Izvajanje športne vzgoje na daljavo je mogoče še nekoliko težje od drugih predmetov, pri katerih v običajnih časih pouk poteka v učilnicah, učenci pa pretežni del ure presedijo. Učitelji športne vzgoje so se tako znašli pred velikim izzivom. Izkušnje kažejo, da zgolj pisna ali ustna navodila učitelja športne vzgoje o vadbi žal niso dovolj, da bi spodbudila otroke in mladostnike k ustrezni gibalni dejavnosti med šolanjem na daljavo. Zato morajo učitelji oblikovati čim več vad...
Gregor Jurak, Gregor Starc, Vedrana Sember, Neja Markelj, Marjeta Kovač
Fakulteta za šport, Univerza v Ljubljani
Rezultati Športnovzgojnega kartona ob koncu pomladanskega šolanja na daljavo so pokazali na porazno stanje telesnih zmogljivosti otrok in mladine. Če je bil takrat izobraževalni sistem nepripravljen na poučevanje na daljavo, imamo danes precej več izkušenj, ki jih velja upoštevati ob ponovnem jesenskem valu okužbe in pri prihodnjih podobnih okoliščinah. Vsekakor zgolj pisna ali ustna navodila učitelja športne vzgoje niso dovolj.
Povprečen slovenski učitelj, ki poučuje v zadnjem vzgojno-izobraževalnem obdobju osnovne šole in v srednji šoli1,2, je po rezultatih tretje mednarodne raziskave TALISa 2018, starejši od povprečja držav OECD, precej manjši delež učiteljev od povprečja OECD-ja pa bi sredstva za izobraževanje namenil za krepitev informacijskih in komunikacijskih tehnologij v izobraževalnem procesu. Prav ti podatki kažejo, da je pouk na daljavo zelo velik izziv za poučevanje, še posebej za tiste učitelje, ki so manj vešči uporabe sodobnih tehnologij. Tudi na področju športne vzgoje se soočamo s temi problemi. Priprava na ure je namreč precej bolj zahtevna, učinek iz vidika gibalne dejavnosti otrok pa je zelo nepredvidljiv in ga učitelj težko zazna, tako da ima pogosto občutek, da se je njegovo delo »sfižilo«. Zato si športna stroka prizadeva, da se pouk čimprej vrne v šole. V bistvu je po zdajšnjih podatkih spremljave telesnih značilnosti in gibalnih sposobnosti samo osnovna šola Žiri z izjemnimi napori učiteljev, staršev in lokalnega okolja kot edina v Sloveniji uspela ohraniti gibalno učinkovitost svojih učencev na ravni, kot je bila pred pandemijo.
V osnovi strokovnjaki po svetu ugotavljajo, da obstajata dva temeljna načina poučevanja športne vzgoje na daljavo: a) vadba prek videokonferenc v živo; b) pošiljanje gibalnih nalog prek besedil ali posnetkov z navodili za njihovo izvedbo. Nato obstajajo še kombinacije med njima in pa še različice znotraj njih. Učiteljem še posebej predlagamo naslednje:
- Učitelj lahko v živo vodi vadbo tudi v naravi, tako da poda učencem navodila, nato pa gredo vsi v naravo, a vsak zase (posebej naj bo pozoren na navodilo o ustrezni razdalji med vadečimi v tem času, saj se bodo v manjših okoljih lahko učenci srečevali), vendar naj bodo povezani skupaj prek spleta. Gre torej za neko podvrsto - različico videokonference, ki pa je pomembna, ker je takšen način vadbe mogoč ne le v zaprtem prostoru, temveč tudi zunaj. Tako npr. »skupaj« odtečejo določeno količino časa in naredijo druge gibalne naloge (npr. za moč), učitelj pa je prek povezave z otroki tisti, ki jih spodbuja, jim naje navodila, kako naj izvajajo naloge, preverja, kakšne obremenitve dosegajo in kako se držijo varnostnih navodil.
- Učitelj športne vzgoje lahko izvaja vodene vadbe prek videokonference, kjer neposredno sodeluje s skupino in ji narekuje tempo vadbe, lahko pa naredi tudi posnetke (ali pa uporabi že obstoječe), nato pa prek video-povezave spremlja, kako učenci izvajajo vadbo, kakšne obremenitve dosegajo ipd. ter jim poda povratne informacije. Na ta način je mogoče izvajati vrsto vsebin učnega načrta (npr. različne oblike plesa, aerobike…), tudi elemente športnih iger.
- Mladostnike lahko učitelj vodi tudi tako, da si z njegovo pomočjo pripravijo vadbeni program za dosego cilja (ali več ciljev), ki si ga (jih) sami zastavijo. Skladno z navodili učitelja si tudi sami pripravijo način spremljanja izvedbe programa in ovrednotenja njegovih učinkov.3 To lahko naredijo s pomočjo sodobnih tehnologij ter v debatnem pogovoru4 predstavijo učitelju ter sošolcem.
