Rolkanje je ena od bolj tveganih športnih dejavnosti, a nudi rolkarju veliko adrenalinskega užitka, če dobro obvlada vožnjo na rolki in različne trike. Ker je možnost padca tako za začetnika kot izurjenega rolkarja kar precejšnja, se moramo obvezno zavarovati z zaščitno opremo, rolkarske spretnosti pa usvajamo zelo postopno
Katarina Bizjak Slanič1 in dr. Marjeta Kovač2
1 OŠ Janka Glazerja, Ruše
2 Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport
Citiraj članek
Rolkanje je zahteven šport, ki omogoča začetnikom preprosto vožnjo, spretnejšim pa tudi izvedbo različnih skokov in trikov. Rolkanje začnemo poučevati otroke, stare pet let in več, vse do desetega leta pa naj bo ob otroku tudi odrasla oseba.
Ker je možnost poškodb pri rolkanju kar precejšnja1, na spletnih straneh Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ) posebej opozarjajo na obvezno uporabo zaščitne opreme ‒ čelade, ščitnikov za komolce, zapestja in kolena. Vsa zaščitna oprema mora biti standardizirana. To pomeni, da je ugotovljena njena varnostna funkcija s postopki standardizacije, ki zagotavljajo ustreznost opreme glede na njen namen. Rolkarjem so namenjene posebne čelade, ki pokrivajo tudi velik del zadnje strani glave. Čelada mora biti izdelana iz posebnega umetnega materiala in zasnovana za zaščito pred več kot enim blažjim udarcem na isto mesto, saj so padci pogosti in običajno si rolkar poškoduje glavo2. Če s čelado močneje udarimo ob tla ali drug trd predmet ali če na njej opazimo poškodbo, jo je treba takoj zamenjati. Pazimo tudi na ustrezno velikost čelade, posebej pri otrocih ne kupujmo prevelike čelade, ki jim potem »pleše« na glavi. Vsi ščitniki morajo biti dobro pričvrščeni. Če se natrgajo, jih zamenjamo. Za začetnika izberemo rolko s krajšo desko, ker jo je lažje obvladovati.
Otrok ali odrasel začetnik naj se najprej pripravi na rolkanje s t. i. pripravljalnimi vajami. Te vključujejo predvsem razvijanje in vzdrževanje ravnotežja. Kar nekaj primerov je že bilo predstavljenih v SLOfit nasvetih (primer 1; primer 2; primer 3; primer 4), pa tudi Julija na spodnjem slikopisu prikazuje dve od njih. Rolkanje začnemo poučevati na ravni, gladki, suhi in trdni površini, kjer ni prometa in veliko pešcev. Pazimo tudi, da na površini za rolkanje ni kakšne luknje ali kamnov oz. peska. Ko otroka prvič postavite na rolko, naj se prej dobro ogreje, nato pa naj najprej sede na rolko; tako bo njegovo težišče nizko, na rolki pa bo s čim večjo površino telesa, zato bo bolj stabilen. Požene naj se z nogami in prva vožnja ga bo gotovo navdušila. Poskusi naj še v opori na enem kolenu ali v leži na trebuhu. Šele nato naj stopi na rolko in se zapelje ob pomoči odrasle osebe, ki ga rahlo potisne v smeri vožnje in mu nudi mogočo oporo. Hitrost naj bo v začetku majhna, tako da otrok varno sestopi. Sočasno otroka naučimo tudi varnega padanja. Dobro znanje vožnje z rolko omogoča starejšim otrokom tudi dejaven prihod v šolo in odhod domov, prav tako pa tudi hitrejšo vožnjo in možnost izvajanja različnih trikov, ki se jih naj naučijo na posebnih zunanjih ali notranjih poligonih (t. i. parkih za skejtanje) pod strokovnim vodstvom izkušenih trenerjev.
Profesorica športne vzgoje Katarina Bizjak Slanič je z Julijo pripravila za bralce revije Cicido slikovni prikaz začetkov poučevanja rolkanja.
Viri:
1 Shuman, K. M. in Meyers, M. C. (2015). Skateboarding injuries: An updated review. The Physician and sportsmedicine, 43(3), 1‒7.
2Partiali, B., Oska, S., Barbat, A., Sneij, J. in Folbe, A. (2020). Injuries to the Head and Face From Skateboarding: A 10-Year Analysis From National Electronic Injury Surveillance System Hospitals. Journal of Oral and Maxillofacial Surgery, 78(9), 1590‒1594.