Poučevanje košarke poteka postopno – od temeljnih spretnosti in elementarnih iger z žogo v vrtcu do košarke v srednji šoli. Ustrezna izbira in prilagoditev opreme ter pripomočkov za njeno vadbo omogočata varno, učinkovito in kakovostno izvedbo pouka, njihova premišljena in ustvarjalna uporaba pa dodatno povečuje motivacijo vadečih ter omogoča diferenciacijo in individualizacijo učnega procesa.
prof. dr. Frane Erčulj in Matic Sirnik
Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport
Citiraj članek
Košarka je ena izmed najbolj razširjenih in priljubljenih športnih iger na svetu, hkrati pa predstavlja pomemben del učnih načrtov športne vzgoje in dodatnih interesnih programov v osnovnih in srednjih šolah. Zaradi svoje dinamičnosti, raznolikosti gibanja in izrazite socialne sestavine omogoča celosten razvoj gibalnih, funkcionalnih, kognitivnih in socialnih sposobnosti otrok in mladostnikov1,2. Učencem in dijakom omogoča postopno spoznavanje osnovnih tehničnih, taktičnih in sodelovalnih elementov igre, prilagojenih njihovi starosti in gibalnim sposobnostim.
Košarka je sama po sebi športna dejavnost (igra), ki zahteva uporabo določenih osnovnih pripomočkov (koši in žoge), brez katerih vadba in igranje košarke sploh ni mogoča. Uporaba dodatnih vadbenih (didaktičnih) pripomočkov in nekaj malega ustvarjalnosti pri njihovi uporabi pa omogočata vzgojitelju ali učitelju bolj učinkovito, zanimivo in varno poučevanje, igralcem (učencem oziroma dijakom) pa hitrejše usvajanje košarkarske igre in njenih elementov.
Gibanje v vrtcih
V predšolskem obdobju se košarka ne pojavlja kot samostojna športna igra, se pa elementi košarke pojavljajo v različnih igrah z žogo, ki jih vzgojitelji vključijo v otrokove dejavnosti. Njihov osnovni cilj je spoznavanje in usvajanje različnih gibalnih vzorcev (spretnosti z žogo, ki jim rečemo tudi manipulativne spretnosti) in spretnosti premikanja (tudi lokomotornih spretnosti) ter spoznavanje žoge kot pripomočka. Dejavnosti z žogo so usmerjene tudi v razvoj gibalnih sposobnosti, orientacije v prostoru in zaznavanje lastnega telesa. Pri vadbi otroci uporabljajo žoge različnih velikosti, oblik, tež in struktur, ki jih lahko mečejo, podajajo in lovijo ter z njimi zadevajo različne cilje, kot so nizki ali improvizirani koši in tarče.
Igre z žogo v 1. vzgojno-izobraževalnem obdobju osnovne šole
V prvem vzgojno-izobraževalnem obdobju osnovne šole sklop iger z žogo vključuje nekatere osnovne tehnične elemente košarke. Učenci se učijo osnov rokovanja z žogo, kot so meti, podaje, lovljenje, kotaljenje in vodenje žoge, na način, ki je prilagojen njihovi starosti ter razvojni stopnji. Poučevanje večinoma poteka v obliki elementarnih, štafetnih in malih moštvenih iger. Koši so nižji od običajnih, prilagojeni telesnim značilnostim in sposobnostim učencev, pogosto nastavljivi po višini ali natakljivi. Priporočamo uporabo mehkejših, manjših in/ali lažjih (lahko tudi odbojkarskih) žog, ki jih učenci lažje mečejo v koš; ta je lahko tudi improviziran (npr. različni obroči, skrinje brez pokrova …). Pripomočki naj bodo raznoliki, da omogočajo individualizacijo dela in tako zagotavljajo vključenost vseh učencev.
Mala košarka v 2. vzgojno-izobraževalnem obdobju osnovne šole
V drugem vzgojno-izobraževalnem obdobju učenci usvajajo in utrjujejo košarkarske vsebine s pomočjo t. i. male košarke. V programu se že pojavljajo vsi osnovni tehnični elementi košarke, enostavne igralne situacije in nekateri taktični elementi, učenci pa upoštevajo tudi osnovna pravila igre. Učenci uporabljajo prave košarkarske žoge, ki pa so še vedno nekoliko manjše in lažje (velikost 5 ali 6) od tistih, s katerimi igrajo starejši. Prav tako naj bo, če je le mogoče, prilagojena tudi višina košev (npr. 260 cm), igrišče pa naj bo manjše (ga pa moramo označiti). Vse bolj pomembno vlogo imajo pripomočki za označevanje prostora, organizacijo skupin in diferenciacijo vadbe, saj omogočajo postopno stopnjevanje zahtevnosti vsebin in bolj kakovostno (učinkovito) vadbo.
