Značilnosti in potek poučevanja počasnega in hitrega fokstrota

prof. dr. Petra Zaletel in prof. dr. Marjeta Kovač

Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport

Citiraj članek

Kdaj sta se pojavila počasni (koračni) in hitri fokstrot?

Počasni (koračni) fokstrot se je uveljavil med letoma 1911 in 1914 v Združenih državah Amerike. Razvil se je iz one-stepa (ples preprostih korakov) in ragtima, po letu 1927 pa se je v Angliji razvil tudi hitri fokstrot ali t. i. quickstep, ki predstavlja kombinacijo fokstrota, charlestona in plesov swingovskega izvora. S fokstrotom so plesalci začeli plesati bolj tekoče in z daljšimi, drsnimi gibi, vseeno pa je ples še vedno vključeval preproste korake. Oba fokstrota sta se v Evropi uveljavila med obema svetovnima vojnama (v 20-ih in 30-ih letih 20. stoletja) ter postala tudi tekmovalna standardna plesa. Za boljšo predstavo razvrščanja plesnih zvrsti si oglejte SLOfit nasvet Plese lahko razvrščamo v različne skupine, najbolj preprosta pa je razvrstitev glede na namen in raven udejstvovanja.

Opis obeh plesov (drža, položaj rok, gibanje nog, plesne figure)

Standardne plese navadno plešemo v zaprti plesni drži. Drža med obema fokstrotoma naj bo čimbolj naravna, plesna partnerja stojita sproščeno¹. Z boki se skoraj dotikata, zgornji del telesa je rahlo nagnjen nazaj. Plesalčeva desna roka je na plesalkinem hrbtu pod lopatico, njena leva roka je na plesalčevem ramenu. Plesalka se z desno roko in plesalec z levo roko primeta v višini ramen, tako da je plesalčeva dlan obrnjena rahlo navzgor, njena pa položena nanjo. Za razliko od latinsko-ameriških plesov so v tehniki standardnih plesov stopala vzporedna, noge pa se premikajo tesno druga mimo druge. Pri hoji nazaj se plesalca odrivata s pete, pri premikanju naprej pa stopata prek pete na cela stopala in nato na prste, če je to potrebno. Telo je med plesom pokončno in zravnano.

Slika 1

Zaprta plesna drža

Foto: video učni pripomoček za poučevanje plesa

Oba fokstrota plešemo v 4/4 ritmu, a v različnem tempu

Oba fokstrota (koračni oz. počasni in hitri) plešemo v 4/4 ritmu²; pri tem imamo pri počasnem fokstrotu 4 enakomerne dobe, pri hitrem pa se izmenjujejo počasne (četrtinke) in hitre dobe (osminke). Največkrat jih ubesedimo s štetjem počasi-počasi-hitro-hitro (ali angleško slow-slow-quick-quick, skrajšano S-S-Q-Q). Slika 1 prikazuje ritmični zapis obeh plesov: osnovni korak koračnega fokstrota plešemo S-S-S-S, osnovni korak hitrega fokstrota ‒ quickstepa pa S-S-Q-Q. Na Sliki 1 je obkrožen ritem enega osnovnega koraka; pri počasnem fokstrotu le-ta zavzema cel takt, medtem ko traja pri hitrem fokstrotu tri dobe (na prvi dve sta plesalčeva koraka počasna, na tretjo dobo pa sledita še dva hitrejša koraka), tako da so štirje osnovni koraki quickstepa izvedeni v treh taktih. Tempo plesanja počasnega (koračnega) fokstrota je od 28 do 30 taktov, medtem ko je tempo hitrega fokstrota ali quickstepa od 50 do 52 taktov na minuto.

