V prispevku predstavljamo, kako otroci z več obroči izdelajo nov športni pripomoček – grad. Uporabijo ga za viteško igro, kjer je v ospredju razvoj taktičnega (strateškega) mišljenja, z osredotočenostjo na nalogo pa otroci razvijajo tudi vztrajnost, natančnost in sposobnost prevzemanja določenih vlog z namenom uspešnosti skupine, ki ji pripadajo.
Katarina Bizjak Slanič1 in prof. dr. Marjeta Kovač2
1 OŠ Janka Glazerja, Ruše
2 Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport
Citiraj članek
Obroči so nepogrešljiv del vsake telovadnice1. Opis obročev in njihovo uporabo pri vadbi smo predstavili v prispevku Obroči za v domačo dnevno sobo. Če združimo več obročev med seboj, lahko z njimi ustvarimo »nov« športni pripomoček. Prispevek, namenjen bralcem revije Ciciban, predstavlja gradnjo »gradu« iz šestih obročev. Že gradnja »gradu« je za otroke zanimiva, kajti zahteva natančnost in usklajeno delovanje skupine. Prvi poskusi bodo za otroke kar težavni, za vsakega nadaljnjega pa bodo porabili manj časa.
»Grad«, sestavljen iz šestih pisanih obročev, je namenjen zabavni igri, ki jo lahko izvajamo med poukom športa, na športnem dnevu, v šoli v naravi ali v popoldanskih športnih dejavnostih. Med seboj lahko tekmujeta tudi le dva »viteza« oziroma »princeski«, veliko bolj učinkovito in zabavno pa je tekmovanje dveh skupin »vitezov« in »princesk«. Skupina otrok poskuša porušiti »grad« nasprotne skupine z meti mehkih (običajno penastih) žog izza določene črte. Izberemo lahko že narisane črte v telovadnici ali pa črte označimo s širokim barvnim lepilnim trakom.
Pri takšni igri razvijajo otroci strateško (taktično) mišljenje. Igra zahteva od otroka takojšnjo ovrednotenje situacije in hitro načrtovanje različnih strategij v napadu oziroma v obrambi. Odločanje otroka je hipno, pri neustreznem odzivu na situacijo pa mora takoj najti novo taktično rešitev. Pri večkratnih ponovitvah se pri takšni vadbi aktivirajo področja v otrokovih možganih, ki so odgovorna za načrtovanje in izvajanje gibanj2. Bolj so ta možganska področja razvita, hitrejša in bolj natančna je otrokova reakcija2. Seveda pa je pomembna tudi osredotočenost na nalogo, ki zahteva od otroka budno spremljanje dogajanja v igri3, kar spodbuja otrokovo ciljno opazovanje, povečuje njegovo vztrajnost, razvija prostorsko orientacijo in sposobnost hitre vključitve možganskih centrov za odločanja v različnih, posebej še nepredvidljivih situacijah.
Ker med seboj tekmujeta dve skupini, mora vsak posameznik spremljati odzive in ravnanja tako članov svoje skupine kot članov nasprotnikov. Ob tem vsaka skupina zase načrtuje strategije, ki jih lahko razdelimo v štiri skupine:
- strategije napada (kdo napada nasprotni »grad«; kako ga napada; ali se da prelisičiti nasprotnika z nakazanim strelom, ki ga nato napadalec ne izvede);
- strategije obrambe (kdo brani svoj »grad«; koliko branilcev je sploh smiselno imeti; na kakšen način ga brani; s kakšne razdalje ga brani);
- strategije dela pomočnikov (kdo prinaša žoge napadalcem; kakšno smer gibanja ubere prinašalec; kako vrača žogo svojim napadalcem − ali žogo poda, zakotali ali jo prinese);
- strategije stalnosti vlog posameznih članov skupine (ali so vloge posameznih članov skupine ves čas enake ali člani vloge med seboj menjujejo; smiselnost izbora posameznih vlog).
Zahtevane strategije zahtevajo posebno soodvisnost med člani, kar zagotavlja, da spoznajo smisel nujne povezanosti za učinkovito delovanje skupine.
Predlagamo, da prikazano igro čim prej preizkusite v praksi.
Literatura:
1Novak, D. in Kovač, M. (2022). Gimnastična abeceda. Druga, dopolnjena izdaja. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport.
2Young, W. in Rogers, N. (2013). Effects of small-sided game and change-of-direction training on reactive agility and change-of-direction speed. Journal of Sports Science, 32(4), 307–314. https://doi.org/10.1080/02640414.2013.823230
3Shepard, J. M. in Young, W. B. (2006). Agility literature review: classifications, training and testing. Journal of Sports Science, 24(9), 919‒932. doi: 10.1080/02640410500457109