Različne akrobatske raznoterosti vključujejo tako položaje kot gibanja. Lahko so preproste ali bolj zapletene. Kaj vse je mogoče ustvarjati s telesom v paru, pri čemer dvojica oblikuje nek predmet ali pojav na precej zahteven način, pri tem pa morata oba otroka zaupati drug drugemu, prikazuje spodnji prispevek, objavljen v reviji Ciciban. S takšnimi zavozlankami navajamo otroke tudi na ustreznost telesnega dotika in zaupanje v sošolca.
Katarina Bizjak Slanič1 in dr. Marjeta Kovač2
1 OŠ Janka Glazerja, Ruše
2 Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport
Citiraj članek
S številnimi gibalnimi spretnostmi otrok razvija svoje gibalne sposobnosti in krepi samozaupanje v lastno telo1, če pa vaje izvaja v paru, krepi tudi zaupanje do partnerja2. Akrobatske raznoterosti lahko predstavljajo položaje (nekateri primeri so predstavljeni v prispevku Telesne zavozlanke) ali gibanja (npr. preval naprej ali nazaj v dvojicah; preval naprej v trojkah, stonoga ipd.). V SLOfit nasvetu smo že predstavili preproste položaje, ki jih otroka izvajata v paru, v tem prispevku pa predstavljamo nekoliko težje različice, namenjene predvsem otrokom od vključno tretjega razreda dalje. Seveda jih lahko izvajajo tudi mlajši otroci, a priporočamo, da se tega lotijo le pod nadzorom starejših oseb (starša, vzgojitelja, učitelja, trenerja). Za predstavljene primere veljajo vsi napotki, objavljeni v prispevki Telesne zavozlanke.
Predstavljene zavozlanke so tudi odlična priložnost za sodelovanje med otroki, saj imajo številni nekoliko starejši otroci težave s telesnim dotikom, ob katerem občutijo nelagodje. Dotik je izjemno pomemben v otrokovem razvoju3, pomanjkanje normalnih senzornih stimulacij (tudi dotikov) pa lahko privede do zaostankov v otrokovem razvoju. Raziskovalci ugotavljajo, da je prav dotik v najzgodnejšem otrokovem življenjskem obdobju eden od ključnih pospeševalcev rasti in razvoja, kar je posebno vidno v primanjkljajih v senzornem razvoju prezgodaj rojenih otrok, ki so bili dalj časa v inkubatorjih3.
Človeški dotik ima pomembno funkcijo v različnih institucijah, tudi v vzgojno-izobraževalnem sistemu. V vrtcih in šolah pride otrok v stik z drugimi otroki, kar pomeni tudi veliko dotikov med njimi. Z dotiki lahko otroci izražajo naklonjenost do drugih in gradijo pripadnost in sodelovanje posameznika v skupnosti, po drugi strani pa lahko dotik uporabijo kot odklonilno vedenje do drugega, ki je lahko celo nasilno in telesno boleče (npr. porivanje drugega, udarec …), predvsem pa povzroča občutek socialne izločenosti4.
Dotik med posamezniki (učenec-učenec; učitelj-učenec) je tudi pomemben vir za otrokovo učenje ročnih in telesnih spretnosti ter za razvoj zaupanja med posamezniki4. Otroci si z dotiki oblikujejo znanje in zavedanje o lastnem telesu, njegovih zaznavah in odzivih ter lastnem počutju. Posebej primeren predmet za takšno poučevanje je športna vzgoja. Pri športni vadbi se otroci dotikajo med seboj zaradi različnih namenov, predvsem sodelovanja drug z drugim. Številna gibanja izvajajo v parih, pri tem pa se pri nekaterih ne dotikajo (npr. podaja žoge, igranje badmintona), pri drugih pa je izvedba odvisna od prijema med dvema ali več otroki (npr. ogrevanje v parih, ples, borilne igre …). Prikazane težje zavozlanke so tako tudi priložnost, da otroke ozavestimo o primernosti dotikov/prijemov.
Veliko nasvetov o vključitvi zavozlank v pouk ali druge športne dejavnosti z organizacijskega in didaktičnega vidika je podanih v prispevku Telesne zavozlanke, tu pa je še nekaj dodatnih, povezanih s psihološko-pedagoškim pristopom učitelja:
- Učitelj naj pri vseh dejavnostih, kjer učenci sodelujejo tako, da se dotikajo, postavi jasna pravila, kakšen je primeren dotik (na katerem delu telesa; moč prijema).
- Jasno naj prikaže in opiše, kako naj se otroci primejo, da bo dotik varen, saj pri nekaterih prijemih le primerna tehnika prijema zagotavlja ustrezno varnost.
- Pri nekoliko zahtevnejših prvinah se morajo učenci počutiti varne, zato je pomembna postopnost poučevanja (spoštovanje didaktičnega načela od lažjega k težjemu), izbira primernih parov (v paru si morata otroka zaupati, obenem pazimo na maso učencev in njihovo moč) in ustrezna zaščita (blazine, lahko na tršo blazino položi tudi mehkejšo, penasto blazino).
- Pri izvedbi dejavnosti v parih je pomembna tudi higiena otrok, saj so pri prikazanih zavozlankah otroci bosi. Pri starejših dekletih lahko predstavljajo nevarnost tudi daljši nohti. Zato naj učitelj opozori učence na ustrezno urejenost.
Viri:
1Gallahue, D. L., Ozmun, J. C. in Goodway, J. D. (2012). Understanding motor development: infants, children, adolescents, adults (7th edition). McGraw-Hill.
2Novak, D. in Kovač, M. (2022). Gimnastična abeceda. Druga, dopolnjena izdaja. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport.
3Ardiel, E. L. in Rankin, C. H. (2010). The importance of touch in development. Paediatric Child Health, 15(3), 153‒156. doi: 10.1093/pch/15.3.153. PMID: 21358895; PMCID: PMC2865952.
4Karvonen, U., Routarinne, S. in Tainio, L. (2023). »Don't touch«: Negotiating the boundaries of acceptable touching in classrooms. Learning, Culture and Social Interaction, 41, 100730. https://doi.org/10.1016/j.lcsi.2023.100730