Šport ima izjemen pomen kot prostor socialnega povezovanja pri uresničevanju inkluzije. Koncept inkluzivne športne vadbe poudarja pomen vključevanja otrok s posebnimi potrebami v večinske vadbene skupine, saj ima takšno vključevanje pozitivne učinke na razvoj posameznika in oblikovanje vključujoče družbe.
Nuša Maver, mag. prof. športne vzgoje in mag. prof. inkluzivne pedagogike
Univerza v Mariboru, Pedagoška fakulteta
Citiraj članek
Ko pomislimo na šport, imamo običajno v mislih gibanje, rekreacijo in tekmovanja. V širšem smislu pa je šport veliko več – je pomemben družbeni prostor, kjer se ljudje srečujejo, spoznavajo in povezujejo na načine, ki jih je v drugih okoljih težko doseči. Prav zato lahko šport bistveno prispeva k uresničevanju inkluzivne družbe (Slika 1).
Slika 1
Inkluzivni dogodek v okviru programa Košarka za vse otroke
Pojem inkluzija lahko poenostavljeno razumemo kot vključevanje. Pomeni oblikovanje okolja, kjer se vsak posameznik počuti sprejetega, spoštovanega in enakovrednega člana skupnosti1. Ne gre zgolj za telesno prisotnost, temveč za zagotavljanje možnosti dejavnega sodelovanja in razvijanja občutka pripadnosti. Inkluzivna športna vadba pomeni vadbo v takšnem okolju, ki vsakemu posamezniku omogoča dejavno vključevanje in razvoj njegovih sposobnosti ter potencialov.
Šport kot prostor srečevanja in učenja
Veliko prijateljskih vezi se splete prav na igrišču ali v telovadnici. Otroci se tam povezujejo na drugačne načine kot v razredu. Z uresničevanjem skupnih ciljev in premagovanjem izzivov ustvarjajo vezi, ki pogosto trajajo vse življenje. Medtem ko je obiskovanje šole zakonska obveznost, šport zunaj rednega pouka športne vzgoje predstavlja prostočasno dejavnost, ki jo otroci in mladostniki izberejo sami – dejavnost, v kateri uživajo, ki krepi njihovo samopodobo in prispeva k občutku osebne izpolnjenosti. Prav element izbire ustvarja drugačno dinamiko in povečuje motivacijo za delo².
V okviru športne vadbe se oblikujejo pristni medosebni odnosi, ki temeljijo na skupnih interesih, ciljih in izkušnjah. Skupne zmage, porazi in doživetja zmanjšujejo razlike med vadečimi ter krepijo občutek pripadnosti skupini³. Različnost tako ne predstavlja ovire, temveč postaja del vsakdana, pogosto celo prednost, ki prispeva k skupnemu uspehu. V takšnem okolju lahko uspešno spodbijamo predsodke in stereotipe.
Vključevanje otrok s posebnimi potrebami v večinske vadbene skupine pozitivno vpliva na vse vpletene. Otroci in starši razvijajo strpnost, razumevanje, sprejemanje različnosti in spoštovanje – vrednote, ki tudi zunaj športnega igrišča oblikujejo odgovornega in sočutnega posameznika4. Hkrati pa heterogena skupina vadečih ponuja trenerjem možnost za strokovno rast in razvoj, jih spodbuja k iskanju novih načinov dela ter k preizkušanju inovativnih praks.
Od razlik do priložnosti
Pogled na posebne potrebe je danes zelo drugačen, kot je bil nekoč. Vse pogosteje jih razumemo kot različne načine delovanja in ne kot ovire ali omejitve. Vsak posameznik ima svoja močna področja, ki jih lahko razvija, če mu to omogoča okolje. Pri tem je izredno pomembna vloga učitelja oziroma trenerja, ki mora otroka obravnavati celostno, ga videti kot edinstvenega posameznika s svojimi značilnostmi in zmožnostmi5.
Naj zapisano pojasnimo s praktičnim primerom športnega plezanja, kjer je cilj premagati plezalni problem. Otrok s posebnimi potrebami je tako kot ostali otroci plezalec na steni. Naloga trenerja je, da najde učinkovite načine gibanja in postavitve telesa, ki bodo otroku omogočali uspešno napredovanje. Posebna potreba ne pomeni tudi nezmožnosti, temveč od trenerja zahteva prilagoditve v razmišljanju in načinih dela, da bo lahko v čim večji meri optimiziral gibanje vadečega. Otrok, ki na primer ne more uporabljati ene noge, lahko razvije izjemno moč rok in drugačne tehnike gibanja, ki so zanj učinkovite in ga bodo pripeljale do želenega cilja. Bistvo je v ponujanju priložnosti, iskanju možnosti in izkoriščanju otrokovih potencialov.
