Za usvajanje spretnosti metanja in lovljenja ter razvoj koordinacije in natančnosti lahko uporabimo tudi otrokove priljubljene igrače. Te imajo drugačno obliko kot žoga, zato je včasih njihov let precej počasnejši, a nepredvidljiv. Igra z njimi pa je zabavna in popestri tako prosti čas otrok doma kot dejavnosti v vrtcu.
prof. dr. Marjeta Kovač1 in Katarina Bizjak Slanič2
1Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport
2OŠ Janka Glazerja, Ruše
Citiraj članek
Meti spadajo med najpogosteje uporabljene gibalne vzorce, ki jih otroci vključujejo v svojo spontano igro, npr. pri elementarnih igrah, kot so podajanje in lovljenje žoge, ciljanje predmetov ipd., kasneje pa tudi pri različnih klasičnih igrah z žogo1. Že najmlajši primejo kamen, storž ali igračo in jo vržejo z eno ali obema rokama od spodaj ali zgoraj (nad glavo).
Prvi gibalni vzorci meta se pojavijo pri otrocih med drugim in tretjim letom starosti2-4. Sprva so meti precej nenatančni, saj otroci ne obvladajo položaja (trupa, rok in nog) za met. Tehniko metov otroci učinkovito izboljšujejo med petim in šestim letom starosti, do šestega leta in pol pa predvsem dečki popolnoma obvladajo met2-4. Pravilen položaj tako usvojijo ob koncu vrtčevskega obdobja, pri tem pa so učinkovitejši dečki, ki mete usvojijo prej kot deklice3,4.
Za splošno uspešnost je treba pri metih biti pozoren na izvedbo koraka naprej z nasprotno nogo, zasuka trupa okoli navpične osi in rahlega predklona v nasprotno stran, krožno gibanje dejavne roke v smeri navzdol in nazaj ter zaporedno vključevanje mišic3. Otroci lahko mečejo najrazličnejše predmete, od kamnov, storžev, igrač, majhnih žogic do velikih žog, rutic, plavalnih črvov, palic, kopja, majhnega žvižgača ipd. Pri tem lahko pripomočke mečejo v daljino (preizkušajo se, kako daleč vržejo), višino (ugotavljajo, ali jim uspe vreči igračo čez mizo, visoko napeto vrvico ipd.), v mirujoč cilj, npr. v škatlo, zabojček, na stožec, v enega ali več obročev, v plastičen koš na stolu, na gol, v tarčo (preizkušajo natančnost zadevanja z metom), v premikajoč cilj, npr. v kotalečo žogo, premikajoče stožce na vrvici (kar predstavlja še bolj zahtevno nalogo natančnosti in pravočasnosti).
Pripomočke otroci tudi lovijo. Po metu ga lahko ujamejo sami ali pa ga ujamejo, ko jim ga poda druga oseba (eden od staršev, sorojencev, prijatelj, vzgojitelj). Tudi lovljenje opredeljujemo kot osnovni gibalni vzorec, ki vključuje uporabo obeh rok za ustavitev letečega predmeta4. Gibalni vzorci lovljenja se prvič pojavijo že pri drugem letu starosti, nato pa se v veliki meri izboljšujejo, otroci pa usvojijo tehniko osnovnega lovljenja (npr. po podaji v paru brez drugih izrazito motečih dejavnikov) nekje do sedmega leta starosti4, kompleksnejše oblike (v zapletenejših igrah) pa do devetega leta. Pri usvajanju lovljenja so uspešnejši dečki2,3.
Poznamo lovljenje pripomočka (običajno žoge) od zgoraj in spodaj. Oba načina se razlikujeta po višini postavljenih dlani v trenutku, ko otroci ulovijo žogo. Spretnost je v veliki meri odvisna od zunanjih okoljskih omejitev, ki se nanašajo predvsem na omejitve vidnega polja in svetlobo, v kateri otroci zaznavajo gibanje letečega predmeta. Avtorici Haywood in Getchell3 poudarjata, da je uspešnost lovljenja v otroštvu posledica prenatalnega refleksa, saj je gibalni vzorec lovljenja še prezahteven za zgodnje otroštvo (zahteva dobro razvite spretnosti za prestrezanje predmeta). Otroci morajo imeti dober prostorski občutek, da zaznajo premikajoč predmet, predvidevajo njegov let in se postavijo na ustrezno mesto v ustrezen položaj za ustavitev predmeta. Glavni cilj gibanja je, da otroci z ustavitvijo predmeta ustvarijo nadzor nad predmetom, ga ujamejo v dlani ter ga z njimi najhitreje obvladujejo in upravljajo z njim. Pogosto v zgodnjih stopnjah otroci ujamejo predmet tudi s pomočjo drugih delov telesa, najpogosteje s prsmi, kar ni najbolj učinkovito.
Vidimo, da je lovljenje bolj zapleten gibalni vzorec od meta. Pri lovljenju se morajo otroci naučiti dela z rokami (izteg in premik proti predmetu), dlanmi (jih razprejo, da ulovijo žogo med dlani) in premika telesa (opazujejo predmet in ocenijo njegov let, izvedejo premik celega telesa, da lahko ujamejo predmet). Pomembna spretnost pri lovljenju je predvidevanje, saj se leteči predmet lahko giblje v različnih smereh, z različno hitrostjo in skozi različno okolje. Zaradi spremenljivih dejavnikov je glavna naloga tistega, ki lovi, da zna oceniti dejavnike in predvidevati pristanek predmeta, da se pomakne tja in ga ujame.
Ena najpogostejših težav pri lovljenju je hitrost leta predmeta, zato mora biti v prvih ponovitvah lok leta predmeta višji, predmet pa mora imeti manjšo hitrost. Določeni otroci imajo tudi težave, kako se soočiti z letečim predmetom, torej kako ohraniti pogled, usmerjen proti predmetu. Za vadbo so zato zelo primerne kar otrokove igrače, predvsem večje in iz mehkih materialov. Takšne igrače letijo počasneje, obenem so mehke na dotik in otrokom ljube, zato težko pustijo, da padejo na tla. Ko otroci obvladajo osnove lovljenja, pa lahko otežimo naloge tako, da lovijo manjše igrače ali pa igrače, za katere težje predvidijo, kam bodo letele. Predstavljamo prispevek profesorice športne vzgoje Katarine Bizjak Slanič, objavljen v reviji Cicido, kjer boste videli, kako sta lovila svoje igrače Julija in Matic.
Literatura:
1 Lee, H. S. (2016). A Comparison of an Eastern Philosophical Approach to Human Movement with a Western Approach through Teaching Overhand Throwing Skills with Grade Two Students (Graduate dissertation, University pf Calgary). University of Calgary, Alberta.
2 Wild, M. (1980). The behaviour patterns of throwing and some obseravtions concerning its course of development in children. Research Quarterly 9, 20–24.
3 Haywood, K. M. in Getchell, N. (2009). Life span motor development (5th edition). Human Kinetics.
4 Gallahue, D. L in Ozmun, J. C. (2006). Understanding motor development: Infant, children, adolescent, adults (6th edition). McGraw-Hill Companies, Inc