Slika 2

Ritem obeh plesov (1 – počasnega oz. koračnega fokstrota in 2 – hitrega oz. quickstepa)

Foto: Petra Zaletel

Način gibanja pri počasnem (koračnem) fokstrotu se razlikuje od načina pri hitrem fokstrotu

Pri počasnem (koračnem) fokstrotu je gibanje tekoče, elegantno, neprekinjeno in z enakomerno dolgimi koraki ter značilnim valovanjem telesa, ki mu rečemo swing. Pri hitrem fokstrotu (quickstepu) je gibanje bolj lahkotno, igrivo, poskakujoče. Zanj so značilni t. i. chasse (menjalni) korak, hitre spremembe smeri, poskoki in sinkopiran ritem. Čeprav se fokstrota pri začetnikih lotevamo bolj v začetku poučevanja družabnih plesov (na primer takoj za bluesom in tehnosvingom), pa velja tehnično za enega najtežjih tekmovalnih standardnih plesov – predvsem zaradi zahtevnega nadzora ravnotežja, dvigov in spustov, tekočega gibanja in stalne povezanosti para.

Cilji, ki naj bi jih dosegli učenci

Učitelj določi cilje, ki naj bi jih usvojili učenci:

Učenec

• razvija občutek za počasno, povezano gibanje v 4/4 ritmu;
• obvlada osnovne plesne figure* (osnovni korak, desni obrat in levi obrat);
• nadzira gibanje med dvigi in spusti ter se zaveda, kako se premika njegovo težišče;
• zgradi močan »okvir« v zaprti plesni drži in oblikuje plesno partnerstvo.

Opomba. Plesna figura ali plesna slika je osnovna gibalna enota v plesu, ki vključuje zaporedje določenih korakov ali gibov, ki imajo prepoznaven vzorec in pomen v koreografiji. Plesne figure pri fokstrotu so osnovni korak, desni obrat in levi obrat.  Določeno zaporedje plesnih figur sestavlja plesno kompozicijo oziroma koreografijo.

Potek poučevanja počasnega (koračnega) fokstrota

Hoja v 4/4 taktu: Na začetku poučevanja je pomembno, da učitelj najprej poudari štetje od 1 do 4, toliko kot je dob v 4/4 taktu. Učitelj spodbudi učence, da hodijo v taktu (tako dobijo občutek za dolg korak in drsnost) ter na vsak prvi udarec v taktu zaploskajo (ali na primer spremenijo smer). Za razvoj ritmičnosti lahko učitelj najprej izvede z učenci nekaj različnih plesno-ritmičnih iger².

Osnovni korak: Osnovni korak fokstrota traja štiri dobe. Učitelj vodi učence za seboj vzdolž dvorane (najbolje bočno na plesno smer oziroma najdaljšo prečnico telovadnice), tako da samostojno hodijo po prostoru in izvajajo dva koraka naprej izmenično z levo (LN) in desno nogo (DN), nato izvedejo tretjega v stran (LN), s četrtim pa priključijo DN in nanjo prenesejo težo. Nato učenci ponovijo enak vzorec gibanja z začetnima dvema korakoma nazaj; pri tem učitelj z besedami vodi učence: »nazaj (LN) – nazaj (DN) – v stran (LN) – skupaj (DN). Nato začne spet od začetka: »naprej (LN) – naprej (DN) – v stran (LN) – skupaj (DN) itd.

Ko učenci tekoče in suvereno nekajkrat ponovijo osnovni korak, učitelj doda še dvige in spuste na prstih, tako da na koncu drugega udarca učenci izvedejo dvig in na koncu četrtega spust.

Desni obrat: Učitelj začne s poučevanjem desnega obrata šele, ko učenci obvladajo hojo naprej in nazaj bočno na plesno smer, vendar še vedno po ravni črti v prostoru (ne še po krožnici). Največkrat poučuje dva polovična obrata (dvakrat po 180 stopinj). Če so učenci začeli hoditi z LN, pomeni, da so izvajali moški osnovni korak in bodo pri desnem obratu izvedli korak nazaj z LN, naprej z DN, pri čemer se bodo obrnili za četrt obrata (v desno), na tretji udarec stopili v stran z LN (se obrnili še za četrt obrata) in priključili z DN. Enak vzorec bodo ponovili še enkrat in tako izvedli obrat v celoti. Za lažjo predstavo si lahko ogledate poučevanje fokstrota (za plesalko in plesalca) ali celotni ples koračni fokstrot ob glasbi².

