Ples je dragoceno orodje za otroško igrivost in zabavo ter spodbujanje ustvarjalnosti. S plesanjem otroci spoznavajo sebe, gradijo medsebojne odnose, se učijo ravnati s svojimi čustvi, se spontano in ustvarjalno izražajo s telesom, usklajujejo gibanje in glasbo, kar je ključno za njihov celostni razvoj.
dr. Petra Zaletel, dr. Marjeta Kovač in dr. Meta Zagorc
Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport
Citiraj članek
Gibanje je ena osnovnih človekovih potreb. Ustvarjanje novih, originalnih del ali zamisli na različnih področjih pa je najvišja človekova potreba; njena zadovoljitev mu omogoča samouresničevanje1. Ob ustvarjanju z gibanjem se tako povezujeta temeljna, gibalna potreba in najvišja človekova dejavnost – ustvarjalnost v novo kakovost, ki se kaže v človekovi sproščenosti, dobrem počutju, zadovoljstvu, v prisluškovanju sebi, svojemu telesu in občutjem ter primernem odzivanju okolju.
Ustvarjanje z gibanjem kot telesna dejavnost ni ravno cenjeno v naši kulturi. To se kaže tudi v nekakšni zavrtosti ljudi, ko se morajo izražati s svojim telesom, npr. v javnem nastopanju. Če bi bila v ospredju gibalnega izražanja storilnost, kot npr. v tekmovalnem športu, verjetno ne bi bilo posebno vprašanje, kako se izraziti – čim višje, čim dlje, čim hitreje ‒ so namreč usmeritve današnjega neoliberalnega časa, ki jim vsi sledimo. V tem primeru mora naše telo dati vse od sebe, ne glede na to, kako telo izgleda, koliko je izčrpano, kakšna je naša obrazna mimika zaradi pretiranega napora. Ampak ko ustvarjamo z gibanjem, se izražamo s svojim telesom, posredujemo drugim svojo notranjost, sporočamo s svojim telesom, izrazom, gestami tudi svojo čustveno in estetsko plat in to ne prek varnih posrednikov, kot so besede, zvoki, barve. Tako neposredno izpostavljamo sebe. Tu se običajno v naši kulturi pojavijo zadržki, predsodki odraslih, saj smo si z vzgojo prisvojili tudi dvatisočletno dvojnost duha in telesa.
Obstaja mnogo metod, ki vodijo do večjega učenčevega samozavedanja, spoznavanja samega sebe, vendar samo nekatere ustrezajo naravi športne vzgoje. Med te lahko štejemo gibalno improvizacijo. Njena smiselna uporaba v vzgojno-izobraževalnem procesu lahko otrokom in mladostnikom odpre nov pogled na njihovo telo, proces rasti, ki povzroči telesne spremembe, pa je lahko s pomočjo vključevanja gibalnega ustvarjanja in plesa v pouk ustvarjalen in zabaven. Zakaj je gibalna improvizacija tako pomembna, saj imamo v učnih programih ples? Zavedati se moramo, da ples, kot ga poučujemo, vsebuje vrsto korakov, povezanih v neko vnaprej določeno strukturo, ki jo otroci oziroma mladostniki ponavljajo in se tako učijo že vnaprej določenih koreografij. Pri gibalni improvizaciji pa lahko iz nabora gibanj, ki jih že poznajo, in hkrati tudi iz svojih vzgibov – ti so določeni glede na njihovo gibalno kakovost in doživljanje sveta okoli njih – ustvarjajo nove gibalne strukture na poseben način. Lahko bi rekli, da takrat »ustvarjalno plešejo«. Večina t. i. sodobnega plesa temelji prav na gibalni improvizaciji – povezovanju gibanja in notranjega doživljanja posameznika.
Za otroke je ustvarjanje z gibanjem naraven način izražanja, ki jih sprošča, zadovoljuje, osrečuje, kar potrjuje več raziskav. Pri ustvarjalnih igrah z gibanjem uživajo tudi učitelji. Duh, duša in telo delujejo kot eno, kar omogoča, da se človek čuti popolnega. Najbrž prav od tod izvira sproščenost, zadovoljstvo in spontana ustvarjalnost2.
