Otroci se lahko učijo gibanja tudi s posnemanjem vrhunskih športnikov

Katarina Bizjak Slanič¹ in prof. dr. Marjeta Kovač^2
1 OŠ Janka Glazerja, Ruše, ² Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport

Olimpijske igre so dogodek, ki nas pritegne pred male zaslone. Zavedati pa se moramo, da samo gledanje športnega dogodka in navijanje za »naše« športnike ni dovolj. Razburljivi tekmovalni trenutki imajo velik čustveni naboj, veliko bolj koristno pa je, če otrok pozorno opazuje športnikove položaje in gibanja ter jih poskuša posnemati. Gibalno učenje, ki omogoča spremembe v učinkovitosti izvedbe gibalnih spretnosti, namreč poteka v več zaporednih stopnjah¹ predvsem z opazovanjem in posnemanjem.

Najprej si mora otrok predstavljati, kako gibanje sploh poteka, zato ga mora videti. To zahteva, da je prikaz gibanja, ki ga opazuje, popolnoma pravilen, saj lahko drugače dobi napačno predstavo, kako naj gibanje izvede.¹ Gibanje lahko prikaže starš, učitelj, trener, sošolec, ali pa dobi predstavo o gibanju s pomočjo medijev (ogledov športnikov na televiziji, tablici …).² To stopnjo imenujemo kognitivna stopnja¹, saj je otrok ob oblikovanju pravilnega modela gibanja zelo miselno dejaven. Ko razume, kaj od njega zahtevamo, se z izvedbo gibanja začne v posebnem delu možganov oblikovati gibalni program. V njem se zbirajo različni podatki o gibanju, npr. kako poteka, kakšno je zaporedje mišičnega delovanja, koliko sile zahteva izvedba, kako hitro naj gibanje izvaja .... V začetku bo gibanje le redko izvedel brez napak. Zato mu moramo razložiti, kaj dela narobe in popravljati njegovo izvedbo. Ta stopnja učenja (imenujemo jo asociativna stopnja¹) je običajno zelo dolgotrajna in zahteva veliko ponovitev enakega gibanja. Tako se gibalni progam lahko izvede skoraj vedno enako, njegova izvedba pa postaja samodejna in učinkovita. Ko otrok doseže to (avtonomno ali samodejno¹) stopnjo, lahko začne spreminjati dejavnike gibanja: gibanje izvaja hitro ali počasi, v različne smeri, dodaja še druge dejavnosti, npr. nadzoruje lahko okolje in se odloča, kaj bo naredil, če se okoliščine spreminjajo.

Ključno je, da otrok začne vzpostavljati najprej nadzor nad statičnimi položaji (držami), nato pa nad počasnejšimi in na koncu nad hitrejšimi gibanji.² Katarina Bizjak Slanič je za to izkoristila pravkar končane olimpijske igre in za bralce revije Ciciban pripravila zanimiv prispevek. Matic in Julija sta posnemala položaje in gibanja različnih športnikov, ki so nastopali na zimskih olimpijskih igrah. Tako sta si oblikovala različne gibalne programe. V posameznih položajih sta poskušala vztrajati dalj časa, s tem pa sta razvijala tudi gibalne sposobnosti. Poskusite posnemati položaje in gibanja še drugih zimskih športov.

Literatura:

¹ Magill, R.A. in Anderson, D. (2014). Motor Learning and Control: Concepts and Applications. New york: McGraw-Hill.
² Novak, D. in Kovač, M. (2022). Gimnastična abeceda. Ljubljana: Fakulteta za šport.