Kaj pa, če v vrtcu nimamo telovadnice?

Sara Mežnar

Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport

Citiraj članek

Gibanje je v otroštvu izrednega pomena, saj ob gibalnih dejavnostih v telesu nastajajo spojine, ki izboljšajo plastičnost povezav med živčnimi celicami (sinaps) in posledično prevodnost živčnega sistema¹. Poenostavljeno lahko to razumemo kot povečano število sinaps, hitrejše potovanje signalov in posledično izboljševanje miselnih procesov, ki se kažejo kot govorne sposobnosti, pozornost, delovni spomin in izvršilne funkcije malčka². Redna gibalna dejavnost v otroštvu pa ugodno vpliva tudi na zdravje v odrasli dobi, saj dejaven otrok postane dejaven odrasel, ki ga manj ogrožajo bolezni, kot so debelost, visok krvni tlak, osteoporoza ipd.³.

Otroci so po naravi radi gibalno dejavni, radi raziskujejo nove stvari, premagujejo nove izzive. Kako jim ponudimo in predstavimo gibalno dejavnost, je zato izjemnega pomena. Vzgojitelji ali starši so lahko omejeni s pripomočki, orodji in prostorom, ki ga imajo na voljo za gibanje otrok. Z domišljijo in angažiranostjo pa lahko dvigujejo znanje, da pripravijo gibalno spodbudno okolje tudi v slabših pogojih.

Za trenutek se postavimo v kožo npr. pet letnega otroka in se vprašajmo, kaj bi on rad počel? Verjetno bi rad plezal, se skrival, znosil vse igrače točno na določeno mesto, plesal, ustvarjal. Lahko mogoče to povežemo med seboj? Otroci lahko npr. sami izdelajo okrasek za božično jelko, potem pa ga čez poligon na hodniku varno odnesejo do jelke in jo okrasijo. Če za gibanje uporabljamo improvizirane prostore in opremo, potem seveda ne smemo pozabiti na varnost. Zaščitimo ostre robove, prilagodimo višino za globinske skoke, umaknemo morebitne nevarne predmete, zaščitimo naletne površine. Potrebno zaščito prilagodimo razvojni stopnji otrok, katerim je spretnostni poligon namenjen - mlajši potrebujejo več blazin za zaščito tudi na tleh.

Če nimamo telovadnice, naj to torej ne predstavlja ovire za organizacijo gibanja otrok. Bodimo izvirni, spontani in otroško razigrani. Pri koriščenju prostorov in pripomočkov pa naj nas vodi domišljija otroka v nas.

Gibalni poligon na temo pravljice Rokavička

Otrokom preberemo rusko pravljico Rokavička in se spoznamo z živalmi, ki nastopajo v pravljici. Tipične gibalne vzorce izvajamo prek simbolne igre – otroci se tako sprva postavijo v vlogo mišk, ki po snegu iščejo koščke sira, na koncu gozda pa zagledajo rokavičko in se skrijejo vanjo.

Poligon oblikujemo tako, da vanj vključimo različne elementarne oblike gibanja, ki so ključne za gibalni razvoj malčkov: kotaljenja, plazenja, lazenja, plezanja in tako naprej. Vse pa lahko otežimo tako, da ga otroci izvajajo s spremembami smeri in v različnih smereh gibanja, ne samo naprej. Npr. otroci zajčje poskoke najprej izvajajo naprej, nato pa tudi vzvratno. S tem ne krepijo le moč ramenskega obroča, temveč razvijajo tudi koordinacijo gibanja celega telesa. Izvajamo seveda tudi druge različice. Npr. v prvem prehodu poligona otroci izvajajo gibanje po dveh, naslednjega pa po vseh štirih ali pa celo po treh okončinah. Otrokom prepustimo tudi ustvarjalnost pri premagovanju ovir. Tako jim lahko podajmo le smer gibanja, ne pa tudi način, na katerega morajo neko oviro premagati. Samo poglejmo, koliko različnih oblik lahko ustvarijo s tem, ko želijo premagati poligon – in čisto vse so pravilne.

Da pa otroci ne bodo sami na poligonu, se lahko prelevijo v vlogo starša, ki mladičku pokažejo pot na varno do tople rokavičke.

Viri:

¹ Zeng, N., Ayyub, M., Sun, H., Wen, X., Xiang, P., & Gao, Z. (2017). Effects of physical activity on motor skills and cognitive development in early childhood: a systematic review. BioMed research international, 2017(1), 2760716.
² Polc, U., Videmšek, M., & Karpljuk, D. (2020). Program NTC učenja na področju gibalnih dejavnosti predšolskih otrok. Šport, 68(1/2), 82–88. http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-TTJT1X6P
³ Videmšek, M. in Pišot, R. (2007). Šport za najmlajše. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za šport.