posvečajo delu na tleh, izkoriščanju gravitacije za različne skoke in predvsem prehajanju med ravninami v prostoru. Vse to kasneje prikažejo v svojih nastopih.
Pomemben del sodobnega plesa je tudi ustvarjalnost, ki je (za razliko od nekaterih drugih stilov) zelo poudarjena. Z različnimi improvizacijami plesalci spontano ustvarjajo gibanja ob različnih nalogah (npr. v improvizaciji uporabljajo le roko, nogo, plešejo samo na tleh, ustvarjajo z nekim predmetom …), improvizirajo lahko tudi v dvoje ali v skupini, ustvarjajo lahko kratka zaporedja korakov, s katerimi se potem poigrajo in spremenijo tempo gibanja, ritem … Pri tem so zelo pomembni štirje osnovi elementi plesa, ki so prisotni tudi pri drugih stilih: to so čas, telo, prostor in sila, s katero se gibljejo3.
Osnovni elementi sodobnega plesa in možnosti ustvarjanja
Pri sodobnem plesu učitelj poučuje učence, kako naj upravljajo – na nek način manipulirajo oz. ustvarjajo s svojim telesom tako, da ga postavljajo v do tedaj še neznane razsežnosti. Posamezne elemente lahko učitelj pri plesu vključi v vaje za ogrevanje ali pa se jim v celoti posveti pri ustvarjanju plesnih koreografij. Elemente lahko obravnava izolirano, v kombinaciji ipd. V nadaljevanju bomo predstavili vsakega od štirih elementov, navedli bomo nekaj pojmov za lažjo predstavo in opisali vajo, s katero lahko učitelj razvija pri otrocih posamezen element.
TELO – človeško telo sestavlja več delov. V grobem ga razdelimo na trup, roke in noge z medenico. Kot plesalci se lahko učenci igrajo z izvedbo gibanj posameznih delov telesa, zrcaljenjem leve in desne strani telesa, različnimi načini premikanja, ki jih omogočajo različne oblike sklepov telesa ipd.
Možnosti ustvarjanja s telesom so zelo raznolike. Učenci lahko uporabljajo:
- različne dele telesa, npr. izvajajo gibanje z glavo, rokami, zapestji, nogami, koleni …
- različne načine gibanja, kot so upogibanje, nihanje, zamahovanje, stresanje …
- različne načine premikanja po prostoru, kot so hoja, tek, drsenje, plazenje, skoki …
Vaja: s pomočjo glasbe vzgojitelj/učitelj spodbudi otroke, da si pred sabo predstavljajo majhno žogo. To navidezno žogico potem pojejo, ta pa se začne premikati po njihovem telesu. Najprej gre do prstov leve roke, potem v prsni koš, pa do desne noge. S tem jih učitelj seznani z različnimi deli telesa in jim na zabaven način predstavi načine gibanja posameznih delov telesa.
SILA – pri teku je dobro znano, da lahko tečemo počasi ali hitro. Pri plesu, kjer je gibanje zelo raznovrstno, pa poznamo več različnih načinov premikanja glede na količino vložene energije – sile premikanja. Možnosti ustvarjanja predstavljajo premikanja/gibanja na različne načine vložene energije: ostro, močno, napeto, lahko, težko, s poudarkom, tekoče, nežno …
Vaja: Učitelj s pomočjo glasbe spodbudi otroke, da oponašajo vse štiri elemente zemlje. Začnejo z ognjem (gibanje naj bo agresivno, močno, poskočno …), nadaljujejo z vodo (gibanje se umiri, postane tekoče in nežno), nato preidejo na kamen (gibanje bo spet bolj odrezano, mogoče celo manj dinamično, bolj težko), končajo z vetrom (gibanje bo lahkotno, valovito in tekoče).
ČAS – glasbeniki se lahko igrajo s tempom in ritmom skladbe, plesalci pa se igrajo s tempom in ritmom gibanja.
Možnosti ustvarjanja predstavljajo spreminjanja tempa, trajanja gibanja, mirovanja, ustavitve, ponavljanja gibalnega vzorca oziroma kombinacije.
Vaja: Učitelj s pomočjo glasbe spodbudi otroke, da se prosto premikajo po prostoru. Na dogovorjene znake se otroci ustavijo, spremenijo tempo, gibanje lahko ponovijo v smeri nazaj ipd.
PROSTOR – v plesu poznamo tri ravni gibanja. Poleg tega lahko v prostoru izkoriščamo tudi smer gibanja, velikost gibanja in pot gibanja. Če si prostor predstavljamo kot 3D škatlo in sledimo poti, ki jo opravi plesalec, bo dober plesalec s svojim gibanjem zavzel celoten prostor.
Možnosti ustvarjanja predstavljajo:
- gibanje v treh različnih ravninah: po tleh, stoje in nad tlemi (skoki);
- gibanje na vsako osmico (drugo, tretjo …) v drugi ravnini;
- znotraj koreografije se otrok poskuša dotakniti čim več ogljišč danega prostora;
- s svojim gibanjem otrok »napiše« svoje ime v prostoru;
- gibanje v vseh smereh: naprej, nazaj, v stran, gor, dol, diagonalno gor, diagonalno dol;
- otroci se lahko gibljejo zelo »na veliko« (velike amplitude, uporaba večje površine prostora), majhno (majhne amplitude, manjši prostor) ter v vseh vmesnih stopnjah;
- otroci lahko pot gibanja od točke A do točke B opravijo naravnost naprej, z vmesnimi obrati, v velikih lokih, po čim daljši poti.
Slika 1
Gibanje v različnih ravninah (vir: Canva)
Vaja: učitelj s pomočjo glasbe spodbuja otroke, da posnemajo gibanja različnih živali. Tako bo dosegel, da se otroci poslužijo različne velikosti gibanja, načinov gibanja in ravni gibanja. Če oponašajo npr. žabo, se bodo premikali po vseh treh ravneh gibanja, daleč naprej, če oponašajo miško, bodo ostali bolj pri tleh in se zelo malo gibali, če oponašajo ptico, bo njihovo gibanje stoje, premikanje po prostoru pa bo zelo izrazito.
Sodobni ples, za razliko od mnogih drugih plesnih zvrsti, pri otroku ne spodbuja tekmovalnosti. Najpogosteje se zgodi, da učitelj predstavi otrokom ples le kot posnemanje korakov, ki jih izvajajo odrasli. Za najmlajše pa je pomembno predvsem, da se gibljejo tako, kot jima narekujeta glasba in domišljija ‒ oponašajo naj različne živali, predmete, čudežna bitja … Tako bodo razvijali tudi svojo ustvarjalnost. Zato naj učitelj čim več zgoraj naštetih vaj vključi v pouk, razširjeni program, minute za zdravje in gibalne odmore. Pri tem naj sledi navodilom, objavljenim v tem SLOfit nasvetu.
Viri:
1Šušteršič, A. in Zagorc, M. (2010). Sodobni ples pri pouku športne vzgoje v osnovni šoli. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za šport, Center za vseživljenjsko učenje v športu: Fundacija za šport.
2Zaletel, P. (2023). E-učenje plesa; video-učni pripomoček za poučevanje plesa. https://ples.fakultetazasport.si/. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport.
3Zaletel, P., Šifrar, T., Pruš, D. in Zagorc, M. (2022). Ples 2+3; Od nekaterih plesnih zvrsti do ustvarjalnega giba v šoli. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport.