Vsak plesalec mora spoštovati plesni bonton – pravila kulturnega vedenja pri plesu

prof. dr. Petra Zaletel

Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport

Citiraj članek

Pravila plesa

Prva znana pravila plesnega vedenja in plesni bonton izhajajo že iz renesančne dobe (15. in 16. stoletje), ko je Antonius Arena, francoski pravnik, pesnik in plesni teoretik okoli leta 1529 izdal delo Leges Dansandi (Pravila plesa), eno najzgodnejših znanih publikacij, ki ne opisuje le plesnih korakov, ampak tudi vedenje in bonton pri plesu¹. V Leges Dansandi je Arena objavil navodila o tem, kako naj plesalci obvladujejo korake, kako naj se primerno oprimejo partnerja in kako naj se lepo vedejo na plesišču, vključno s primerno govorico telesa, izbiro oblačil in kulturnim nastopom. Ker je bilo delo tiskano že leta 1529 in je bilo večkrat ponatisnjeno v 16. in 17. stoletju, ga zgodovinarji pogosto navajajo kot enega prvih sistematičnih plesnih bontonov, ki so izšli v tiskani obliki in so skupaj s plesnimi priročniki tiste dobe pomagali oblikovati ples kot družbeno ter kulturno prakso v renesančnih družbah¹. Arena obravnava ples kot dejavnost, ki zahteva red, mero, zadržanost in spoštovanje družbenih hierarhij, zato podrobno opisuje primerno držo telesa, urejenost, način vstopa na plesišče, odnos med plesnima partnerjema ter dostojanstveno vedenje med plesom. Dotik je jasno omejen in strogo predpisan, zavrnitev plesnega povabila pa jasno razumljena kot družbeno nesprejemljiva. Ples je tako predstavljen kot izraz kulturne omike, vzgojenosti in družbenega statusa.

Poznejši plesni bontoni

V primerjavi s kasnejšimi plesnimi priročniki iz 16. in 17. stoletja (npr. Caroso, Negri) Leges dansandi izstopa po svoji normativni in skoraj pravniški strukturi, kar odraža avtorjevo izobrazbo in duh časa. Medtem ko poznejši plesni mojstri več pozornosti namenjajo estetskemu izrazu, plesni tehniki in razkošnosti dvornega protokola, Arena vzpostavlja ples predvsem kot moralno regulirano družbeno prakso. Skupna značilnost vseh zgodovinskih plesnih bontonov je stroga delitev spolnih vlog, omejen telesni stik ter razumevanje plesa kot rituala, v katerem posameznik ne izraža osebne izbire, temveč sledi družbenim pričakovanjem.

V preteklosti je bil plesni bonton strogo določen in tesno povezan z družbenim redom ter vzgojnimi normami določenega časa. Ples ni bil zgolj oblika razvedrila, temveč pomemben družbeni ritual, v katerem so bila pravila vedenja natančno opredeljena. Kavalir je imel dolžnost povabiti damo k plesu, dama pa povabila praviloma ni zavrnila, saj bi bila zavrnitev razumljena kot žalitev ali nespoštovanje družbenega položaja. Tudi telesni stik med plesalcema je bil jasno predpisan in strogo omejen, s čimer je ples odražal vrednote discipline, nadzora in družbene hierarhije ter veljal za simbol vzgojenosti in kulturne pripadnosti.

Sodobni plesni bonton

Sodobni plesni bonton, zlasti v vzgojno-izobraževalnem prostoru, se od teh zgodovinskih modelov bistveno razlikuje. Medtem ko Leges dansandi in sorodni zgodovinski zapisi poudarjajo obveznost, hierarhijo ter nadzor, sodobna interpretacija bontona temelji na prostovoljnosti, soglasju, enakovrednosti in varovanju osebnih meja. Kljub temu pa ostaja vsebinska povezava: tako zgodovinski primeri kot sodobni plesni bonton prepoznavajo ples kot pomembno vzgojno sredstvo, ki oblikuje telesno kulturo, socialno občutljivost in spoštovanje drugega – le da so cilji danes uresničeni z drugačnimi, etično prilagojenimi pristopi.