Košarka v 3. vzgojno-izobraževalnem obdobju osnovne šole
V tretjem vzgojno-izobraževalnem obdobju se pouk košarke vsebinsko in organizacijsko približa standardni obliki igre. Učenci se učijo zahtevnejših tehničnih elementov in osnovne taktike napada ter obrambe s tremi, štirimi in petimi igralci v posamezni ekipi. Običajno uporabljamo standardno višino košev in žoge velikosti 6 oziroma 7, odvisno od spola in razvojnih značilnosti učencev. Pripomočki so v tem obdobju namenjeni predvsem izboljšanju kakovosti vadbe, učinkovitejši organizaciji pouka in spremljanju poteka igre.
Košarka v srednjih šolah
V srednjih šolah je košarka pogosto ena osrednjih iger z žogo. Dijaki so sposobni izvajati kompleksnejše tehnično-taktične naloge, sodelovati v tekmovalnih oblikah igre in razumeti kompleksnejša pravila igre in sojenja. Uporabljamo standardne višine košev in velikosti žog, pri čemer dodatni pripomočki omogočajo večjo pestrost vadbe, lažje vrednotenje znanja ter simulacijo tekmovalnih razmer.
Preglednica 1
Pregled naprav, orodja in športnih pripomočkov ter možne alternative za poučevanje košarkarskih vsebin v vrtcih in šolah (za dve vadbeni skupini)
| Pripomoček |
Količina pripomočkov |
Možna alternativa |
| |
vrtec |
1. VIO |
2. VIO |
3. VIO |
SŠ |
|
| koši z možnostjo nastavitve višine |
1 |
4 |
6 |
6 |
6 |
koši za smeti (vrtci), natakljivi koši (1. in 2. VIO OŠ) |
| zunanji koši |
|
|
2 |
2 |
2 |
|
| različne žoge |
20 |
20 |
|
|
|
|
| košarkarske žoge |
|
|
20 (vel. 5) |
10 (vel. 5), 10 (vel. 7) |
10 (vel. 6), 10 (vel. 7) |
|
| košara za žoge na kolesih |
1 |
1 |
1 |
1 |
1 |
|
| ročni semafor |
/ |
/ |
1 |
1 |
1 |
tablice s številkami |
| ura (štoparica) za merjenje igralnega časa |
/ |
/ |
1 |
1 |
1 |
|
| stožci |
20 |
20 |
20 |
20 |
20 |
stol |
| talne oznake |
20 |
20 |
20 |
20 |
20 |
barvni lepilni papir |
| označevalne (markirne) majice |
/ |
10 |
10 |
10 |
10 |
|
| akumulatorska zračna tlačilka |
1 |
1 |
1 |
1 |
1 |
ročna zračna tlačilka |
| * piščalka |
/ |
1 |
1 |
1 |
1 |
|
| * klobučki |
20 |
20 |
20 |
20 |
20 |
|
| * barvni lepilni trak |
1 |
1 |
1 |
1 |
1 |
|
| * obroči |
10 |
10 |
10 |
10 |
10 |
|
| * palice s podstavkom |
10 |
10 |
10 |
10 |
10 |
|
| * mreža ali vreča za žoge |
1 |
1 |
1 |
1 |
1 |
|
| * tablice za osebne napake |
/ |
/ |
1 |
1 |
1 |
|
| * oznake za bonus |
/ |
/ |
1 |
1 |
1 |
|
Legenda. VIO – vzgojno-izobraževalno obdobje; OŠ – osnovna šola; SŠ – srednja šola; * priporočljivi, a ne nujno potrebni pripomočki
Razlaga preglednice
- Priporočamo, da sta v telovadnici običajnih dimenzij poleg košarkarske konstrukcije s košema ob čelni stranici še po dva (po višini prilagodljiva) koša na vsaki strani vzdolžne stranice. Tako zagotovimo vsaki od skupin, ki vadi na svoji polovici igrišča, tri koše.
- Količina pripomočkov, navedena v Preglednici 1 pri vsakem vzgojno-izobraževalnem obdobju osnovne šole, pomeni priporočljivo število pripomočkov za dve vadbeni skupini tega starostnega obdobja. To pa ne pomeni, da mora imeti osnovna šola seštevek priporočenih količin, npr. tri košare za žoge.
- Pri večjih šolah (npr. srednješolskih centrih) je smiselno zagotoviti takšno število pripomočkov, ki omogočajo sočasno košarkarsko vadbo več (npr. treh ali štirih) vadbenih skupin.
- Nekateri pripomočki (stožci, talne oznake, klobučki, barvni lepilni trak, obroči, palice s podstavkom itd.) so večnamenski, saj jih učitelj uporablja tudi pri izpeljavi številnih drugih vsebin.
Košarkarsko igrišče
Košarka se v šolskem prostoru izvaja na različnih površinah, najpogosteje v športnih dvoranah z leseno (parketno) ali umetno podlago (gumirana, PVC), lahko pa tudi na zunanjih igriščih z asfaltno, betonsko ali gumirano površino. Površina mora biti ravna, nedrseča, dovolj trda in varna, dimenzije igrišča pa se lahko prilagajajo starosti učencev in ciljem učne ure.
