Nihče naj ne bo oproščen pouka športne vzgoje

prof. dr. Marjeta Kovač in prof. dr. Gregor Jurak

Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport

Citiraj članek

Eden od pomembnih ciljev osnovnošolskega izobraževanja je »spodbujanje skladnega telesnega, spoznavnega, čustvenega, moralnega, duhovnega in socialnega razvoja posameznika z upoštevanjem razvojnih zakonitosti« (2. člen Zakona o osnovni šoli), kar nalaga šoli, da poskrbi za celostni razvoj posameznika. Srednješolska zakonodaja to skrb osredotoči na posameznika, ki naj bo odgovoren za svoje zdravje. Tako Zakon o gimnazijah in Zakon o poklicnem in strokovnem izobraževanju (ZPSI-1) navajata v svojem 2. členu, da je eden od ciljev srednješolskega izobraževanja tudi »vzbujanje zavesti odgovornosti za naravno okolje in lastno zdravje«, kar pomeni, da mora šola ozavestiti in naučiti dijaka, kako naj skrbi za lastno zdravje. To nalogo opredeljuje šoli tudi Pravilnik o šolskem redu v srednjih šolah, ki v 2. členu opisuje vzgojno delovanje šole. Med njenimi nalogami je ozaveščanje o zdravem načinu življenja in izrabi prostega časa.

Športna vzgoja izjemno dobro izpolnjuje te cilje, saj z različnimi gibalnimi spodbudami pomembno vpliva na telesni, gibalni, spoznavni, čustveni, moralni in socialni razvoj otroka oz. mladostnika^1-5. Prijetno doživljanje športnega udejstvovanja, usvojenost raznovrstnih športnih spretnosti in razumevanje pomena športa kot dejavnika zdravega življenjskega sloga so temeljni vzvodi za oblikovanje trajnih športnih navad in zagotavljanje telesno pismenega posameznika^5-6. Strokovnjaki izpostavljajo, da naj bi bil zaradi raznovrstnih pozitivnih vplivov na rast in razvoj vsak mladostnik deležen vsakodnevno vsaj ure kakovostne športne vadbe, zato mora biti športna vzgoja organizirana tako, da lahko v programih, ki jih ponujajo šole, sodelujejo vsi otroci in mladostniki⁶.

Ali to zares uresničujemo? Zagotovo ne zaradi različnih zakonodajnih določil, ki se ukvarjajo s problemom izostajanja od pouka in opravičevanjem v osnovni in srednjih šolah ter različnih praks šol oz. učiteljev. Že zakonodaja ni enotna pri tovrstnem fenomenu. Opravičevanje ima dolgo tradicijo v našem šolskem sistemu. Že učni načrt za gimnazije iz leta 1911 (to danes pomeni polovico osnovnošolskega izobraževanja in srednješolsko izobraževanje) je navajal, da je »oproščenje od telovadbe začasno ali trajno« na podlagi »izpričevala šolskega zdravnika ali okrajnega zdravnika«. Je pa takratna oblast dala bistveno večjo vlogo učitelju športne vzgoje, saj navaja, da »izpričevala za oproščenje naj se oddado brezizjemno osebno telovadnemu učitelju, ki jih predloži v odločbo ravnatelju s svojim mnenjem, opirajočem se na zdravnikovo sodbo«. Učni načrt je navajal tudi, da »proti razsodbi ravnatelja se lahko vloži priziv na deželno šolsko oblast«⁷.

Osnovnošolska zakonodaja, izostajanje od pouka in opravičevanje

V Sloveniji je lahko učenec skladno z Zakonom o osnovni šoli zaradi zdravstvenih razlogov oproščen sodelovanja pri posameznih oblikah vzgojno-izobraževalnega dela. Če je učenec iz zdravstvenih razlogov v celoti oproščen sodelovanja pri nekem predmetu, v tem primeru postopkovno veljajo določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek, o oprostitvi odloča ravnatelj, učenec pa iz tega predmeta ni ocenjen.

