Z več obroči lahko otroci izdelajo nov športni pripomoček – »grad«, iz katerega morajo pobegniti ali pa ga morajo ubraniti pred napadalci. Pri tem s prispodobo gradu in vitezov ustvarimo zanimivo igro, s pomočjo katere otroci razvijajo strateško mišljenje, potrebno pri vseh igrah z žogo. Obenem pa lahko z njimi obiščete tudi katerega od naših gradov.
prof. dr. Marjeta Kovač1 in Katarina Bizjak Slanič2
1 Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport
2 OŠ Janka Glazerja, Ruše
Citiraj članek
Prispodobe nam omogočajo govoriti o stvareh in pojavih, ki drugače predstavljajo zapletene pojme ali koncepte, na preprost način. Z njihovo pomočjo si jih lažje predstavljamo in hitreje zapomnimo. Uporabljamo jih za sporazumevanje v vsakdanjem življenju; posebej so uporabne pri najmlajših1. Ena od prispodob, ki jo večkrat uporabimo v otroški igri, so gradovi, vitezi, princese in pravljični junaki (velikani, zmaji, duhovi). V srednjem veku so gradovi običajno stali na strateških in nedostopnih točkah, vitezi pa so jih branili pred napadalci. Tako spopadi za namišljene »gradove« lahko predstavljajo spoznavanje osnov strateškega razmišljanja katere koli igre z žogo.
Gotovo ste z otroki že obiskali katerega od gradov. Slovenija jih ima veliko, nekateri so ohranjeni in jih je mogoče obiskati ter si v njih ogledati način življenja nekdanjih prebivalcev (npr. Ljubljanski, Predjamski ali Blejski grad, gradovi Bogenšperk, Gewerkenegg v Idriji, Prem, Sevnica, Podčetrtek, Črnomelj, Metlika, Slovenska Bistrica …), drugi so protokolarni objekti (Brdo pri Kranju, Strmol, Snežnik), tretji so razvaline, neme priče nekdanjega mogočnega blišča na običajno strateških točkah (grad Kamen pri vstopu v dolino Drage, stari grad nad Višnjo goro, Pusti grad pri Radovljici, Fridrihštajn na Kočevskem), za nekatere pa samo vemo, kje so stali ali pa so od njih ohranjeni le posamezni skromni deli obzidja (Volčji potok, Šilentabor na Pivškem …). S številnimi gradovi so povezane tudi različne bajke oziroma legende, v njih pa nastopajo pogumni in bojeviti vitezi, princese, zmaji ali druga bajeslovna bitja. Če verjamete ljudskim vražam, potem v nekaterih gradovih še vedno straši.
Si predstavljate, da lahko s šestimi obroči sezidamo čisto pravi »grad«? Po pogovoru o gradovih in njihovih prebivalcih ali obisku katerega od gradov se lotimo gradnje. Najprej s pomočjo odraslih, nato pa tudi samostojno predšolski otroci »sezidajo grad«, kot prikazuje spodnji prispevek iz revije Cicido. Že sama gradnja zahteva razmislek, natančnost in osredotočenost otrok, pa tudi usklajenost delovanja skupine, ki gradi svoj »grad«. Prvi poskusi bodo kar težavni, saj se »grad« lahko že med gradnjo hitro poruši. Ampak vaja dela mojstra!
Tako lahko skupine otrok tekmujejo med seboj, katera po prej postavila »grad«. Če imamo več obročev različnih barv, lahko naredimo enobarvne »gradove«, pri čemer bo en rdeč, drugi moder, tretji rumen ali zelen, lahko pa določimo, katera barva obročev bo predstavljala temelje »gradu« (spodnji obroč, ki leži na tleh) in katera streho (zadnji obroč, ki ga postavimo na »grad«). Tako bodo otroci pozorni tudi na barve.
Ko je »grad« narejen, ga lahko otroci obiščejo in iz njega preženejo duhove. Pri plazenju skozi »grad« mora biti otrok pozoren, saj ga ne sme porušiti. Nalogo lahko še otežimo, če zahtevamo, da se ne sme dotakniti nobenega obroča ali pa se pri pisanem »gradu« ne sme dotakniti obroča določene barve. Prav tako bo naloga težja, če so obroči manjši.
Naslednja igra je napad in obramba »gradu«. Za otroke nekoliko bolj zapleteno strukturo skupinske igre, v kateri so nekateri otroci napadalci (mehke žoge mečejo izza označene črte), drugi pa branitelji »gradu« (žoge odbijajo ali lovijo ter tako preprečijo, da bi zadele »grad«) smo že bolj podrobno opisali v prispevku Z več obroči lahko otroci zgradijo grad in v viteški igri razvijajo strateško (taktično) mišljenje. Igra zahteva od otroka opazovanje dogajanja, ovrednotenje situacije in hitro načrtovanje različnih strategij v napadu oziroma v obrambi. V začetku bodo odzivi otrok počasnejši, pri večkratnih ponovitvah pa bodo reagirali vse hitreje, njihovo gibanje pa bolj čedalje bolj strateško. Takšne igre aktivirajo področja v otrokovih možganih, ki so odgovorna za načrtovanje in izvajanje gibanj2. Ob več ponovitvah se ta možganska področja razvijajo tako, da otroku omogočajo hitrejše in bolj natančne gibalne reakcije2. Otroke opogumljamo, da so v igri osredotočeni na več stvari hkrati3 (opazovanje napadalcev, način obrambe gradu, spremljanje drugih braniteljev), kar povečuje otrokovo osredotočenost na nalogo, vztrajnost, razvija prostorsko orientacijo, pravočasnost reakcij in sposobnost hitre vključitve možganskih centrov za odločanja v različnih, posebej še nepredvidljivih situacijah2.
Predlagamo, da se otroci v vrtcu čim prej preizkusijo v gradnji »gradov« in viteški igri napad na grad, ki jo je za bralce in bralke revije Cicido pripravila profesorica športne vzgoje Katarina Bizjak Slanič.
Če imate obroče doma, lahko sezidate »grad« kar v dnevni sobi ali na dvorišču. Pa čim prej z otroki obiščite katerega od naših gradov. Njihovo število je res veliko, ponudba programov v nekaterih pa zelo bogata. Mogoče celo srečate kakšnega zmaja ali duhca, ki se je izgubil med debelimi stenami grajskih soban. Obisk gradu pa le vključite v vsakodnevni sprehod ali celo daljši pohod. Tudi vitezi se niso pripeljali na grad, temveč so morali do njega peš ali na konjskem hrbtu.
Literatura:
1Kastelic, A. in Kovač, M. (2023). Prispodobe o usvajanju gibalnih spretnosti otrok. V M. Kovač in J. Hren (ur.), Zbornik 36. strokovnega in znanstvenega posveta športnih pedagogov Slovenije, str. 145−155. Zveza društev športnih pedagogov Slovenije. https://www.zdsps.si/images/zbornik/36zbornik.pdf.
2Young, W. in Rogers, N. (2013). Effects of small-sided game and change-of-direction training on reactive agility and change-of-direction speed. Journal of Sports Science, 32(4), 307–314. https://doi.org/10.1080/02640414.2013.823230
3Shepard, J. M. in Young, W. B. (2006). Agility literature review: classifications, training and testing. Journal of Sports Science, 24(9), 919‒932. doi: 10.1080/02640410500457109