Povezava treh osnovnih korakov in desnega obrata: Naslednja faza v poučevanju fokstrota je, da učenci ob vodenju učitelja, ki hkrati prikaže gibanje, šteje in napoveduje naslednje korake, povežejo tri osnovne korake ter desni obrat. Pri tem gre plesalec z LN naprej v prvi osnovni korak, nazaj (LN) v drugega in ponovno naprej (LN) v tretji osnovni korak, nato pa izvede desni obrat z začetnim korakom z LN nazaj. Po desnem obratu nadaljuje z osnovnim korakom nazaj (LN), da je ponovno v začetnem položaju.

Predlagamo, da se na eni učni uri začetniki naučijo osnovnih korakov in desni obrat. Nujna je postopnost, zato učenci izvajajo gibanje najprej brez glasbe, nato ob glasbi, najprej po ravni črti vsak posebej, potem po ravni črti v paru, nato še po krožnici in ob glasbi.

Naslednjo učno uro lahko učitelj doda obstoječi koreografiji koračnega fokstrota še levi obrat. Za učence z več znanja pa lahko učitelj poučuje levi obrat že na prvi učni uri in tako nadaljuje s tremi osnovnimi koraki takoj po desnem obratu.

Povezava osnovnih korakov in levega obrata: Po treh osnovnih korakih (LN naprej, LN nazaj, LN naprej) in desnem obratu učenci nadaljujejo z izvedbo treh osnovnih korakov (LN nazaj, LN naprej, LN nazaj), tako da plesalec zaključi z zadnjim osnovnim korakom nazaj in je pripravljen za levi obrat. Tudi levi obrat učitelj razdeli na dva obrata za 180 stopinj, in sicer tako, da plesalci najprej izvedejo korak naprej z LN, nazaj z DN in se pri tem obrnejo za četrt obrata v levo, nato stopijo z LN v stran, se obrnejo še za četrt obrata v levo in priključijo DN. Nato ponovijo enak vzorec gibanja in naredijo še drugo polovico obrata.

Povezave osnovnih korakov in obeh obratov v koreografijo lahko učitelj poučuje za vsako vlogo (plesalec/plesalka) posebej ali pa po poučevanju osnovnega koraka kar nadaljuje s poučevanjem celotne koreografije  v paru. Slednje je bolj primerno za učence predmetne stopnje in dijake, ki vedo, kaj pomeni zrcalno gibanje in tako lažje sledijo navodilom. Na ta način so v primeru, če poučuje le en učitelj, vsi dejavni, saj ni treba čakati, da učitelj predela  z vsako skupino posebej njeno plesno vlogo.  

Vloga plesalke: Plesalka izvaja enake korake kot plesalec, samo da začne plesati osnovni korak z DN nazaj. Njena vloga je naslednja: osnovni korak z DN nazaj, osnovni korak z DN naprej, osnovni korak z DN nazaj, prva polovica desnega obrata (DN naprej – LN nazaj, DN v stran, LN priključi), druga polovica desnega obrata (ponovi enako gibanje kot pri prvi polovici obrata), nadaljuje z osnovnim korakom naprej z DN, nazaj z DN, naprej z DN in naredi dve polovici levega obrata (dvakrat ponovi naslednje: nazaj z DN, naprej z LN, v stran z DN, priključi z LN).

Plesanje v parih v zaprti plesni drži: Ko učenci dodobra obvladajo osnovne korake in oba obrata ter jih tekoče povezujejo ob glasbi, jih učitelj povabi v plesne pare. Učitelj pojasni zaprto plesno držo², ki je značilna za standardne plese. Plesalec odroči in zaokroži z rokami rahlo navznoter, komolci so v višini njegovih ramen, levo dlan obrne nekoliko navzgor, desna je pripravljena za dotik plesalkinega hrbta pod lopatico. Plesalka se približa plesalcu, ravno tako odroči in položi svojo desno dlan v njegovo levo, svojo levo dlan pa na plesalčevo ramo. Pri tem drži komolce v višini svojih ramen in se s svojo levo roko dotika plesalčeve desne roke. Zaprta drža ustvarja med plesalko in plesalcem stalen prostor in predstavlja za oba stabilno oporo. Ko se eden izmed para rahlo nasloni na drugega (pritisk težišča telesa), to takoj sproži premik plesnega para. Navadno je plesalčeva vloga vodenje, zato tudi vedno začne s koraki naprej in varuje plesalko pred morebitnim zaletavanjem na plesišču.

Plesanje v parih ob glasbeni spremljavi in s štetjem učitelja po ravni črti: Učitelj doda glasbo. Najprej šteje začetek in potek plesa, napoveduje glasovne usmeritve v ritmu, kot na primer za plesalce celotno koreografijo (za plesalke ravno obratno – z drugo nogo in v drugi smeri):

1.  Trije osnovni koraki: »naprej-dva-v stran-skupaj, nazaj-dva-v stran-skupaj, naprej-dva-v stran-skupaj …«.
2.  Desni obrat: »… nazaj-naprej-v stran-skupaj, naprej-nazaj-v stran-skupaj …«.
3.  Trije osnovni koraki: »nazaj-dva-v stran-skupaj, naprej-dva-v stran-skupaj, nazaj-dva-v stran-skupaj …«.
4.  Levi obrat: »… naprej-nazaj-v stran-skupaj, nazaj-naprej-v stran-skupaj«.
5.  Učenci ponovijo od začetka gibanje, opisano pri točkah od 1 do 4.

Plesanje v parih ob glasbeni spremljavi in s štetjem učitelja po krožnici v plesni smeri: Šele ko učenci znajo plesati v paru ob glasbi, jih učitelj postavi na krožnico. V plesni drži je plesalec obrnjen s hrbtom proti sredini krožnice, plesalka stoji nasproti njega, torej gleda v njeno središče. Tako se skupaj premikata ven iz krožnice in nazaj proti središču krožnice ter pri tem izvajata desni obrat na zunanjem robu krožnice, levega pa bliže njenemu središču. Plesni pari se vedno premikajo v nasprotni smeri urinega kazalca ‒ temu pravimo tudi plesna smer.

Potek poučevanja hitrega fokstrota² ‒ quickstepa

Preden začne učitelj s poučevanjem hitrega fokstrota, najprej nauči počasni fokstrot, saj je razlika med njima v šolski izvedbi predvsem v ritmu. Koraki so popolnoma enaki, vendar jih učenci ne izvajajo več na vsako dobo, ampak sta prvi dve dobi počasni, drugi dve pa hitri. Zato po naučenem počasnem fokstrotu učitelj najprej ponovno vodi učence (glede na znanje učenci plešejo posamično ali v paru) k izvedbi osnovnih korakov s poudarjenimi dvigi in spusti, saj so nujno potrebni za tehnično in ritmično pravilno izvedbo hitrejših korakov hitrega fokstrota. Šteje torej »počasi-počasi-hitro-hitro« ali mogoče lažje mednarodno »slow-slow-quick-quick« (enozložne besede je namreč lažje izgovoriti). Tako učitelj predela z učenci celotno koreografijo v novem ritmu, šele nato jih postavi ponovno na krožnico, kjer zaplešejo quickstep ob glasbi v novem ritmu, ob štetju, v paru².

V naslednjem prispevku bomo podali še natančnejša specialno-didaktična navodila za poučevanje.

Viri:

¹Ambož, T., Zagorc, M. in Kocbek, R. (2004). Svetovni plesni program. Ljubljana, Plesna zveza Slovenije.
²Zaletel, P. (2023). E-učenje plesa; video-učni pripomoček za poučevanje plesa. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport. https://ples.fakultetazasport.si/