Priporočamo, da pri uporabi zunanjih košarkarskih igrišč (posebej, če jih uporabljajo v popoldanskem in večernem času zunanji uporabniki) pred začetkom pouka hišnik preveri površino in jo pripravi za pouk (odstrani morebitne črepinje, pesek ipd.).
Koši
Šolski koši naj bodo, če je mogoče, nastavljivi po višini, kar omogoča prilagoditev različnim starostnim skupinam. Natakljivi ali prenosni koši lahko predstavljajo alternativo nastavljivim košem, saj so posebej uporabni v nižjih razredih ali pri omejenih prostorskih pogojih (npr. v t. i. malih telovadnicah, kjer jih namestimo na letvenik). Posebej pomembna je stabilnost konstrukcije in varna pritrditev takšnih košev. Prav tako je treba poskrbeti, da so na koših nameščene standardizirane mrežice, morebiti nevarni deli konstrukcije pa zaščiteni z zaščitno peno.
Žoge
Izbira žog pomembno vpliva na kakovost pouka. V vrtcih in prvem vzgojno-izobraževalnem obdobju je priporočljiva uporaba žog različnih velikosti, oblik, tež in struktur, vključno z mehkimi penastimi žogami ter žogami drugih športov (npr. nogometnimi in odbojkarskimi), ki so ustrezna alternativa manjšemu številu košarkarskih žog velikosti 5, predvsem pri učenju metov in podaj (žoge te številke pa so manj primerne za vodenje). V 2. in 3. vzgojno-izobraževalnem obdobju priporočamo uporabo košarkarskih žog velikosti 5 oz. 6 in 7, pri vadbi tehničnih elementov in razvoju gibalnih sposobnosti pa lahko učitelj še naprej vključuje tudi druge vrste žog. Material žog izbiramo glede na cilje in pogoje uporabe: za zunanje površine izberemo žoge tipa outdoor, za telovadnico indoor, za kombinirano rabo pa indoor/outdoor, kar predstavlja stroškovno učinkovit kompromis. Pred uporabo je vedno treba preveriti stanje površine žoge in ustrezno napolnjenost z zrakom. Za polnjenje priporočamo uporabo akumulatorske tlačilke z iglo. Prav tako mora število žog omogočati sočasno izvedbo pouka za dva oddelka (od 1. do 5. razreda) oz. dve vadbeni skupini (od vključno 6. razreda dalje).
Drugi športni pripomočki
Športni pripomočki, kot so stožci, talne oznake, označevalne (markirne) majice, ročni semaforji, obroči, palice in klobučki imajo pomembno didaktično vlogo, saj prispevajo k uresničevanju zastavljenih ciljev in kakovosti poučevanja. Pravilna uporaba pripomočkov, ki so premišljeno izbrani, namreč omogoča jasno organizacijo prostora, povečuje dejavno vključenost učencev, pripomore k učinkovitosti in pestrosti pouka ter zagotavlja varnost. Ob tem naj bo njihova uporaba smotrna in brez nepotrebnega pretiravanja. Z nekaj iznajdljivosti in ustvarjalnosti lahko na primer učenci skupaj z učiteljem tehnike in tehnologije po posvetu s športnim pedagogom iz različnih materialov sami izdelajo nekatere pripomočke, kot so klobučki, talne oznake, stožci ali penaste žoge.
Še nekaj dodatnih nasvetov
Navajamo še nekaj dodatnih nasvetov:
- Učitelji morajo imeti pregled nad številom in stanjem pripomočkov. Pred začetkom šolskega leta naj uvrstijo v letni delovni načrt nakup nove opreme. Sproti pa naj izločijo vse neuporabne pripomočke (npr. »jajčaste« ali kako drugače poškodovane žoge).
- Preden začne učitelj s poučevanjem sklopa košarke, naj preveri število uporabnih žog in njihovo napolnjenost z zrakom, mrežice na koših (če so potrebne zamenjave, naj jih zamenja hišnik) in druge pripomočke. Tako bo lažje načrtoval organizacijo pouka.
- Žoge, namenjene notranjemu oz. zunanjemu prostoru, naj ima ločene, saj bo tako podaljšal njihovo življenjsko dobo.
- Učence oz. dijake naj tudi opomni, da košarkarske žoge niso namenjene brcanju ali sedenju, saj bodo tako hitro izgubile svojo obliko.
- Poskrbeti je treba tudi za primerno higieno označevalnih (markirnih) majic. Določiti je treba osebo (običajno čistilka), ki jih sproti pere.
Ob primerni skrbi za pripomočke bodo ti dalj časa omogočali kakovosten pouk.
Opomba. Avtor naslovne slike je Frane Erčulj.
Literatura:
1Erčulj, F., Bergant, B., Gašparin, D. in Sila, A. (2018). Košarka v obdobju osnovne šole. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport.
2Vujin, S., Erčulj, F. in Remic, P. (2016). Sodobni koncepti v kondicijski pripravi mladih košarkarjev. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport.