Ljudski plesi v šoli vplivajo na razvoj gibalnih sposobnosti učencev, spodbujajo sodelovanje in socialne veščine ter učence povezujejo s slovensko kulturno dediščino. Preprosti gibalni vzorci omogočajo vključevanje vseh, hkrati pa ljudski plesi ohranjajo in prenašajo kulturno izročilo ter občutek pripadnosti skupnosti v sodobno šolsko okolje.
prof. dr. Petra Zaletel
Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport
Citiraj članek
Ljudski plesi v Sloveniji predstavljajo pomemben del kulturne dediščine. V različnih zgodovinskih obdobjih so bili tesno povezani z vsakdanjim življenjem prebivalstva. Nastajali so spontano v okviru vaških skupnosti ter se prenašali iz roda v rod predvsem z ustnim izročilom in neposrednim posnemanjem1,2. Njihova osnovna funkcija ni bila umetniška, temveč družbena – ples je bil sestavni del praznovanj, obredov, porok, sejmov in drugih pomembnih dogodkov v življenju skupnosti3. Danes predstavljajo pomembno etnografsko in kulturno izročilo ter turistično zanimivost.
Za slovenske ljudske plese je značilna močna povezanost z glasbo in ritmom, pri čemer so glasbo praviloma izvajali v živo. Plese so najpogosteje plesali v parih, pogosto v krožni ali linijski obliki, kar je omogočalo sodelovanje večjega števila plesalcev in izražanje pripadnosti skupnosti. Gibanje je bilo preprosto, a ritmično izrazito, prilagojeno prostoru in priložnosti, v kateri se je ples izvajal. Pomemben del plesnega izročila so tudi narodne noše, ki z obliko, barvami in okrasjem izražajo regionalno pripadnost ter družbeni položaj plesalcev4.
Sistematično raziskovanje in zapisovanje slovenskih ljudskih plesov se je okrepilo predvsem v 20. stoletju, ko so etnokoreologi in folkloristi, med njimi Branko Fuchs, Mirko Ramovš in Zmaga Kumer, pomembno prispevali k dokumentiranju plesnega gradiva ter k razumevanju njegovega kulturnega in zgodovinskega konteksta5. Njihovo delo je omogočilo ohranjanje plesnega izročila ter njegov prenos v muzeje, pedagoški in odrski prostor.
Zgodovinski razvoj slovenskih ljudskih plesov
Razvoj slovenskih ljudskih plesov je tesno povezan z družbenimi, gospodarskimi in kulturnimi razmerami v določenem zgodovinskem obdobju. V predindustrijskem obdobju so bili del vsakdanjega življenja in obredov, kot so prazniki, poroke in koledni običaji2. Na plesno izročilo so vplivali geografski pogoji, način življenja in medkulturni stiki, zlasti zaradi lege Slovenije na stičišču alpskega, panonskega, sredozemskega in balkanskega kulturnega prostora1. V 18. in 19. stoletju so se pojavili tudi meščanski plesi, kot so polka, valček in štajeriš3. Industrializacija, urbanizacija in družbene spremembe so v 19. in 20. stoletju povzročile opuščanje tradicionalnih plesnih oblik, kar je spodbudilo raziskovanje, zbiranje in zapisovanje plesov4. Danes ljudski plesi živijo v folklorni dejavnosti, na kulturnih prireditvah in v muzejskih ter izobraževalnih ustanovah, ohranjajo pa prepoznavno strukturo, glasbeno povezanost in regionalno raznolikost5.
Regionalna različnost slovenskih ljudskih plesov
Slovenski ljudski plesi so izrazito različni glede na regijo, kar je povezano z geografsko lego, zgodovino in kulturnimi vplivi. V alpskem svetu, zlasti na Gorenjskem in deloma na Koroškem, prevladujejo živahni in poskočni plesi z izrazitimi ritmičnimi poudarki ter večjo dinamiko gibanja (npr. zibenšrit, sotiš ali potolčena, mrzulin). Za njih so značilni poskoki, obrati in poudarjeno delo nog, kar je povezano z glasbo v hitrejšem tempu ter s tradicijo plesov v parih. Ti plesi pogosto izražajo tekmovalnost in razigranost, hkrati pa zahtevajo dobro telesno pripravljenost plesalcev3. Plesi na Dolenjskem in v Beli krajini so bolj mirni, tekoči in skupinski, pogosto povezani z obrednimi običaji (npr. belokranjsko kolo). Belokranjski plesi, kot so različne oblike kola (npr. lepa Anka; hruške, jabolke, slive), izstopajo po svoji obredni funkciji in simboliki, ki je tesno povezana z letnimi običaji in skupnostnim življenjem2. Panonski vplivi (Štajerska, Prekmurje) prinašajo enostavnejše, ponavljajoče se gibalne vzorce z lokalnim ritmom (kosmatača na Štajerskem, v Prekmurju pa npr. tkalečka, Marko skače in rašpla), medtem ko so primorski plesi mehki, lirični in povezovalni, s sredozemskim značajem. Tudi narodne noše in plesni običaji na tem območju kažejo močan vpliv kulturnih stikov z zahodnoevropskim prostorom5. Kljub raznolikosti pa vse regije povezuje skupna funkcija plesa kot družbenega srečevanja, komunikacije in izražanja identitete, kar slovenskemu plesnemu izročilu daje edinstveno vrednost.
