Ker je v teh časih skrb za varovanje zdravja izrednega pomena, hkrati pa ima ples izjemne pozitivne vplive na vse vidike zdravja (telesno, psihično, socialno) otrok in mladostnikov, smo pripravili priporočila in usmeritve za vključevanje plesnih vsebin v pouk športa v času povečane možnosti okužbe zaradi epidemije COVID-19. Predstavljamo priporočila za izvedbo hip jopa, jazza, otroških in ljudskih plesov, plesov v paru in plesnega ustvarjanja v manjših skupinah.
dr. Petra Zaletel in dr. Marjeta Kovač
Fakulteta za šport, Univerza v Ljubljani
Ples je v osnovni šoli namenjen predvsem razvijanju in osvajanju osnovnih plesnih korakov, ritmičnih gibanj, ki vključujejo tekoče usklajeno delovanje vseh delov telesa ob glasbi1. Učenje različnih koreografij in gibalnih vzorcev predstavlja del gibalne pismenosti učencev, razvija občutenje telesa v prostoru in času, omogoča ozaveščanje kakovosti giba ter daje otrokom tudi možnosti sporazumevanja prek telesa kot njihovega medija sporočanja. Osnovnošolsko obdobje je idealno za razvoj ritmičnosti, ki jo potrebujemo tudi pri številnih vsakdanjih dejanjih, prav tako pa je ključna za uspešnost izvajanja številnih drugih športnih dejavnosti2.
Socialne komponente plesa so neprecenljive, saj je v obdobju odraščanja ples eden od pomembnih kulturnih načinov približevanja nasprotnih spolov, zato je plesna vzgoja v šoli nezamenljiv del celovitega športnega in umetniškega razvoja otroka in mladostnika. Prav zato je smiselno v obdobju, ko se je zaradi socialne izolacije izrazito povečala depresivnost otrok, vključiti plesne vsebine v redne ure športa/športne vzgoje, v minute za zdravje, gibalne odmore in ponuditi plesne vsebine tudi kot možnost vadbe doma ob različnih videoposnetkih.
V času povečanega tveganja okužbe je najbolj priporočljiva izvedba modernih tekmovalnih plesov, kot sta hip hop in jazz, in sicer samostojno ali v formacijah (malih in velikih skupinah). Plesa ugodno vplivata na aerobno vzdržljivost otrok in mladostnikov, eksplozivno moč nog, skladnost njihovega gibanja v prostoru, ravnotežje in ritmičnost2-3. Otroci so namreč že pri ogrevanju nekoliko oddaljeni drug od drugega. Dvometrsko razdaljo med njimi se prek frontalne oblike vadbe lahko tudi ves čas z lahkoto ohranja. Mlajšim lahko učitelj postavi na tla tudi obroč, v katerem stojijo, ga preskakujejo ali se v razkoračnih stojah dotikajo njegovega zunanjega roba z notranjim delom stopala. Tako bodo ostali na primerni razdalji ves čas ogrevanja in izvajanja razteznih vaj. Starejšim lahko nalepi na tla kvadrate, v katerih stojijo, zunaj pa lahko učenci sami narišejo kvadrate ali kroge na asfaltno površino z barvno kredo.
V drugem delu ure učenci izvajajo gibanje v ti. »diagonalah« (prek najdaljše diagonale prostora); tako lahko posameznik večkrat ponovi gibanje in se ga tako hitreje nauči. Diagonale so kratki plesni vzorci, dolgi med eno in štirimi osmicami (2-8 taktov), kjer se z nekaj različnimi koraki (vsaj dvema) učenec giblje po prostoru naprej in tako daje prostor naslednjemu. Učenci izvajajo plesna gibanja eden za drugim, med vsakim naj bo vsaj dva metra razdalje. Na tak način učitelj pozorno opazuje vsakega otroka med gibanjem, popravi majhne napake, gibanja pa potekajo tekoče in hitro. Če je učencev več, lahko organizira več kolon, kjer vzporedno drug ob drugem (ob primerni razdalji) učenci izvajajo gibanja (lahko tudi zunaj na igrišču) v smeri naprej-nazaj (vzporedno s steno prostora, ne več po diagonali).
