Načrtovanje družinskega izleta

Urška Stritar, upokojena prof. soc. ped., avtorica planinske vodniške literature in planinskih delovnih zvezkov za otroke

Citiraj članek

Začetni razmislek

Slovenija ponuja nešteto možnosti za planinske užitke. Pri načrtovanju, izvedbi in evalvaciji izleta morajo biti odrasli osredotočeni predvsem na otroka, na njegove zmožnosti ter njegovo motivacijo. Pri tem je skrbno načrtovanje pogoj za uspešen izlet, po končanem izletu oziroma vrnitvi domov pa si morajo vzeti tudi nekaj časa, da sami in skupaj z otroki ovrednotijo kakovost preživetega dne. Z motiviranjem mlajših otrok za pohodniške dejavnosti običajno starši nimajo težav, je pa veliko težje navdušiti zanje odraščajočo mladino, ki jo bolj privlačijo zasloni sodobnih naprav kot bivanje v naravi¹. Splača pa se potruditi. Življenjski izkupiček je res velik in običajno bogata naložba za prihodnost. 

Na kaj morajo biti pozorni starši oziroma skrbniki pri načrtovanju izleta

Starši oziroma skrbniki si morajo pri načrtovanju izleta odgovoriti na več vprašanj: kdo bo sestavljal ekipo in se bo morda pridružil, kam bodo šli in od kod, kdaj in koliko časa bo trajala dejavnost, kakšno bo vreme in razmere na poti, kaj bodo nesli s sabo, kako bodo na izletu opremljeni, kaj bodo na izletu počeli, kako bodo spodbujali otroke pri naporih in pri reševanju problemov, na katere posebnosti morajo biti pozorni … 

Odgovori na ta vprašanja omogočajo bolj varno in bolj sproščeno preživljanje načrtovanega dne. Kljub temu pa morajo odrasli  pričakovati tudi presenečanja, ki jih morajo obvladati in se jim hočeš nočeš tudi prilagajati².  

Kdo in s kom?

V ospredju načrtovanja izleta  je vsekakor otrok oziroma so otroci (število, starost, počutje, zdravstveno stanje …). Znani slovenski pediater, alpinist, gorski reševale in publicist F. Malešič je na svojih predavanjih pogosto izjavil:

»V gore gremo mi z otrokom in ne otrok z nami.«

Ta misel v sebi skriva bistvo videnja današnjega mladega bitja. Ključno vprašanje je, ali vidimo otroka kot dejavnega in kompetentnega v rasti, razvoju in učenju³. Pokopati je treba miselnost, da morajo otroci  slediti odraslim. Starši, vzgojitelji in učitelji jih morajo obravnavati kot kompetentna bitja, jih tudi poslušati ter podpirati pri rasti, učenju in napredku. Od njih pa se lahko tudi učijo².  

To je dober napotek, ki ga lahko uporabimo tudi pri načrtovanju družinskega izleta. Otroka pač ne peljemo na Triglav, ampak gremo z njim na najvišjo goro Slovenije. Pri tem skrbimo za njegovo varnost⁴, njegovo počutje, ga premišljeno spodbujamo pri premagovanju težav in problemov ter se z njim skupaj  veselimo njegovega uspeha.

V svojem potovanju skozi dinamično otroštvo mladi popotniki postopoma pridobijo in usvojijo naravne oblike gibanja (plazenje, lazenje, hoja, plezanje …), starejši otroci pa jih nadgrajujejo ter plemenitijo z bolj sestavljenimi, zahtevnejšimi športnimi dejavnostmi³. Ob tem se spotoma razvijajo tudi psihične in miselne sposobnosti, kot so: vzdržljivost, pogum, izkušnje, orientacijske sposobnosti, sposobnosti reševanja problemov in težav, zdrava presoja …  Družinski izleti so lahko pravo »igrišče« za razvoj teh sposobnosti in ponujajo obilico priložnost za nadaljnji razvoj.

Večina mladih pohodnikov lažje in hitreje premaguje daljšo planinsko pot, če je v družbi sovrstnikov (Slika 1). Tako pozabijo na trenutne probleme in čas »dolgočasne hoje« zapolnijo z igro, s klepetom, z raziskovanjem okolice …

Slika 1

V družbi prijateljev je bolj zabavno

Kam in od kod?

Družine se lahko lotevajo sprehodov, krajših izletov, daljših tur, pa tudi večdnevnih pohodov. K izbiri cilja najbolj prispevajo trenutne zmožnosti otrok, vremenska situacija in razmere na terenu, zahtevnost poti, čas hoje, možnosti za počitek, potrebe po spanju, prehranjevanje, prevoz do izhodišča.  

Pri izbiri cilja bi morali tako sodelovati vsi člani, ki znajo svoje predloge tudi utemeljiti. Odrasli bi morali o tem resno premisliti, se pogovarjati in se na koncu tehtno sami odgovorno odločiti kam in kako.  

Številni planinski knjižni vodniki^5,6 in tudi socialna omrežja ponujajo nasvete tudi družinskim  uporabnikom. Predlagajo obilico primernih in tudi neprimernih namigov ter ponudb, ki so lahko včasih tudi vprašljive in celo škodljive. Nepreverjene informacije lahko tudi zavajajo, tako da jih moramo  kritično preveriti in premisliti.  

Z izjemo obiska Triglava našim potomcem večinoma ni pomembno, da dosežejo načrtovani cilj. Po osvojitvi najvišje točke je večina mladih hribovcev vesela, da je konec premagovanja naporov in da jih čaka le še počitek, malica ter povratek domov. V dolini pa se mladež prav rada pohvali, kje in kako so preživeli dan, ponosni so na svoj doseženi uspeh.

Do izhodišča se je treba običajno tudi peljati. Otroci takšnim prevozom niso najbolj naklonjeni, posebej če je cesta ozka, ovinkasta in strma. Mnogim je lahko tudi slabo, tako da mora voznik upoštevati počutje svojih potnikov. Še posebej previden mora biti na parkiriščih. Priprave na odhod pri družinskih odpravah namreč niso hitre in enostavne. Terjajo dolgotrajno obuvanje, »pokanje« nahrbtnikov, prehranjevanje, lulanje  …         

Odrasli so torej odgovorni za izbiro cilja⁵. Mlajši družinski člani ne smejo biti poskusni zajčki njihovih stremljenj in želja, izvedba ter cilj izleta morata vedno upoštevati najšibkejši člen v verigi (Slika 2). Na samem izletu torej ni pomembno, ali je družina prišla, kamor je načrtovala, ampak to, da so dan preživeli skupaj in da so imeli čas drug za drugega.  

Slika 2

Izbira cilja naj upošteva najšibkejšega v družini

Pri načrtovanju izleta je treba upoštevati trenutno vremensko napoved  in razmere na terenu.  Večina odraslih brez težav poišče in upošteva informacije, ki jih ponuja današnja tehnologija. Uporaba pametnega telefona in njegovih aplikacij omogoča skoraj sprotno spremljavo višine, temperature, hitrosti in smeri vetra, nevihtno dogajanje, možnosti padavin, možnosti poplav, višino snežne odeje, možnosti plazov in še kaj. Ti podatki resnično koristijo pri naši pripravi in skoraj ni opravičila, da nas bi vremenska situacija ali razmere presenetile. Na splošno pa velja, da se v vročih poletnih dnevih ali pri hudem mrazu izogibamo tovrstnim dejavnostim z otroki na prostem.  

V literaturi^5,6, na spletu in na tablah označenih planinski poti obstajajo okvirni časi, potrebni za vzpon ali spust. Mlajši otroci čas hoje običajno podaljšajo na račun počitkov, igre, opazovanja⁵ …  Mladostniki ga lahko tudi skrajšajo, saj je to odvisno od njihove zmogljivosti, volje in počutja. Svoje prispeva tudi upoštevanje dnevnega bioritma najmlajših članov – npr. potreba po dnevnem počitku.

Natančnih nasvetov, koliko časa bo terjal izlet, ni. Pravi odgovor se običajno skriva v dogajanju samem, vsekakor pa si rezervirajte za izlet dovolj časa in naj se nikomur ne mudi.

Kako in kaj?

Navdih in pobudo za izlet včasih izrazijo tudi otroci sami.

»Jaz bi pa kam šel.«

»Kaj bomo počeli danes?«

Pomembno je, da odrasli slišijo njihove pobude in poskušajo uresničiti izrečene želje. Motivacija za hojo v hribe je vsekakor ena od najtežjih nalog staršev in skrbnikov. Dobro je, da se odrasli predhodno uskladijo pri svojih načrtih. Nestrinjanja se namreč hitro nalezejo tudi otroci, pridružijo se prepiru in kaj kmalu poiščejo svoje argumente, zakaj ostati doma.  

Za dejavnost običajno lažje pridobimo mlajše pohodnike. Pravi pristop in spoštljivost do njihove igre (neprisiljeno končanje igre) pripomoreta, da se hitro navdušijo za vabljivo avanturo. Dobre volje in energije  jim običajno  hitro zmanjka, saj v za njih dolgočasni hoji ne najdejo pravega smisla⁵. Odveč jim je tudi napor, pestita jih lakota in žeja. Večina bi se najraje na pol poti obrnila proti izhodišču. Odrasli lahko težavice odpravijo s primernimi počitki, priboljški in s številnimi dejavnostmi^7,8, s katerimi poskušajo premamiti mlade hribovce. Pomaga pripovedovanje pravljic⁹, zgodb, opazovanje, sprotne zanimivosti, iskanje škratovega zaklada in tudi kakšna manjša nagrada⁵.