Slika 1
Položaj nog pri ljudskem plesu Sotiš za plesalko in plesalca iz Slovenskega etnografskega muzeja
Foto: Marjeta Kovač
Ljudski ples ima v šolskem prostoru pomembno vzgojno-izobraževalno vlogo
V šolskem prostoru so ljudski plesi že dolgo del šolskega programa, že vrsto let pa osnovne šole lahko ponujajo Ljudske plese kot enega od enoletnih programov obveznega izbirnega predmeta Plesne dejavnosti. Skozi plesno dejavnost učenci razvijajo koordinacijo, ravnotežje in ritem, hkrati pa spoznavajo lastno telo in njegove izrazne možnosti. Gibanje ob glasbi omogoča naravno povezavo med telesno dejavnostjo, čustvenim doživljanjem in ustvarjalnim izražanjem, kar je posebej pomembno v obdobju odraščanja6.
Poleg gibalnega vidika imajo ljudski plesi v šoli tudi izrazito kulturno-vzgojno funkcijo. Učencem omogočajo spoznavanje slovenske kulturne dediščine, tradicije in običajev ter krepijo občutek pripadnosti skupnosti in narodni identiteti. Spoznavanje plesov različnih slovenskih regij prispeva k razumevanju kulturne raznolikosti znotraj lastnega prostora ter spodbuja spoštovanje do preteklosti in kulturnega izročila.
Ljudski plesi pomembno prispevajo tudi k socialnemu razvoju učencev. Večina ljudskih plesov temelji na skupinskem ali parnem plesanju, kar spodbuja sodelovanje, medsebojno prilagajanje in upoštevanje drugih. Učenci se s plesi učijo osnov socialne komunikacije, strpnosti in odgovornosti do skupine, kar pozitivno vpliva na razredno klimo in medosebne odnose.
V pedagoškem procesu so ljudski plesi dostopni in primerni za učence z različnimi gibalnimi sposobnostmi, saj temeljijo na preprostih in ponavljajočih se gibalnih vzorcih. Zaradi svoje prilagodljivosti omogočajo vključevanje vseh učencev ter podpirajo inkluzivni pristop k poučevanju. Hkrati omogočajo povezovanje z drugimi učnimi področji, kot so glasba, zgodovina, geografija in umetnost, kar prispeva k medpredmetnemu povezovanju.
Z vključevanjem ljudskih plesov v šolske programe se ohranja in posodablja plesno izročilo, ki bi sicer lahko postopno izgubljalo svoj pomen v sodobnem življenju. Šola tako postaja pomemben prostor prenosa kulturne dediščine na mlajše generacije, hkrati pa ljudski plesi v sodobnem šolskem okolju pridobivajo novo, pedagoško in vzgojno vrednost.
Učitelji si lahko pomagajo s priročnikom Ljudski plesi v osnovni šoli
Priročnik Branka Fuchsa Ljudski plesi v osnovni šoli: priročnik za učitelje, mentorje in vaditelje7 je pedagoško-metodično gradivo, namenjeno učiteljem, mentorjem in vaditeljem, ki vključujejo ljudske plese v osnovnošolski pouk. Povezuje teorijo in prakso poučevanja plesov in ponuja konkretne modele uvajanja ljudskih plesov v šolski učni proces.
Glavne vsebine priročnika vključujejo7:
- didaktična izhodišča za uvajanje ljudskih plesov v šolski kurikulum, vključno s cilji, zastavljenimi v učnih načrtih, in pomenom ohranjanja kulturne dediščine;
- metode in načine poučevanja plesov, ki so prilagojeni starosti ter sposobnostim učencev, in primere prilagoditev plesov za različne starostne skupine;
- praktične primere in predloge plesov, ki jih lahko učitelji izvajajo v razredu ali na hodnikih, pogosto z notnimi, gibalnimi in ritmičnimi navodili;
- poudarek, kako ples povezuje gibalni razvoj, glasbeno spremljavo in kulturno vsebino, hkrati pa krepi socialne veščine in skupinsko sodelovanje.
Priročnik tako predstavlja praktični vodnik za pouk ljudskega plesa in podpira učitelje pri načrtovanju, izvedbi in prilagajanju plesnih vsebin v različnih starostnih obdobjih osnovne šole.
Didaktika plesne vzgoje: slovenska ljudska plesna dediščina v osnovni šoli8
Avtorica članka z zgornjim naslovom Metka Knific se v svojem prispevku ukvarja s vključevanjem slovenske ljudske plesne dediščine v vzgojno-izobraževalni proces osnovne šole8. Avtorica izhaja iz prepričanja, da integracija elementov tradicionalnih plesov v šolski pouk ne pomeni le telesne dejavnosti, ampak gradi otrokov odnos do kulturne dediščine, krepi etnično identiteto in prispeva k celostnemu razvoju otroka. Vključevanje plesnega izročila je torej večplastno: gibalno, kulturno in identitetno.
V svojem raziskovalnem delu je preverjala usposobljenost učiteljev za vključevanje plesne dediščine v pouk. Glavne ugotovitve so8:
- učitelji imajo pozitiven odnos do slovenske plesne dediščine in se zavedajo pomena njenega poučevanja;
- večina učiteljev nima zadostnega znanja o samih plesih in, še posebej, o didaktičnih pristopih, kako jih poučevati;
- učitelji si želijo dodatnega usposabljanja, predvsem glede metod poučevanja in didaktičnih strategij;
- formalni učni načrti (in neformalni programi, npr. interesnih dejavnosti) zahtevajo vključevanje slovenskega plesnega izročila, a to področje ni dovolj podprto s strokovnimi viri in izobraževanjem.
Avtorica tudi poudarja, da je vključevanje ljudske plesne dediščine v osnovnošolski pouk več kot izvajanje korakov in ritmov. Pomeni8:
- razvijanje občutka pripadnosti kulturnemu in regionalnemu prostoru;
- medpredmetno povezovanje plesnih vsebin s glasbeno, gibalno in kulturno vzgojo;
- da učenci ne le posnemajo ples, temveč razumejo pomen in kontekst plesov v družbenem in kulturnem življenju ljudi;
- da učitelji potrebujejo več strokovne podpore in usposabljanja, da lahko kakovostno povežejo plesno dediščino s širšimi učnimi cilji.
Opomba. Avtorica naslovne slike je Marjeta Kovač. Slika prikazuje ljudski ples, narisan na skrinji iz okolice Škofje Loke (skrinja je del zbirke Slovenskega etnografskega muzeja).
Literatura:
1Ramovš, M. (1992). Polka je ukazana: plesno izročilo na Slovenskem. Kres.
2Kumer, Z. (2002). Slovenska ljudska pesem. Založba ZRC, ZRC SAZU.
3Fuchs, B. (2004). Slovenski ljudski plesi II. Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti.
4Kumer, Z. (1991). Ljudska glasba v Sloveniji. Slovenska matica.
5Fuchs, B. (1999). Slovenski ljudski plesi I. Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti.
6Zaletel, P. in Kovač, M. (2025). Ples je nujna vsebina pri spodbujanju celostnega razvoja otrok in mladostnikov. V M. Kovač in J. Hren (ur.), Zbornik prispevkov 38. posveta učiteljev športne vzgoje (str. 221−231). Združenje učiteljev športne vzgoje Slovenije. https://speta.si/wp-content/uploads/2025/10/Zbornik-28.-posveta-uciteljev-sportne-vzgoje-Slovenije.pdf
7Fuchs, B. (2004). Ljudski plesi v osnovni šoli: priročnik za učitelje, mentorje in vaditelje. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo.
8Knific, M. (2016). Didaktika plesne vzgoje: slovenska ljudska plesna dediščina v osnovni šoli. Zavod Republike Slovenije za šolstvo. Glasba v šoli in vrtcu, (3-4)19. https://www.zrss.si/strokovne-revije/glasba-v-soli-in-v-vrtcu/