V času, ko se pri nas in v tujini soočamo s primeri nasilja v šolah, se sprašujemo, kaj narediti, da do tovrstnega nasilja ne bi prišlo. V javnosti obstaja predsodek, da borilne veščine spodbujajo nasilje in mlade učijo pretepanja, vendar raziskave kažejo nasprotno.
asist. Sara Besal mag. kin. 1
1Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport
T.i. mehke borilne veščine so tiste, ki ne poznajo udarcev in brc, pač pa temeljijo na prijemanju in vlaganju čim manjše sile za premagovanje nasprotnika. Sem uvrščamo judo, ju-jitsu, aikido in druge podobne veščine. Običajno imajo tradicionalno ozadje in temeljijo na nadvladovanju telesa in duha nad nasprotnikom, pri čemer je na prvem mestu spoštovanje in skrb pred poškodbo. Zato šole, ki učijo tovrstne borilne veščine, dajejo velik poudarek etičnemu in moralnemu vedenju ter spodbujajo vrednote kot so spoštovanje, umirjenost in samodisciplina. Priporočamo, da se starši, preden vpišejo otroka na vadbo borilnih športov, pozanimajo o vrsti borilnih veščin ter principu in kakovosti delovanja šole in njenih učiteljev. Za odločitev, da vašega otroka podprete pri vadbi mehkih borilnih veščin, vam v nadaljevanju predstavljamo njihove koristi.
KAJ OTROCI IN MLADOSTNIKI RAZVIJAJO S POMOČJO MEHKIH BORILNIH VEŠČIN?
Vključevanje otrok in mladostnikov v borilne veščine je lahko koristno v več pogledih. Vadba mehkih borilnih veščin namreč pripomore k:
- obvladovanju osnovnih gibalnih vzorcev,
- izboljšanju telesne zmogljivosti1,
- izboljšanju samonadzora5,
- zmanjšanju stresa11,
- zmanjševanju in preprečevanju nasilja v šolah8,12,
- mirnemu reševanju sporov7.
Kot velja za vse dovolj intenzivne telesne dejavnosti, mladi, ki se ukvarjajo z borilnimi veščinami, v primerjavi s telesno nedejavnimi vrstniki kažejo boljše kognitivno delovanje (osredotočenost, razmišljanje)9, kar lahko posledično vpliva na njihovo večjo učno uspešnost.
KAJ LAHKO PRIČAKUJETE OD VADBE BORILNIH VEŠČIN?
Otroci se na prvih stopnjah vadbe mehkih borilnih veščin naučijo pravilnih tehnik padanja, ki zmanjšujejo število in resnost poškodb ob padcih tudi pri drugih športih. Poleg tega se učijo samoobrambnih tehnik skozi najrazličnejše borilne igre, pri čemer otroci izmenjujejo vlogi »agresorja in branilca« 3. Skozi borilne igre otroke navajamo na stik z nasprotnikom, ki je pomemben dejavnik za socialni in telesni razvoj otroka. Tako imenovana groba igra ima še posebej pomembno vlogo pri prepoznavanju telesne govorice, ki jo mladi zaradi manj osebnih stikov vedno slabše poznajo. Pri tovrstni vadbi se mladi torej naučijo skrbeti za varnost sebe in »nasprotnikov« ter usvajajo tehnike, s katerimi ob vložku čim manjše sile lahko premagajo druge.
Otroci skozi vadbo razvijajo različne telesne sposobnosti:
- koordinacijo delovanja rok in nog za ohranjanje ravnotežnega položaja,
- mišično jakost in moč celega telesa,
- sposobnost hitrih odzivov,
- delovanje srčno-dihalnega sistema.
Poleg pozitivnih fizioloških učinkov na telo, borilne veščine pozitivno vplivajo tudi na psihološki, duhovni in socialni razvoj otroka2. V primerjavi z drugimi, manj gibalno dejavnimi otroki, se pogosto kažejo razlike v1,9,10:
- samozavesti,
- pozitivnemu odnosu do sebe in drugih,
- boljši osredotočenosti,
- zmanjševanju stresa11,
- zastavljanju ciljev in sledenju le-tem,
- disciplini1 in spoštovanju avtoritet,
- boljšemu odnosu z drugimi udeleženci športa (športni duh, spoštovanje tekmeca, športno obnašanje, sodelovanje s sotekmovalci),
- sposobnostih reševanja problemov,
- čustveni stabilnosti,
- zmanjšanju agresivnosti in boljšemu uravnavanju jeze4,9,
- izogibanju ali preprečevanju med-vrstniškega nasilja8,12,
- potrpežljivosti.