Nadalje zakon navaja, da morajo starši ob vsakem izostanku učenca najpozneje v dveh delovnih dneh razredniku sporočiti vzrok izostanka. Po vrnitvi učenca v osnovno šolo, najpozneje pa v petih delovnih dneh, starši razredniku predložijo opravičilo za izostanek. Če starši v roku iz prejšnjega odstavka razredniku ne predložijo opravičila, razrednik izostanka ne opraviči. Če razrednik posumi v verodostojnost opravičila, o tem obvesti starše in o opravičenosti izostanka odloči na podlagi dodatnih informacij staršev. Neopravičen izostanek se zabeleži pri urah pouka in dejavnostih obveznega programa. V primeru ponavljajočih se ali daljših neopravičenih izostankov učenca osnovna šola deluje vzgojno; v primerih, ko gre za sum ogroženosti otroka zaradi neizpolnjevanja starševske skrbi in odgovornosti v smislu neizpolnjevanja osnovnošolske obveznosti otroka lahko šola obvesti center za socialno delo in poda predlog za uvedbo prekrškovnega postopka zoper starše.

Učenec lahko izostane od pouka, ne da bi starši sporočili vzrok izostanka, če njegov izostanek vnaprej napovejo, vendar ne več kot pet dni v šolskem letu. Ravnatelj lahko na željo staršev iz opravičljivih razlogov dovoli učencu daljši izostanek od pouka.

Osnovna šola opredeli izostajanje od pouka in načine opravičevanja odsotnosti v svojih pravilih šolskega reda. Pri njihovi pripravi sodelujejo strokovni delavci šole, učenci in starši, pravila pa sprejme svet šole na predlog ravnatelja, ki si predhodno pridobi mnenje učiteljskega zbora in sveta staršev.

Srednješolska zakonodaja in izostajanje od pouka

Srednješolska zakonodaja sicer natančno ne navaja, da je lahko dijak v celoti oproščen sodelovanja pri posameznem predmetu, a podatki kažejo, da so tudi med dijaki takšni, ki so zdravniško popolnoma opravičeni^8,9. Zakonodaja sicer navaja postopke glede prilagoditve izobraževalnega programa dijakom, ki so dalj časa ali pogosto odsotni zaradi zdravstvenih razlogov:

Določeni skupini dijakov (med njimi so tudi dijaki, ki ne obiskujejo pouka zaradi dalj časa trajajočih ali pogostih odsotnosti zaradi zdravstvenih razlogov) lahko šola, skladno s 36. členom Zakona o gimnazijah in 57. členom Zakona o poklicnem in strokovnem izobraževanju (ZPSI-1), prilagodi opravljanje obveznosti pri izvajanju izobraževalnih programov. Dijaku s posebnimi potrebami se lahko poleg prilagoditev, določenih z odločbo o usmeritvi, zaradi teh razlogov še dodatno prilagodi opravljanje obveznosti. Prilagoditve opravljanja obveznosti za dijake šola uredi z osebnim izobraževalnim načrtom. Z njim prilagodi izvedbo pouka in določi druge pravice ter obveznosti dijaka in šole v sodelovanju z dijakom in njegovimi starši.

Zakon o gimnazijah (17.a člen) in Zakon o poklicnem in strokovnem izobraževanju (ZPSI-1) (46.a člen) navajata, da »ima dijak pravico in dolžnost prisostvovati pri pouku in drugih oblikah izobraževalnega dela šole, ki se skladno z vzgojno-izobraževalnim programom in letnim delovnim načrtom šole izvaja v šoli, na šolskih površinah ali drugje. Če dijak ne more prisostvovati pri šolskih obveznostih, starši ali skrbnik dijaka obvestijo šolo o njegovi odsotnosti v treh delovnih dneh od prvega dne odsotnosti. Če tega ne storijo, šola o odsotnosti dijaka obvesti starše dijaka naslednji dan. Šola odloči o upravičenosti odsotnosti dijaka na podlagi ustreznega opravičila o odsotnosti v treh delovnih dneh po prejemu opravičila.«

Če dijak teh pravil ne spoštuje, lahko šola zoper dijaka vzgojno ukrepa, kar navaja le Zakon o gimnazijah (27. člen). Podrobnejša pravila o načinu prilagoditve opravljanja obveznosti iz izobraževalnega programa določi minister. Zato je na ravni srednješolskega izobraževanja izdal dva pravilnika: Pravilnik o prilagoditvah šolskih obveznosti dijaku v srednji šoli in Pravilnik o šolskem redu v srednjih šolah, ki določene postopke preusmeri na šole, da jih uredi s svojim internim aktom. Oba pravilnika sicer delno ponovita navedbe obeh zakonov. Pa poglejmo natančneje, kaj navajata:

Pravilnik o prilagoditvah šolskih obveznosti dijaku v srednji šoli jasno nalaga šoli, da mora prilagoditi šolske obveznosti dijaku tudi zaradi daljših ali pogostih odsotnostih iz zdravstvenih razlogov (2. člen). Za pridobitev pravice do prilagoditev opravljanja obveznosti dijak oziroma starši mladoletnega dijaka zaprosijo s pisno vlogo (3. člen), ki ji v primeru daljših ali pogostih odsotnostih iz zdravstvenih razlogov priložijo zdravniška dokazila. Vlogo je treba vložiti do 30. septembra za tekoče šolsko leto, iz utemeljenih razlogov pa lahko tudi med šolskim letom. O vlogi za pridobitev pravice do prilagoditev odloči ravnatelj s sklepom v petnajstih dneh po prejemu popolne vloge (4. člen), predhodno pa pridobi mnenje oddelčnega učiteljskega zbora in svetovalne službe. Sklep o pridobitvi pravice do prilagoditev vroči dijaku in staršem mladoletnega dijaka v osmih dneh po odločitvi; sklep velja največ eno šolsko leto.

Lahko rečemo, da ta pravilnik ureja t. i. dalj časa trajajoča zdravniška opravičila (polletna, celoletna), po drugi strani pa lahko sklepamo, da popolnih opravičil sploh ni, saj obvezuje šolo, da mora dijaku z zdravniškimi indikacijami prilagoditi pouk.

Pravila pri krajših opravičilih (zdravniških, starševskih ali dijakovih) ureja Pravilnik o šolskem redu v srednjih šolah. Ta določa, da vse protokole glede odsotnosti šola uredi z internim aktom (3. člen, točka, 1, 3. alineja). Šola s tem internim aktom ‒ šolskimi pravili določi upravičene razloge za oprostitev prisotnosti dijaka pri pouku in način njegove vključitve v vzgojno-izobraževalno delo v času oprostitve; obenem pa določi tudi način sodelovanja s starši (3. člen, točka 1, 6. alineja), ki opravičijo dijaka, dokler ni polnoleten. Šolska pravila določi ravnatelj po predhodno pridobljenem mnenju učiteljskega zbora, skupnosti dijakov in sveta staršev ter z njimi seznani dijake in starše pred začetkom njihove veljavnosti.

Seveda je dijakova dolžnost prisostvovati pri pouku in drugih oblikah izobraževalnega dela šole (4. člen, točka 2, 1. alineja), opravičiti svojo odsotnost skladno s predpisanim postopkom (4. člen, točka 2, 2. alineja), ravnati skladno s predpisi, šolskimi pravili in navodili šole (4. člen, točka 2, 3. alineja) in skrbeti za zdravje, varnost in integriteto (4. člen, točka 2, 4. alineja). Ob neupoštevanju šolskih pravil se dijaku lahko izreče opomin ali ukor (6. člen, 3. alineja).

In kje so izzivi?

Slovenska šolska zakonodaja dopušča, da si šola sama prilagodi del postopkov, povezanih z izostajanjem in opravičevanjem. Tako imajo šole zelo različne prakse, včasih tudi neustrezne, saj se dogaja, da nekateri učitelji ne spoštujejo lastnih šolskih pravil.

Eden od problemov je, da zdravniki na zdravniška opravičila ne napišejo napotkov, kaj učenec oz. dijak lahko izvaja oz. česa ne sme (naslovna slika). Tako športni pedagog pogosto ne ve natančno, kako naj postopa pri pripravi individualnega programa.