V sodobnem šolskem prostoru dobiva plesni bonton drugačno, predvsem vzgojno in pedagoško vlogo. Ne temelji več na prisili in togih pravilih, temveč na prostovoljnosti, medsebojnem spoštovanju ter soglasju. Povabilo k plesu je razumljeno kot ponudba, ki jo ima vsak posameznik pravico sprejeti ali zavrniti brez posledic, telesni stik pa je vedno razložen, dogovorjen in prilagojen plesni zvrsti ter udobju udeležencev. Sodobna interpretacija plesnega bontona poudarja enakovrednost spolov in plesnih vlog ter daje prednost varnosti, sodelovanju in pozitivnemu vzdušju, v katerem ples postaja sredstvo učenja medosebnih odnosov in spoštovanja osebnih meja.

Slika 1

Pod plesni bonton spadajo tudi primerna oblačila, spoštljiv in naraven pogled ter kulturno določen dotik

Foto: Marjeta Kovač

Današnje vedenje na plesišču

Na plesišču se gibljemo obzirno do drugih plesalcev. Pazimo na prostor, smer gibanja in osebne meje soplesalcev. Ne prerivamo se, ne tekmujemo za prostor in se zavedamo, da si plesišče delimo z drugimi. Med plesom ohranjamo zbranost, spoštujemo ritem glasbe in plesne dogovore ter se izogibamo neprimernemu vedenju, kot so pretirano razkazovanje, potiskanje ali nespoštljiv odnos do partnerja, glasno govorjenje, morebitne opazke o drugih plesalcih.

Učitelj oz. trener v društvu naj v pogovoru z otroki in mladostniki najprej usmeri njihova razmišljanja v to, da (pri mlajših) skupaj z njim ugotovijo, kaj je primerno in kaj neprimerno obnašanje. Ugotovitve lahko tudi zapišejo na plakat in ga obesijo v telovadnico.

1. Obvladovanje prostora in splošna vedenjska pravila

Plesalci lahko:

• plešejo tekoče in usklajeno z glasbo,
• uporabljajo prostor tako, da ne ovirajo drugih,
• opozorijo partnerja ali učitelja (trenerja), če se ne počutijo varno.

Plesalci ne smejo:

• prerivati se ali zasedati nesorazmerno veliko prostora,
• med vadbo se tekmovalno obnašati ali izstopati na račun drugih,
• izvajati nevarnih gibov brez dovoljenja učitelja oz. trenerja ali ob premajhnem znanju,
• norčevati se ali komentirati plesanja drugih.

2.  Obleka, obutev in urejenost

Ples zahteva urejenost in spoštovanje priložnosti. Oblačila morajo omogočati svobodno gibanje, biti morajo čista, spodobna in primerna zvrsti plesa. Trenirka je na primer primerna za hip hop, ne pa za družabne plese, kjer so bolj primerne tanjše hlače ali celo krilo za dekleta. Obutev naj bo varna, čista in prilagojena plesni podlagi. Plesni copati – tako imenovane »jazzarke« − ravno prav drsijo po podlagi in še vedno omogočajo ustrezno gibanje stopala, ki je pri plesu zelo pomembno, na drugi strani pa so športni copati potrebni za hip hop ali akrobatski rokenrol. Sodobni ples lahko plešemo tudi bosi ali v nogavicah, prav tako tudi družabne plese. Urejena zunanjost izraža spoštovanje do soplesalca, skupine in same plesne dejavnosti. O tem se pogovorimo z učenci oz. dijaki in če je mogoče, naj spoštujejo nasvete o priporočenem oblačilu in obutvi ter primerni urejenosti.

Dovoljeno in priporočljivo:

• čista, udobna oblačila, ki omogočajo sproščeno gibanje,
• obutev, prilagojena plesni podlagi (predvsem morajo biti podplati čisti),
• speti lasje in minimalni dodatki v laseh,
• pri nekaterih plesnih zvrsteh pritrjena očala.

Ni primerno:

• oblačila, ki omejujejo gibanje (npr. predolge hlače, preozka oblačila) ali razkrivajo intimne dele telesa,
• nakit, ki lahko poškoduje soplesalca, na primer ostri obeski na verižici pri rokenrolu, prstani in zapestnice (ovirajo prijem),
• neprimerna obutev (čevlji z grobimi podplati, drseči natikači),
• žvečenje žvečilnega gumija.