Pri gibalni improvizaciji ustvarjanje prihaja iz naših vzgibov in naše notranjosti (čutenja, razmišljanja, doživljanja), za kar je potreben sicer napor, obenem pa določena sproščenost, ki zagotavlja, da osvobodimo domišljijo in tako premagamo v kulturi prisotne predsodke. Gibalno improvizacijo lahko učinkovito uporabimo pri pouku športa/športne vzgoje, saj učencu, ki jo izvaja in ob tem ustvarja s svojim telesom, prinaša uglašenost s samim seboj, spodbuja njegov socialni razvoj, učenec se uči komuniciranja s svojim telesom in gibanjem. S tem moramo začeti čim bolj zgodaj (že v vrtcu, predvsem pa v prvem vzgojno-izobraževalnem obdobju), saj so takrat otroci še sproščeni in brez predsodkov glede izgleda svojega telesa in gibanj, ki jih izvajajo. Če bodo učenci to usvojili, v kasnejših letih kot mladostniki ne bodo imeli večjih težav s predsodki, kako se izražati s svojim telesom, obenem pa bodo tudi bolj samozavestni v svojih nastopih.
Gibalna improvizacija in ples sta del učnih načrtov predmeta šport/športna vzgoja v večini svetovnih kurikulov3, avtorja Hardman in Marshall pa opozarjata, da kljub temu učitelji teh vsebin ne uresničujejo v obsegu, kot bi ju morali ali pa ju celo izpuščajo. Enako opažamo tudi v slovenskem vzgojno-izobraževalnem prostoru4, kjer določeni učitelji, kljub pomembnosti tega tematskega sklopa za otrokov in mladostnikov razvoj, izpuščajo vsebine plesa. Otrok se pri plesnem gibanju začenja zavedati svojega telesa in raznovrstnosti svojega gibanja, časa in prostora ter različnih možnosti za izrabo svoje energije. Poleg razvoja različnih gibalnih sposobnosti (predvsem koordinacije in ravnotežja, moči in gibljivosti)5 otroci in mladostniki odkrivajo v plesu pot za osvoboditev svojih čustev in občutij, ki bi jih s pomočjo besed sicer težko spravili na površje. Vsakršno plesno gibanje prav tako izredno veliko prispeva k samozavedanju, občutju uspeha in zadovoljstva, saj omogoča oblikovanje ustrezne telesne slike in vliva samozavest, vpliva na vedenje, odnos do drugih in ima pomembno vlogo pri razvijanju socialnih spretnosti. Spodbuja namreč stike z drugimi, vliva mu zaupanje do sodelovalnih odnosov, razvija občutljivost do drugih, prilagodljivost, spodbuja skupinsko reševanje problemov, zahteva upoštevanje pravil, vzdrževanje pozornosti, prevzemanje vlog vodenja in podrejanja, iniciativnost in sodelovanje pri najrazličnejših dejavnostih6.
Plesne dejavnosti, kot so družabni plesi ali plesne zabave, spodbujajo veselje in smeh. Ples pogosto vključuje skupinsko ali partnersko dejavnost, kar omogoča otrokom, da spoznavajo nove prijatelje, se učijo sodelovanja in razvijajo socialne veščine. Skupno plesanje ustvarja občutek povezanosti in pripadnosti. Zato priporočamo, da vključite ples v vse vsebinsko različne šole v naravi.
Prav tako lahko ples služi kot odlično sredstvo za sproščanje stresa. Otroci in mladostniki, ki plešejo, pogosto pozabijo na skrbi in se lažje spopadajo z izzivi vsakodnevnega življenja. Plesne dejavnosti, tako gibalno improvizacijo, plesne igre in različne plese, naj učitelj posreduje na zabaven način. Mogoče bi katero od ur matematike ali kemije začeli z nekajminutnim plesnim izražanjem? Poskusite, pa boste videli, kako bo popustila napetost pred nadaljevanjem učne ure.
Učenje plesa, posebej vključevanje gibalne improvizacije, vključuje tudi nebesedno izražanje občutij, misli, stanj ter omogoča ustvarjanje lastnih gibov in koreografij. Slednje spodbuja otroke, da razmišljajo zunaj ustaljenih okvirov in razvijajo svoje edinstvene ideje. Na ta način lahko otroci in mladostniki razvijejo svoj osebni slog in izraz. Ko raziskujejo različne plesne stile, pridobivajo občutek za to, kaj jim je všeč in kako se želijo izražati. Ustvarjanje koreografij vključuje načrtovanje in reševanje problemov, kar spodbuja kritično razmišljanje. Otroci in mladostniki se učijo, kako učinkovito organizirati gibe in ritme, kar prispeva k njihovemu intelektualnemu razvoju7.
In še nekaj nasvetov za učitelje:
Učitelj lahko z ustreznimi pristopi (upoštevajoč starost in razvojno stopnjo otrok in mladostnikov) omogoča vključevanje posameznika v skupine ter se tudi sam na različne načine vključuje v igro (kot vodja, posnemovalec, opazovalec …). Učence lahko vodi pri gibanju in skozi gibanje, lahko jih usmerja z besedo ali lastnim gibanjem (t. i. metoda vodenja). Učitelj lahko učenca usmerja in spodbuja h gibalnemu ustvarjanju; gibanje lahko nastane sproti ali posredno, zlasti med skupinskim ustvarjanjem (uporabi t. i. metodo izmišljanja). Učitelj pa se lahko poslužuje tudi kombinirane metode (metoda vodenja k izmišljanju in metoda izmišljanja k vodenju). V prvem primeru najprej spodbudi učence h gibanju s svojim gibanjem, nato pa jih usmeri k iskanju drugačnih, novih gibalnih motivov. V drugem primeru pa učitelj najprej usmeri učence k iskanju novih gibalnih struktur, nato pa pokaže svojo gibalno zamisel ali poskusi smiselno oblikovati njihove motive in jih združiti v enostavno koreografijo8.
Včasih so učiteljeva navodila, s katerimi vodi otroke skozi igro, pomembnejša kot igra sama. Razlaga naj bo preprosta, jedrnata, toda dobro vsebinsko razumljiva, jasna in sistematična. Določeno stvar lahko učitelj pove na različne načine9,npr. kot:
- zapoved: »Sklonite se, stegnite kolena, dotaknite se tal s prsti.«
- prošnjo, poziv: »Poskusite se, prosim, s prsti dotakniti tal.«
- vprašanje: »Ali se lahko s prsti dotaknete tal?«
- spodbujanje domišljije: »Pokažite mi, kako se sklonite in naredite most …«
Uporaba različnih komunikacijskih tehnik je predvsem pri učencih nižjih razredov in učencih s posebnimi potrebami zelo priporočljiva, saj vsak posameznik drugače interpretira navodilo. Na takšen način spodbudimo otroke k ustvarjalnosti, iz katere otrok pridobi širok nabor novih gibanj in premikanj po prostoru.
Z učenci in dijaki lahko delamo frontalno, npr. v krogu, v manjših skupinah, individualno…. Včasih je lahko celotna ura vodena, spet drugič del ure vodi učitelj, drugi del pa prepusti izbiri učencev ali dijakov, občasno lahko celo uro nameni svobodnemu ustvarjanju ob njegovih usmeritvah. Ura je lahko namenjena učenju novih plesnih gibov in koreografij, lahko je namenjena utrjevanju oz. ponavljanju že naučenega. Uro lahko učitelj oblikuje tudi kot tekmovanje (npr. v najbolj inovativnem gibalnem izražanju), pri čemer lahko določi sodnike (vključitev pasivno prisotnih učencev oziroma dijakov), ali pa jo izkoristi kot pripravo na nastop na kateri od šolskih prireditev. V vlogi sodnikov učenci oziroma dijaki ostrijo svoje opazovanje in si sami postavijo merila za ovrednotenje nekega pojava, npr. kakovosti gibanja, estetike izvedbe, izvirnosti koreografije).
V naslednjem SLOfit nasvetu bomo predstavili značilnosti poučevanja plesa pri otrocih in mladostnikih ter možnosti različnih učiteljevih ustvarjalnih spodbud.
Viri:
1Sternberg, R. J. (ur.) (2005). Handbook of creativity. Cambridge University Press.
2Zagorc, M. (2008). Ustvarjalno gibalna improvizacija. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport.
3Hardman, K. in Marshall, J. J. (2014). World-wide survey of school physical education: final report. UNESCO.
4Pergovnik, L. (2024). Analiza vključenosti plesne dejavnosti v slovenske šole ter njen vpliv na otroke in mladostnike. Magistrsko delo, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport.
5Anjos, I. V. C. in Ferraro, A. A. (2018). The influence of educational dance on the motor development of children (A influência da dança educativa no desenvolvimento motor de crianças), Revista Paulista de Pediatria, 36(3), 337‒344, http://dx.doi.org/10.1590/1984‑0462/;2018;36;3;00004
6Zaletel, P., Šifrar, T., Pruš, D. in Zagorc, M. (2022). Ples 2+3; Od nekaterih plesnih zvrsti do ustvarjalnega giba v šoli. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport.
7Frischen, U., Degé, F. in Schwarzer, G. (2022). The relation between rhythm processing and cognitive abilities during child development: The role of prediction, Frontiers in Psychology, 13, https://www.frontiersin.org/journals/psychology/articles/10.3389/fpsyg.2022.920513, DOI=10.3389/fpsyg.2022.920513
8Koban Dobnik, M. (2005). Glasba in gib. Založba EDUCA, Melior, d.o.o.
9Zagorc, M. (2006). Ples ‒ ustvarjanje z gibom in ritmom. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Inštitut za šport.