Poudarjamo, da je s strokovnega vidika nedopustno, da je lahko v osnovni šoli učenec popolnoma opravičen sodelovanja pri pouku športa in drugih organizacijskih oblikah (npr. športnem dnevu). Športna vzgoja je z različnimi gibalnimi spodbudami neprecenljiva za zdravje otrok in oblikovanje trajnih športnih navad, zato mora biti organizirana tako, da lahko v programih, ki jih ponujajo šole, sodelujejo vsi mladi. Stroka meni, da naj ne bi bil nihče oproščen športne vzgoje, ampak naj bi učitelj proces vadbe prilagoditi omejitvam posameznega učenca skladno z zdravniškimi napotki, obenem pa predmet ne vključuje le gibalnih dejavnosti, ampak tudi posredovaje določenih teoretičnih vsebin, kar pripomore k njegovi telesni in zdravstveni pismenosti⁸. Tako dejansko otroka birokratsko »oropamo« pomembnega dela informacij o zdravem življenjskem slogu. Že dolgo časa opozarjamo tudi, da je lahko prilagojena vadba za takega učenca izjemno sredstvo za izboljšanje zdravstvenega stanja pri kroničnih boleznih oz. pri rehabilitaciji po poškodbah. Zato velja o tej dikciji zakona resno razmisliti, v to pa vključiti tako strokovnjake s področja zdravstva kot vzgoje in izobraževanja.

Srednješolska zakonodaja sicer ne navaja, da je lahko dijak popolnoma opravičen sodelovanja pri športni vzgoji, a vemo, da imamo tudi v srednji šoli popolnoma opravičene dijake^8,9.

Ker je od zadnje večje raziskave na tem področju minilo že vrsto let^7,8, predlagamo, da pristojne institucije pridobijo podatke o tem, koliko učencev in dijakov je opravičenih, kje so vzroki za izostajanje od pouka in kakšna opravičila sprejemajo šole ter kako ukrepajo. Le tako bomo dobili objektivno sliko o tej problematiki.

Opomba. Naslovna slika: Brglez, Z. (2025). Opravičila pri športu v osnovni šoli (str. 16) [Magistrsko delo, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport]. https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=167055

Literatura:

¹Bailey, R. (2006). Physical Education and Sport in Schools: A Review of Benefits and Outcomes. Journal of School Health, 76(8), 397–401. https://doi.org/10.1111/j.1746-1561.2006.00132.x
²Biddle, S. J. H. in Asare, M. (2011). Physical activity and mental health in children and adolescents: a review of reviews. British Journal of Sports Medicine, 45(11), 886–895. https://doi.org/10.1136/bjsports-2011-090185
³Donnelly, J. E., Hillman, C. H., Castelli, D., Etnier, J. L., Lee, S., Tomporowski, P., Lambourne, K. in Szabo-Reed, A. N. (2016). Physical Activity, Fitness, Cognitive Function, and Academic Achievement in Children. Medicine & Science in Sports & Exercise, 48(6), 1197–1222. https://doi.org/10.1249/MSS.0000000000000901
⁴Sember, V., Jurak, G., Kovač, M., Morrison, S. A. in Starc, G. (2020). Children’s Physical Activity, Academic Performance, and Cognitive Functioning: A Systematic Review and Meta-Analysis. Frontiers in Public Health, 8, 307. https://doi.org/10.3389/fpubh.2020.00307
⁵Dudley, D., Mackenzie, E., Van Bergen, P., Cairney, J. in Barnett, L. (2022). What Drives Quality Physical Education? A Systematic Review and Meta-Analysis of Learning and Development Effects From Physical Education-Based Interventions. Frontiers in Psychology, 13(799330). https://doi.org/10.3389/fpsyg.2022.799330
⁶Jurak, G., Kovač, M. in Starc, G. (2019). Strokovna izhodišča za dvig obsega in kakovosti športne vzgoje v vzgojno-izobraževalnem sistemu. Šport, 67(3/4), 28–37.
⁷Kovač, M. in Jurak, G. (2010). Analiza opravičevanja pri športni vzgoji nekoč in danes. V M. Kovač in M. Plavčak (ur.), Zbornik 23. mednarodnega posveta športnih pedagogov Slovenije (str. 57–62). Zveza društev športnih pedagogov Slovenije.
⁸Kovač, M. in Jurak G. (2012). Izpeljava športne vzgoje: didaktični pojavi, športni programi in učno okolje (2. dopolnjena in razširjena izd). Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport.
⁹Kolar, B. (2010). Opravičila od pouka športne vzgoje. V J. Dolinšek (ur.), Zbornik Otrok in šport (str. 65–66). XX. srečanje pediatrov. Maribor: Univerzitetni klinični center.