Pri tovrstnih načinih poučevanja bolj kot kadarkoli do zdaj prihaja do izraza osmišljanje učnih vsebin pri športni vzgoji.3 Tisti učitelji, ki so že prej ob vadbi razložili učencem, zakaj izvajajo posamezne vrste vadbe, s kakšnim načinom vadbe lahko dosežejo želene učinke in kako preverjati učinke takšne vadbe ter so to tudi praktično z njimi preizkušali, imajo lažje delo. Npr. zakaj sploh izvajati stojo na rokah z oporo ob steni, kako priti do samostojne izvedbe te naloge, kateri so ključni elementi izvedbe, katere gibalne sposobnosti najbolj sodelujejo pri izvedbi te naloge, kako lahko izboljšamo te gibalne sposobnosti in na kakšne načine jih preverjamo. To je tesno povezano s konceptom gibalne pismenosti, kot ene od najpomembnejših paradigem poučevanja športne vzgoje. Gibalno pismenost lahko opišemo kot motivacijo, samozaupanje, gibalno kompetentnost, znanje in razumevanje pomena in prevzemanja odgovornosti za redno smiselno gibalno dejavnost skozi celotno življenje.
Ne smemo pozabiti tudi na motivacijo učencev. Ta je še toliko bolj na preizkušnji, ker se z učenci/dijaki ne morete srečati »v živo«. Spodbudne besede in pohvala so še kako dobrodošle predvsem pri gibalno manj učinkovitih učencih. Ena od pomembnih motivacijskih tehnik je gotovo to, da vidijo tudi vašo dejavnost, zato jim lahko predstavite, kaj počnete za svoje zdravje v tem času. Primer takega motivacijskega izleta učiteljice Petre.
Učitelji športne vzgoje lahko za popestritev v pouk vključijo tudi različne izzive, ali pa izzive ponudijo kot motivacijo v prostem času. Ljudje potrebujemo izzive, izzivi nas spodbujajo, da poskušamo izboljšati sebe, svoje sposobnosti, svoja vedenja, se spopasti s tem, kar se nam mogoče na prvi pogled zdi pretežko, prezahtevno, preveč zapleteno. Zato so zelo motivacijsko dobrodošli tudi gibalni izzivi, ki jih učitelji ponudijo učencem in dijakom. Predvsem učence zadnjega vzgojno-izobraževalnega obdobja in srednješolce pa lahko učitelj spodbudi, da pripravijo kak izziv tudi sami in z njim presenetijo sošolce. Izzivi so namreč dobra priložnost, da bo učenec/dijak ugotovil, kako lahko postane vsak zapleten gibalni problem z vztrajnostjo in redno vadbo zanj »mala mal'ca«. Primere takih izzivov lahko najdete med Nininimi 10 koroncinimi izzivi ali pri Mihovem izzivu Triglaving.
Treba je poudariti, da kar nekaj kolegov izvaja takšne načine vadbe in svoje izkušnje delijo z drugimi prek Facebook skupine Športni pedagogi Slovenije, ki je postala v tem času pravi možganski trust (ang. think tank) za naše učitelje. Poleg tega lahko poiščejo pomoč in nasvete na spletni strani SLOfit (Fakulteta za šport, Univerza v Ljubljani), v e-učilnici Zavoda RS za šolstvo in na spletnih straneh Zavoda za šport RS Planica. Starši najmlajših otrok pa najdejo nasvete o zanimivih gibalnih izzivih tudi v revijah Cicido in Ciciban.
Opombe:
- TALIS je primerjalna raziskava, ki je namenjena analizi in razvoju politik na področju izobraževanja. Izvaja jo OECD (https://www.pei.si/raziskovalna-dejavnost/mednarodne-raziskave/talis/talis-2019/)
Literatura:
1Lukič, L. (2019, 19. junij). Učitelji: nadpovprečno stari, usposobljeni in nenaklonjeni sodobni tehnologiji pri pouku. MMC RTV SLO. Pridobljeno s https://www.rtvslo.si/slovenija/ucitelji-nadpovprecno-stari-usposobljeni-in-nenaklonjeni-sodobni-tehnologiji-pri-pouku/492436
2 OECD. (2019). TALIS 2018 Results (Volume I): Teachers and school leaders as lifelong learners. Paris: OECD Publishing. https://doi.org/10.1787/1d0bc92a-en
3 Kovač, M., Jurak, G. in Starc, G. (2016). Nekateri alternativni načini ocenjevanja znanja pri športni vzgoji. Šport, 64(1-2), 18-23.
4 Kovač, M., Jurak, G. in Starc, G. (2019). Pogovor kot pomembna metoda poučevanja pri športu/športni vzgoji. Šport, 67(1/2), 5-8.