Ob tem se moramo zavedati, da vključevanje ni samoumeven proces, kajti inkluzija se ne more zgoditi sama od sebe. Številni trenerji ob srečanju z otrokom s posebnimi potrebami občutijo negotovost, dvomijo v svoje kompetence in sposobnosti prilagajanja vadbenega okolja, zaradi strahu pred morebitnimi napakami ne želijo prevzeti odgovornosti ipd. Raziskovalci ugotavljajo, da prav pomanjkanje izkušenj in znanja predstavlja eno največjih ovir za razvoj inkluzivne športne vadbe6. Zaradi tega se pogosto zgodi, da otroci s posebnimi potrebami ne dobijo niti priložnosti za vadbo in ostajajo zunaj meja športnih igrišč.
Ideja o inkluziji se ni rodila čez noč
Če se ozremo v zgodovino, spoznamo, da družba v preteklosti ni bila naklonjena vključevanju. Posamezniki, ki so se razlikovali od večine, so bili pogosto izključeni iz družbenega dogajanja.
Z ustanavljanjem šol za otroke s posebnimi potrebami se je začela spreminjati tudi miselnost. Čeprav so otroci s posebnimi potrebami obiskovali posebne ustanove in so bili ločeni od vrstnikov, kar imenujemo segregacija, je bil to za tisti čas pomemben korak naprej, saj je pomenil priznanje, da imajo tudi ti otroci pravico do izobraževanja7.
V 80. letih prejšnjega stoletja se je začel razvijati koncept integracije. Otroci s posebnimi potrebami so dobili možnost, da se vključijo v redne šole, vendar se je od njih pričakovalo, da se bodo prilagodili obstoječemu sistemu. Bili so del razreda, vendar pogosto brez večjih prilagoditev okolja. Čeprav je šlo za prvo fizično vključevanje, tak pristop zaradi zanemarjanja socialnega vidika otrokom s posebnimi potrebami pogosto ni omogočal dejavnega sodelovanja8.
Z vstopom v novo tisočletje se je začel oblikovati koncept inkluzije. Glavna razlika v primerjavi z integracijo je ta, da se v inkluzivni družbi sistem prilagaja posamezniku in ne obratno. Inkluzivno naravnana skupnost ceni raznolikost in stremi k oblikovanju okolja, kjer ima vsak možnost sodelovati na način, ki mu ustreza ter mu omogoča, da se celostno razvija1.
V športu inkluzija pomeni, da se vadba prilagodi tako, da lahko vsi, ne glede na svoje značilnosti in sposobnosti, dejavno sodelujejo.
Inkluzija kot način razmišljanja
Pomembno je razumeti, da se inkluzija ne nanaša le na vključevanje oseb s posebnimi potrebami. Vsakdo se lahko kdaj znajde v situaciji, ko se počuti izključenega, morda zaradi jezika, socialnega položaja, barve kože, načina oblačenja, znanja ali sposobnosti. Zavedanje tega nam omogoča, da ravnamo empatično, razmišljamo odprto ter dejavno prispevamo k oblikovanju okolja, v katerem se vsak posameznik počuti vrednega in cenjenega. Le takšna miselnost lahko privede do resnične inkluzije, ki presega meje izobraževalnega sistema, postane del kulture in se naravno odraža v našem vsakdanu. Tako tudi šport ne bo več privilegij posameznikov, temveč bo postal priložnost za vse.
Inkluzija ni nekaj, o čemer zavestno razmišljamo in kar bi ustvarjali z umetnimi pristopi. Njeni temelji izhajajo iz naših vrednot, načina razmišljanja in prepričanja, da nam lahko uspe ter so ovire pogosto le zapisi v naših glavah.
Pri vzpostavljanju inkluzije predstavlja šport enega ključnih prostorov njenega uresničevanja – ponuja priložnosti, gradi vrednote, spodbija predsodke in stereotipe, ceni raznolikost ter na edinstven način povezuje ljudi in prispeva k bolj vključujoči družbi.
Opomba. Avtorica slik v prispevku je Nuša Maver.
Literatura:
1Kefallinou, A., Symeonidou, S. in Meijer, C. J. W. (2020). Understanding the value of inclusive education and its implementation: A review of the literature. PROSPECTS, 49(3–4), 135–152.
2Maver, N. (2025). Šport: prostor brez meja. Univerza v Mariboru, Univerzitetna založba.
3Vute, R. (1999). Izziv drugačnosti v športu. Debora.
4Kunz, A., Meier, I., Nicoletti, I., Philipp, S. in Starl K. (ur.). (2021). Sports for social inclusion and integration. ETC Graz.
5Satler, N. (2015). Samopodoba otrok s posebnimi potrebami. Didakta, 25(184), 7–11.
6Shields, N. in Synnot, A. (2016). Perceived barriers and facilitators to participation in physical activity for children with disability: a qualitative study. BMC Pediatrics , 16(9), 1–10.
7Vršnik Perše, T. (2003). Segregacija, integracija, inkluzija? Pravica do izbire! Sodobna pedagogika, 54(1), 140–151.
8Skalar, V. (2002). Kako vrtec in šolo približati otroku s posebnimi potrebami. Integracija, inkluzija v vrtcu, osnovni in srednji šoli: teorija in praksa, 54(120), 25–33.
[1] Čeprav prispevek naslavlja otroke, se vsebina nanaša tudi na mladostnike.