Po odpravi suženjstva leta 1888 se je samba v urbanem okolju, predvsem v Riu de Janeiru, postopno preoblikovala v sodobno urbano obliko3. Pesem Pelo Telefone (1917) simbolno označuje začetek njene komercializacije in širjenja prek medijev4. V tridesetih letih 20. stoletja je država sambo prevzela kot simbol nacionalne identitete, pri čemer je prišlo do njenega postopnega preoblikovanja in delnega umika prvotnih družbenokritičnih vsebin3. V času vlade Getúlia Vargasa je samba postala osrednji element nacionalne kulture ter pomemben del državne kulturne politike; država je spodbujala njeno medijsko prisotnost ter podpirala organizacijo šol sambe in karnevalskih parad4.
Glasbena osnova sambe temelji na dvodobnem metričnem vzorcu (dvočetrtinski takt 2/4 – Slika 1) z izrazito sinkopacijo in s kompleksno poliritmično teksturo5. Tak ritem ustvarja občutek napetosti in sprostitve, ki se neposredno odraža v gibalni strukturi plesa. Učitelj pri poučevanju sambe šteje enaaa-a-dva, pri čemer korak na prvo dobo malce zadrži na račun skrajšanega drugega koraka (doba »a«, ki nadomešča »in«), tretji korak na drugo dobo pa je normalno dolg.
**Punktiran ritem izraža zelo veselo, razigrano razpoloženje, poudari odločnost ali ravno nasprotno: izpričuje žalost in tesnobnost. S ponavljanjem takega ritma ustvarimo veliko napetost.
Pedagoško gledano je samba zelo uporabna, ker:
- spodbuja izražanje skozi gibanje,
- zmanjšuje zadržanost pri gibanju,
- povečuje občutek telesne kompetentnosti,
- krepi socialno interakcijo.
Plesne figure sambe
Osnovni korak sambe se izvaja v gibanju naprej-nazaj, in sicer tako, da stopi plesalec naprej z levo nogo (LN) in nazaj z desno (DN), plesalka pa ravno obratno, nazaj z DN in naprej z LN. Pri vsakem koraku na kratko priključita in prestopita na drugo nogo, nato pa težo hitro preneseta nazaj na prvotno nogo; torej plesalec tako stopi naprej z LN (»ena«), prestopi na DN (»in«) in hitro ponovno prenese težo na LN (»dva«), plesalka pa ravno obratno. Podobno je prikazano na Sliki 3, le da gre tam za lateralno gibanje.
Pahljača (ali whisk) je podobna osnovnemu koraku, le da ta korak izvajamo lateralno, v desno in levo stran. Slika 3 prikazuje korak v stran (plesalka z DN na 1), korak križno zadaj (plesalka z LN na 1aaaa) in prenos teže nazaj na prvo nogo (plesalkino DN na 2). Plesalec in plesalka sta v zaprti drži obrnjena drug proti drugemu in izvajata lateralne korake – pahljačo zrcalno.
Slika 3
Križanje pri pahljači zadaj (a) in pahljača na štetje »enaaa-a-dva« (b)
Foto: Video učnega pripomočka za poučevanje plesa
Samba hoja (ali samba walk): plesalca se držita v bočni zaprti drži s križanjem plesalkinih rok pred telesom (Slika 4). Obrnjena sta v plesno smer in se pomikata po krožnici naprej. Začneta oba z zunanjo nogo (plesalkina DN, plesalčeva LN), naredita korak naprej (na 1), rahlo prestopita na zadnjo nogo (na 1 a) in podrsata s sprednjo nogo do zadnje (na 2) ter nanjo preneseta težo, tako da naslednji korak začneta že z drugo nogo (plesalka z LN, plesalec z DN). Tako še naprej navezujeta korake samba hoje.
Slika 4
Drža v samba hoji
Foto: Video učnega pripomočka za poučevanje plesa
Botafoga je zahtevnejša plesna figura in učitelj jo za najmlajše ali manj izkušene izključi iz koreografije. Plesalec in plesalka sta v odprti drži obrnjena v plesno smer in izvajata prvi korak z zunanjo nogo križno čez notranjo na 1 (plesalec z LN prek DN, plesalka z DN prek LN), stopita z notranjo nogo korak v stran (plesalec DN, plesalka LN), nanjo rahlo preneseta težo (na a) in nato hitro preneseta težo zopet na prvo nogo (plesalčevo LN in plesalkino DN). Enako ponovita še z drugo nogo in navezujeta botafoge (ponavadi 4 ali 8) po plesni smeri naprej. Pri tem se plesalka pomika pred plesalcem z njegove desne na njegovo levo stran, pri tem pa mu ves čas kaže hrbet. Njena prosta roka gre v odročenje, ko je na levi strani plesalca, in v vzročenje, ko je na desni strani plesalca (Slika 5).