Pri plesni uri jazza lahko učenci izvajajo baletne vaje ob drogu ali prečkah letvenika, ki jih učitelj predhodno razkuži, otroci pa si lahko s samolepilnim trakom označijo svoje mesto v primerni razdalji. Pri majhnih otrocih naj zaradi motivacije uporabi barvni lepilni trak. Če v telovadnici ni dovolj letvenikov, lahko postavi tudi stole z naslonom. Učenec pristopi k stolu od zadaj; stol mu služi kot rahla opora. Stoli so lahko že na začetku plesne ure postavljeni na primerni razdalji v telovadnici, nanje lahko odloži vsak svojo opremo. Lahko pa jih učenci kasneje v delu koreografije uporabijo za scenski pripomoček (ali jih umaknejo ob stene). V tretjem delu ure naj bo poudarek še na gradnji in učenju koreografije, kjer učenci prav tako stojijo v prostoru vsak zase na primerni razdalji. Učitelj naj izbira koreografije, ki ne vključujejo dotikov in dvigov, kjer izvajajo gibanje vsi naenkrat ali z zamikom (»kanon«), lahko izvajajo enako koreografijo, obrnjeni vsak v svojo smer (vzhod, zahod, sever, jug), ali različne. Pomembno je, da otrokom večkrat ponudi možnost samostojnega ustvarjanja; tako lahko na označenem mestu tudi s svojim pripomočkom (ali brez) ustvarijo sami del koreografije.
Otroški in ljudski plesi so ravno tako dobra izbira, saj lahko potekajo po krožnici v plesni smeri. Učenci so eden za drugim v primerni razdalji ali pa obrnjeni v krog oziroma zunaj njega, pri tem se ne držijo za roke ali pa je med dvema učencema obroč, ki ga vsak drži na eni strani.
Učitelj lahko spodbuja tudi plesno ustvarjanje v manjših skupinah (3-6). Vsaka skupina ima svoj prostor v telovadnici, kjer ustvarja različne plesna gibanja, npr. s plesom izrazi določeno čustvo (veselje, žalost, jeza, hrepenenje, ljubezen …). Otroci se postavijo v obliko diamanta (Slika 1), kjer so vsi obrnjeni proti učencu 1; medtem ko on kaže gibanje, ga gledajo v hrbet in ponavljajo gibanje za njim. Nato se obrnejo za 90 stopinj v desno; zdaj je učenec 2 tisti, ki vodi gibanje, ostali pa ponavljajo za njim. Ponovno ponovijo obrat v desno za 90 stopinj, učenec 3 pa začne voditi gibanje. Tako nadaljujejo, vse dokler učitelj ne ustavi kroga oziroma jim določi, koliko krogov morajo opraviti. Na ta način ves čas plešejo v primerni razdalji, se ne dotikajo, pri tem pa se zabavajo.
Slika 1: Diamant.
Vajo lahko izvajajo v tišini ali ob glasbi, z različnimi nalogami (ali že poznanimi koraki ali s preprostim ustvarjanjem – improvizacijo). Na ta način bodo tudi vsi učenci dejavni, učitelj pa spremlja delo manjših skupin in usmerja učence, ki potrebujejo več pozornosti oziroma pomoči.
Gibanja in korake družabnih plesov učitelj uči posamično, na primerni razdalji; krožne plese naj izvajajo po krožnici (polka, valčki, fokstrot, tango, samba) ali pa v prostoru v smeri »na križ«: naprej-nazaj in levo-desno (ča-ča, rumba, jive, rokenrol, tehnosving, salsa ipd.). Če proti koncu ure učitelj postavi učence v pare, naj pazi, da si prej varno nadenejo maske in plešejo v paru v odprti plesni drži (držijo se samo za roke, razdalja med njimi pa je enkrat večja, kot če bi bil par v zaprti plesni drži).
Preproste ritmične vaje lahko učenci izvedejo tudi med učno uro v razredu kot gibalno minuto za zdravje ali daljši gibalni odmor.
Literatura:
1 Kovač, M., Markun Puhan, N., Lorenci, B., Novak, L., Planinšec, J., Hrastar, I., … Muha, V. (2011). Program osnovna šola. Športna vzgoja Učni načrt. Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo in šport, Zavod RS za šolstvo.
2 Grčić, V., Miletić, A. in Kuzmanić, B. (2015). Construction of tests for evaluating the level of hip hop performance. Research in Physical Education, Sport & Health, 4.
3 Zaletel, P. (2014). Primerjava nekaterih telesnih in gibalnih razsežnosti vrhunskih plesalcev različnih plesnih zvrsti. Šport: revija za teoretična in praktična vprašanja športa, 62(3/4), 118-124.