3. Povabilo k plesu

Po tradicionalnem plesnem bontonu kavalir pristopi k dami spoštljivo, z očesnim stikom in jasnim, vljudnim povabilom k plesu. Dama povabilo sprejme z enako mero spoštovanja. V sodobnem pedagoškem kontekstu velja, da je sprejem plesa vedno prostovoljen. Morebitna zavrnitev mora biti vljudna in spoštljiva, brez razlage, kavalir pa jo sprejme brez zamere ali pritiska. Tako se učenci oz. dijaki učijo kulture povabila, sprejemanja in zavračanja na spoštljiv način.

Kavalir ali plesalec:

• pristopi spoštljivo in z očesnim stikom,
• vljudno povabi k plesu (besedno ali z dogovorjenim znakom),
• sprejme zavrnitev brez zamere.

Dama ali plesalka:

• lahko povabilo sprejme ali zavrne,
• zavrnitev izrazi spoštljivo in kratko,
• ni ji treba pojasnjevati razloga zavrnitve.

4. Drža, dotik in telesna bližina

Plesni dotik je funkcionalen in kulturno določen. Roke, položaj telesa in bližina so vnaprej opredeljeni s plesnim slogom in učnimi navodili. Dotik nikoli ni vsiljiv, neprimeren ali oseben, temveč služi vodenju in sodelovanju v plesu. Med plesom ohranjamo primerno telesno razdaljo, spoštujemo udobje soplesalca in se zavedamo, da je ples oblika komunikacije, ki temelji na zaupanju. Kadar je dotik neprijeten, ga je dovoljeno zavrniti.

Dotik glede na plesno zvrst

Standardni in družabni plesi (valček, tango, fokstrot):

• zaprt ali delno zaprt položaj plesne drže,
• dotik: dlani, rama, hrbet (lopatica),
• telesna bližina je nadzorovana in stabilna.

Latinskoameriški plesi (samba, ča-ča, rumba):

• odprti in zaprti položaji,
• več menjav dotika,
• dotik omejen na roke, hrbet, ramena.

Ljudski plesi:

• dotik rok, včasih ramen ali pasu,
• pogosto skupinski oprijem,
• brez intimne bližine.

Sodobni ples:

• dotik se uporablja kot izrazno sredstvo,
• vedno vnaprej razložen in dogovorjen,
• učenec lahko dotik zavrne brez posledic.

Hip hop, jazz:

• večinoma brez dotika,
• poudarek na individualnem izrazu,
• dotik le v koreografiji.

5. Pogled, komunikacija in odnos

Med plesom je pogled usmerjen bodisi v soplesalca bodisi v smer gibanja, a spoštljivo in naravno. Izogibamo se strmenju, posmehovanju ali neprimernim obraznim izrazom. Komunikacija je večinoma nebesedna in temelji na poslušanju glasbe, zaznavanju partnerja in sodelovanju. Ples tako postane prostor kulturnega dialoga, ne prevlade ali nadzora.

Primerno vedenje:

• spoštljiv, sproščen pogled,
• zavedanje soplesalca,
• osredotočenost na ples.

Neprimerno vedenje:

• strmenje ali zapeljevanje,
• posmehovanje ali mimika neodobravanja,
• pogovarjanje med plesom, ki moti druge.

Sklepna misel

Plesni bonton v šolskem prostoru presega zgolj učenje pravil vedenja pri plesu, saj učencem oz. dijakom omogoča razvoj temeljnih socialnih in osebnostnih kompetenc, kot so spoštovanje drugega, empatija, samoobvladovanje in občutljivost za meje osebnega prostora. Z jasno in premišljeno oblikovanimi pravili ples postane varno ter vzgojno okolje, v katerem se telesno izražanje smiselno povezuje s kulturnimi, estetskimi in etičnimi vrednotami. Sodobno zasnovan plesni bonton hkrati ohranja tradicijo in kulturno dediščino plesa, vendar jo prilagaja razvojnim značilnostim otrok in mladostnikov ter družbenim vrednotam današnjega časa. Na ta način ples v šoli ne deluje le kot gibalna dejavnost, temveč kot pomembno vzgojno sredstvo za oblikovanje medosebnega spoštovanja, odgovornega sodelovanja in socialne zrelosti.

Opomba. Avtorica naslovne slike je Marjeta Kovač.

Literatura:

¹Pendlebury, C. (2015). Jigs, reels and hornpipes: a history of »traditional« dance tunes of Britain and Ireland [Magistrsko delo]. Univerza v Sheffieldu, Filozofska fakulteta.