ZAKAJ JE SMISELNA VADBA MEHKIH BORILNIH VEŠČIN, ČETUDI OTROK ŽE OBISKUJE DRUGO ŠPORTNO VADBO?
Zlasti pri najbolj komercialnih športih je opazna prezgodnja specializacija2,6– usmerjanje v zgolj določen šport – ki lahko ima negativne posledice za otrokov gibalni razvoj in nadaljnjo športno uspešnost. Vadba mehkih borilnih veščin zaradi široke palete različnih osnovnih gibalnih vzorcev sodi med vadbo, ki jo strokovnjaki priporočajo pred specializacijo, ki naj nastopi okoli 12. leta starosti2.
Če smo vas prepričali in želite vključiti otroka v vadbo mehkih borilnih veščin, se obrnite na učitelje športne vzgoje na šoli vašega otroka. Še ena prednost tovrstne vadbe je namreč, da v mnogih okoljih le-ta poteka v lokalni šolski telovadnici.
Literatura:
1 Bell, C. (2008). Asian martial arts and resiliency. Ethnicity and Inequalities in Health and Social Care, 1(2), 11–17. Pridobljeno s https://doi.org/10.1108/17570980200800016
2 Feeley, B. T., Agel, J., in LaPrade, R. F. (2016). When Is It Too Early for Single Sport Specialization? The American Journal of Sports Medicine, 44(1), 234–241. Pridobljeno s https://doi.org/10.1177/0363546515576899
3 Garcia, V. A. (2019). Psychological Effects of Training in Martial Arts after Interpersonal Trauma. Walden University ProQuest Dissertations. Pridobljeno s https://www.proquest.com/docview/2210680975?fromopenview=true&pq-origsite=gscholar
4 Harwood, A., Lavidor, M. in Rassovsky, Y. (2017). Reducing aggression with martial arts: A meta-analysis of child and youth studies. Aggression and Violent Behavior, 34, 96–101. Pridobljeno s https://doi.org/10.1016/j.avb.2017.03.001
5 Lakes, K. D. in Hoyt, W. T. (2004). Promoting self-regulation through school-based martial arts training. Journal of Applied Developmental Psychology, 25(3), 283–302. Pridobljeno s https://doi.org/10.1016/j.appdev.2004.04.002
6 Popkin, C. A., Bayomy, A. F. in Ahmad, C. S. (2019). Early Sport Specialization. Journal of the American Academy of Orthopaedic Surgeons, 27(22), e995–e1000. Pridobljeno s https://doi.org/10.5435/JAAOS-D-18-00187
7 Rew, M., in Ferns, T. (2005). A balanced approach to dealing with violence and aggression at work. British Journal of Nursing, 14(4), 227–232. Pridobljeno s https://doi.org/10.12968/bjon.2005.14.4.17609
8 Smith, J., Twemlow, S. W. in Hoover, D. W. (1999). Bullies, Victims and Bystanders: A Method of In-School Intervention and Possible Parental Contributions. Child Psychiatry and Human Development, 30(1), 29–37. Pridobljeno s https://doi.org/10.1023/A:1022619025074
9 Theeboom, M., De Knop, P. in Vertonghen, J. (2009). Experiences of children in martial arts. European Journal for Sport and Society, 6(1). Pridobljeno s https://doi.org/10.1080/16138171.2009.11687825
10 Twemlow, S. W., Sacco, F. C. in Fonagy, P. (2008). Embodying the Mind: Movement as a Container for Destructive Aggression. American Journal of Psychotherapy, 62(1), 1–33. Pridobljeno s https://doi.org/10.1176/appi.psychotherapy.2008.62.1.1
11 Wall, R. B. (2005). Tai Chi and mindfulness-based stress reduction in a Boston Public Middle School. Journal of Pediatric Health Care, 19(4), 230–237. Pridobljeno s https://doi.org/10.1016/j.pedhc.2005.02.006
12 Zivin, G., Hassan, N. R., DePaula, G. F., Monti, D. A., Harlan, C., Hossain, K. D. in Patterson, K. (2001). An effective approach to violence prevention: traditional martial arts in middle school. Adolescence, 36(143), 443–459.