Nekaj več naporov morajo starši vložiti pri odraščajoči mladini. Kljubovanje in upiranje sta običajno  sestavni del najstništva¹⁰. Pri prepričevanju se morajo posluževati različnih strategij: od upoštevanja utemeljitev mladostnikov do trših postavljanj meja. Izkupiček ni vedno predvidljiv. Obstajajo tudi preizkušeni triki, kako jih povabiti s seboj: večja zahtevnost poti, zanimiv vrh, naravne znamenitosti, plezanje po zavarovanih poteh, dokazovanje samega sebe, tekmovanje z drugimi (hitrejši od …).  Vsekakor pa gibanje koristi tudi najstnikom in je to odlična naložba za njihovo prihodnost. 

S čim?  

Pohodništvo ni drago. Pri opremi največ pozornosti namenjamo čevljem. Na sprehodih in lažjih izletih imajo lahko uporabniki na nogah udobne športne čevlje/superge/copate. Za zahtevnejše terene so primerni planinski čevlji (nižji ali višji) z dobrimi podplati. Trgovine ponujajo številne modele za staro in mlado.

Na izletih mora biti obleka večplastna⁴. Pri napornejšem gibanju se tudi otroci segrejejo in znojijo. Čebulni sloj oblačenja jim omogoča, da lahko odvečno obleko slečejo in spravijo v nahrbtnik. V višjih predelih se vreme hitro spreminja, zato nikoli ne smemo pozabiti na pulover, vetrovko, rokavice, kapo, zaščito proti dežju. Premočno sonce lahko deloma kroti platnen klobuček ali kapa, s kakovostnimi sončnimi očali zaščitimo oči, s sončno kremo z visokim zaščitnim faktorjem pa kožo. Dobro je vzeti s seboj tudi zaščitni sprej proti klopom in to kombinirati s primernimi oblačili na sebi (svetlejše dolge hlače in majica)⁴.

V hribe ne moremo brez nahrbtnika⁴. Njegova velikost in prostornina sta odvisni od starosti  posameznega družinskega člana. Poleg obleke naj bo v njem tudi osvežujoča pijača in kakšen priboljšek⁴. Za malico, ki se prilagaja okusu družinskih članov, prvo pomoč, toaletni  papir, zemljevid, telefon običajno poskrbijo odrasli v družini. Najmlajši v svoj nahrbtnik pogosto vtaknejo še kakšno igračo. Družine z dojenčki ali malčki imajo prva leta tudi nahrbtnike za nošnjo najmlajših. Ti so praviloma udobni za otroke, malo manj pa za nosača – saj je teža na ramah običajno kar izčrpajoča.

Ojoj?

Ojoj – so presenečenja na izletu. Lahko so prijetna – srečanje znanca ali prijatelja, gozdne jagode na jasi, srečanje z gamsom – ali pa tudi neprijetna. Počena pnevmatika, poškodovana steza, zaprta planinska koča, padec, poškodba, bolezen … vse to lahko vpliva in spremeni tok izleta. Ne ustrašite se – večina stvari se uredi. Povsod so namreč dobri in prijazni ljudje, ki so pripravljeni pomagati.

Za konec

Kjer je volja, je tudi pot. Pohodništvo je resnično imenitna dejavnost, primerna za vsakogar, tudi za najmlajše in najstnike. Splača se poskusiti. Pa srečno pot.

Opomba. Avtorica vseh fotografij je Urška Stritar.

Literatura:

¹Gold. J., ( 2015). Vzgoja v digitalni dobi. Priročnik za spodbujanje zdravega odnosa do digitalne tehnologije od rojstva do najstniških let. Didakta.
²Juul, J., (2008). Kompetentni otrok. Didakta.
³Cotič Pajntar, J. (ur.) (2025). Kurikulum za vrtce. Zavod Republike Slovenije za šolstvo. https://www.gov.si/assets/ministrstva/MVI/Dokumenti/Sektor-za-predsolsko-vzgojo/Dokumenti-smernice/KURIKULUM-ZA-VRTCE-2025.pdf
⁴Drab, J., ( 2022).  Osnove planinstva: z znanjem varneje v gore. Planinska zveza Slovenije.
⁵Stritar, U.; in Stritar,  A. (2019). Z otroki v gore. Družinski izleti. Sidarta.
⁶Gorišek, G. (2019). Gorniška potepanja z otroki. Mladinska knjiga.
⁷Stritar, U., Usar, K., Marovt, N. in Stritar Kučuk, M. (2015). Planinski zabavnik 1. Planinska zveza Slovenije.
⁸Stritar, U,. Usar, K. in  Pevec, E. (2018). Planinski zabavnik 2. Planinska zveza Slovenije.
⁹Cerar, I., ( 2021). Pravljične poti brez meja. Sidarta.
¹⁰Juul, J., (2009). Od poslušnosti do odgovornosti. Didakta.