Natančni in dolgi meti

Katarina Bizjak Slanič¹, Nina Pavlič² in prof. dr. Marjeta Kovač³

¹ OŠ Janka Glazerja, Ruše, 
² OŠ Pod goro, Slovenske Konjice, 
³ Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport

Meti spadajo med najpogosteje uporabljene gibalne vzorce, ki jih otroci vključujejo v svojo spontano igro. Prvi gibalni vzorci meta (žogice, igrače, storža, kamna …) se pojavijo pri otrocih med 2. in 3. letom starosti, tehniko metov pa izboljšajo med 5. in 6. letom, do 6. leta in pol pa predvsem dečki popolnoma obvladajo met.¹

Poznamo različne oblike metov, ki se med seboj razlikujejo po značilnostih gibanja delov telesa med izvedbo meta. Katerega otroci izberejo, je odvisno od gibalnih sposobnosti otroka, njegovega znanja, telesnih mer in razvitosti moči ter velikosti pripomočka, ki ga mečejo. Otrok lahko meče pripomoček z eno roko nad glavo (temu metu rečemo tudi met od zgoraj) ali od spodaj, z obema rokama izza glave, izpred prsi ali od spodaj ali pa uporabi številne druge različice. Pri metu lahko opazujemo različne dejavnike: pravilnost izvedbe gibanja, hitrost leta pripomočka, dolžino meta, natančnost meta …²

Met nad glavo (npr. žogice, žvižgača, plavalnega črva, ki predstavlja kopje) je eden od najpogostejših gibalnih vzorcev pri otrocih, saj ga uporabljajo pri različnih igrah z žogo ter elementarnih igrah, kot so igre z različnimi podajanji in lovljenji žoge, med dvema ali štirimi ognji, ciljanje predmetov, tarč, obročev, meti v daljino in podobne igre.³ Značilnosti učinkovitega meta nad glavo so²:

• prenos teže telesa iz zadnje na sprednjo nogo (korak naprej z nasprotno nogo od metalne roke omogoči vrtenje trupa okoli vzdolžne osi telesa);
• zasuk nazaj okoli vzdolžne osi; pri izmetu se trup začne vrteti naprej po zaporedju verige, in sicer najprej spodnji del (da se zgornji del trupa »odpre«), nato se zavrti še zgornji del; s tem se ustvari možnost večje sile za met pripomočka;
• metalna roka izvede najpomembnejše krožno gibanje navzdol in nazaj, nato nadaljuje krožno gibanje od spodaj navzgor;
• prosta roka ostane pokrčena in s komolcem dvignjena pred telesom v višini oči (ohranja ravnotežje, nakazuje smer meta);
• usklajeno, zaporedno in povezano gibanje (gibanje nog, zasuk trupa in ramen, dovolj velika sila za met).

Otrok usvaja met nad glavo v treh značilnih stopnjah⁴:

• V začetni stopnji še ne naredi ustreznega zasuka trupa v nasprotno smer od gibanja roke; s trupom ostane čelno obrnjen naprej v smer meta (ni zasuka nasprotnega boka v smer meta) ali pa je ta zasuk le malo opazen; gibanje dejavne roke je narejeno samo z iztegovanjem in krčenjem komolca in gre od spredaj navzgor nad ramo; pripomoček, ki ga ima v roki, se giba le pred telesom gor in pri izmetu dol; nedejavna roka ostaja ob telesu in se ne dvigne pred telo v višino oči; met je narejen samo iz dlani, ne prenese težišča iz zadnje na sprednjo nogo; naredi korak z isto nogo naprej ali pa sploh ne izvede koraka; ni zaporedne povezanosti gibanja od stopal do roke, zato meta ne izvede z dovolj veliko silo. Najbolj očitni znak, da je otrok na prvi stopnji, je izvedba gibanja roke le gor in dol pred telesom, žogo izpusti pred sabo, s trupom ne naredi zasuka, saj mu to onemogoča napačna postavitev stopal.
• V osnovni stopnji naredi otrok manjši zasuk samo zgornjega dela trupa (medenica ostane obrnjena naravnost) ali naredi zasuk medenice z nasprotnim bokom v smer meta; tudi ramena naredijo zasuk z nasprotno stranjo v smer meta; dlan izmetne roke potuje nekoliko nazaj in navzgor (vendar še ne po krožni poti navzdol-nazaj-gor); pri zamahu nazaj pokrči komolec; dlan se po izmetu iztegne in upogne; izmetna roka zaključi met z gibanjem proti nasprotnemu boku, prosta roka pa se pokrčena rahlo dvigne pred telesom; otrok naredi korak naprej, vendar z isto nogo glede na izmetno roko. Najpomembnejši za to stopnjo je navpični zasuk trupa (bokov, ramen), ki je nakazan, vendar je v bokih še vedno nekoliko premajhen, da bi omogočil povezano zaporedno vrtenje okoli vzdolžne osi, kar pa bi omogočilo usklajeno gibanje in večjo silo meta.
• V zrelostni stopnji pa naredi otrok popolni zasuk trupa (zgornji del trupa in boki); opazno je zaporedno vrtenje noge-boki-trup-ramena; izmetna roka naredi krožni gib navzdol in nazaj, komolec je pokrčen in nato z iztegnitvijo naprej in dol otrok izvede met; gibanje izmetne roke zaključi pri nasprotnem boku, obenem pa naredi korak naprej z nasprotno nogo.

Otrok naj meče različne pripomočke, tudi prilagojene, kar je predstavila Katarina Bizjak Slanič za bralce revije Ciciban. Gornji, sicer precej zapleten opis gibanja telesa in njegovih delov pri metu bo veliko bolj razumljiv ob ogledu fotografij, na katerih so Julija, Matic, Vid in Brin prikazali položaje telesa pri metu žvižgača, rakete, teniške žogice in plavalnega črva. Navodila, kako popestriti mete pripomočkov, pa si lahko preberete tudi v že objavljenih SLOfit prispevkih Meta od zgoraj in spodaj bosta otrokom delala manj težav, če bodo z žogicami nahranili pošast, Z raketo na vrh piramide in Usvajanje gibalnih spretnosti z žogo.

Viri:

¹ Wild, M. (1980). The behaviour patterns of throwing and some obseravtions concerning its course of development in children. Research Quarterly 9, 20–24.
² Haywood, K. M. in Getchell, N. (2009). Life span motor development (5^th edition). Human Kinetics.
³ Lee, H. S. (2016). A Comparison of an Eastern Philosophical Approach to Human Movement with a Western Approach through Teaching Overhand Throwing Skills with Grade Two Students [Graduate dissertation, University of Calgary, Graduate program in Kinesiology]. https://www.researchgate.net/publication/311067452_A_Comparison_ of_an_Eastern_Philosophical_Approach_to_Human_Movement_with_a_Western_Approach_through_Teaching_Overhand_Throwing_Skills_with_Grade_Two_Students
⁴ Roberton, M. A. in Halverson, L. E. (1984). Developing children: Their changing movement. Lea and Febiger.