Slika 5
Drža in izvedba plesne figure botafoga
Foto: Video učnega pripomočka za poučevanje plesa
Levi obrat: plesalec in plesalka se držita v zaprti drži in plešeta osnovne korake (plesalka z DN nazaj, plesalec z LN naprej). Pri tem se postopoma obračata v levo, tako da naredita cel obrat (360 stopinj) z osmimi osnovnimi koraki. Zahtevnejša različica je, da naredita dva obrata, vsakega s štirimi osnovnimi koraki, kar je primernejše za naprednejše dijake.
Poučevanje sambe
a) Ritem
Učitelj najprej seznani učence z značilnim 2/4 ritmom. Učenci izvajajo vaje ploskanja na dobo, hoje v ritmu in prenašanja teže levo-desno.
Učenci najprej utrjujejo ritem brez zahtevnih gibov, da razvijejo notranji občutek za tempo.
b) Osnovni korak
Osnovni korak učitelj poučuje postopno:
- prenos teže naprej-nazaj ali levo-desno,
- dodajanje elastičnega upogiba kolen,
- vključitev sproščenega gibanja bokov,
- povezovanje v tekoče zaporedje.
Pomembno je poudariti, da gibanje bokov izhaja iz prenosa teže in dela kolen – ne iz izoliranega »namenskega« zibanja.
c) Nadgradnja
- hitrejši tempo glasbe,
- obračanja,
- gibanje po prostoru, po krožnici,
- enostavne kombinacije,
- delo v paru (če je primerno starosti).
d) Koreografija
- pahljača 8-krat (vmes lahko učitelj doda obrat plesalke na ven na 5 in obrat plesalke na noter na 8, kot je na povezavi na koreografijo6);
- samba hoja 8-krat, zadnji korak se plesalec in plesalka v svoji drži odpreta in pripravita na botafoge. Če jih učitelj izloči iz koreografije, lahko učenci ponavljajo samo pahljačo in samba hojo ali pa učitelj doda še osnovni korak v levi obrat;
- botafoga 8-krat;
- levi obrat ali 8 osnovnih korakov v levi obrat;
- ponavljanje po krožnici od začetka.
V postopku poučevanja naj učenci že v ogrevalnem delu utrdijo ritmično nihanje v kolenih in gležnjih ter s hojo po prostoru v gibanju sambe ‒ t. i. »bounce«. Takrat lahko učitelj poučuje vse plesne figure že posamično, tako da učenci ne bodo imeli kasneje težav, ko bodo plesali v parih. Vsak del koreografije naj učenci utrjujejo najprej ob štetju in napovedovanju učitelja, kasneje tudi ob glasbi, preden jim učitelj doda nov del oziroma novo plesno sliko. Sprva učitelj poučuje gibanja na mestu in linearno v prostoru, šele ko jih znajo učenci zaplesati ob glasbi brez napak, jih utrdijo še v plesni smeri po krožnici.
Samba je primerna za nastope na prireditvah, saj vzbuja prijetno in radostno vzdušje. Vrtenja in ponavljajoče krožne sekvence v sambi lahko simbolično ponazarjajo karnevalsko energijo, občutek vrtinca ter začasno izgubljanje nadzora, ki vodi v stanje transa ali ekstaze. Za učence v šoli takšno gibanje pomeni priložnost, da skozi ples varno raziskujejo intenzivna čustva, telesno zaznavo in svobodno izražanje, hkrati pa razvijajo občutek za ritem, koordinacijo in zavedanje lastnega telesa.
Opomba. Naslovni sliki sta izvzeti s spletne strani https://www.wikidancesport.com/wiki/samba/.
Literatura:
1Crook, L. (2005). Brazilian music: Northeastern traditions and the heartbeat of a modern nation. ABC-CLIO.
2Browning, B. (1995). Samba: Resistance in motion. Indiana University Press.
3Vianna, H. (1999). The mystery of samba: Popular music and national identity in Brazil (J. C. Chasteen, Trans.). University of North Carolina Press.
4McCann, B. (2004). Hello, hello Brazil: Popular music in the making of modern Brazil. Duke University Press.
5Sandroni, C. (2001). Feitiço decente: Transformações do samba no Rio de Janeiro (1917–1933). Jorge Zahar Editor.
6Zaletel, P. (2023). E-učenje plesa; video-učni pripomoček za poučevanje plesa. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport. https://ples.fakultetazasport.si/