Polka je eden od najbolj znanih slovenskih plesov, povezanih tudi z slovensko ljudsko glasbo. Večina ljudi jo pozna z veselic in zagotovo gre za množični ples, ki ga zna plesati največ Slovencev. Kot ljudski ples je izredno ritmična, poskočna in predstavlja pravi prehod v parne družabne plese.
prof. dr. Petra Zaletel
Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport
Citiraj članek
Izvor in zgodovinski razvoj
Polka izvira s Češke in se je v 19. stoletju (v obdobju romantike) poleg valčka hitro razširila po vsej Srednji Evropi. V Sloveniji se je uveljavila kot družabni ples in kmalu postala del ljudskega plesnega izročila1.
Značilnosti plesa
Polka je živahen parni ples v 2/4 taktu z značilnim poskočnim korakom in krožnim gibanjem v paru. Zanjo je značilna jasna ritmična struktura in prepoznavna melodika. Polka je eden redkih plesov, ki se je ohranil kot živa plesna praksa. Še danes jo množično plešejo na veselicah, porokah in družabnih dogodkih, kjer deluje kot povezovalni element skupnosti.
Učenci z učenjem polke razvijajo:
- osnovno plesno koordinacijo,
- vzdržljivost in ritem,
- veselje do skupnega gibanja,
- razumevanje prehoda iz družabnega v ljudski ples.
Potek poučevanja polke
Za začetek usvajanja ritma polke in poskočnih menjalnih korakov naj se učitelji poslužijo učenja galop polke, ki ga uvrščamo med otroške plese. Galop polka ali poštevanka2 je poskočen ples v 4/4 ritmu, pri katerem štejemo osmice na bolj matematičen način. Premikamo se z menjalnim korakom v stran, desno in levo, v poštevanki 2 x 8, 4 x 4 in 8 x 2. Pri tem v zadnjem taktu zamenjamo soplesalca.
Polka je pogosto prvi ples, s katerim učenci stopijo v svet parnih plesov. Poučevanje temelji na osnovnem menjalnem (trikoračnem) koraku, postopnem povečevanju tempa in poudarjanju sproščenega plesnega značaja. Začne se z usvajanjem osnovnega koraka brez glasbe, nato učitelj postopoma dodaja obrate in povezovanje gibanja v celoto ob glasbi. Pomembno je postopno stopnjevanje tempa, poudarjanje sproščenosti gibanja in odnosa med plesalcema.
Plesalec in plesalka stojita nasproti drug drugega tako, da je plesalec obrnjen v plesno smer na krožnici; plesalec oprime plesalko okoli pasu, plesalka plesalca prek ramen, okoli vratu (Slika 1). Plesalec začne z levo naprej, plesalka z desno nogo nazaj. Osnovni korak polke (trokorak ali menjalni korak, ker vsakokrat plesalec/plesalka zamenja vodilno nogo) izvajata na vsak začetek takta, kot je opisano v Preglednici 1. Zelo pomembno je, da napravita na zadnjo osminko v dvočetrtinskem taktu (2-in) rahel poskok, ki je značilen za polko, prav tako pa jima bo v pomoč pri kasnejšem navezovanju obratov.
Obrati so prav tako posebnost polke, saj se plesalec obrača v desno tako, da stopa z levo nogo naprej, plesalka pa z desno nazaj. Obrati so lahko za začetnike četrtinski (90 stopinj), kasneje pa polovični (180 stopinj). Pri polovičnih obratih zapleše plesalec svoj osnovni korak najprej naprej, drugega pa nazaj, plesalka pa ravno obratno.
Na začetku poučevanja učenci zaplešejo štiri osnovne korake in nato štiri osnovne korake v polovičnih obratih (skupaj to pomeni dva polna obrata), kasneje pa učitelj poveča število korakov in polovičnih obratov na osem. Učenci plešejo stalno na krožnici v plesno smer in ohranjajo močno držo z rahlim nagibom trupa nazaj.
Slika 1
Drža v polki – ples z metlo je rajalna igra, kjer se pleše polka
VTI (2025, Jan 26). Ples z metlo iz Šmartnega ob Paki / Polka-Besentanz aus St. Martin an der Pack (Untersteiermark) [Video]. YouTube. https://www.youtube.com/watch?v=F4L3f0GxVwQ
Preglednica 1
Potek polke (opis osnovnega koraka)
Polka je prisotna tudi v ljudskem plesu kosmatača
Štajerski parni ljudski ples kosmatača se uvršča med različice štajeriša in širše sodi v alpski plesni tip. Razširjena je bila predvsem v podeželskem okolju, plesali pa so jo ob godčevski glasbi3. Ples poteka v dvočetrtinskem taktu (2/4), z izrazitim poudarkom na prvi dobi. Zanj so značilni hitrejši obrati, menjava smeri ter sproščeno, nekoliko razigrano gibanje, kar se odraža tudi v imenu plesa. Gibanje v paru zahteva stalno prilagajanje obeh soplesalcev. Kosmatača se pogosto pleše ob instrumentalni spremljavi, ponekod pa tudi ob petju šaljivih besedil; njihove različice so krajevno pogojene3.
Z učenjem kosmatače učenci razvijajo:
- prostorsko orientacijo in koordinacijo,
- sposobnost vodenja in sledenja v paru,
- ritmično natančnost in odzivnost na glasbo,
- razumevanje plesnega značaja in izraza.
Potek poučevanja kosmatače
Učitelj naj šteje od 1 do 4, čeprav je ples v 2/4 taktu, saj bodo učenci tako lažje razumeli ritem in šteli korake. Plesalec in plesalka sta v zaprti drži. Oba udarita trikrat močno v tla (1-2-3), plesalec z levo, plesalka z desno nogo, nato na četrti udarec pristopita in preneseta težo (4), zamenjata držo na drugo stran (odpreta plesalkino levo in plesalčevo desno roko) ter na drugi strani ponovita enako gibanje (1-2-3-4) z drugo nogo (plesalec z desno in plesalka z levo nogo). Ta vzorec (1-8) ponovita še trikrat, nato naredita vrtenico (podobno kot pri sotišu), dve osmici (4 takte) v desno in dve osmici še v levo. Zdaj ponovita celoto, štiri osmice udarcev v tla in štiri osmice vrtenice, na koncu pa zaplešeta še polko (opisano zgoraj).
Poenostavljena kosmatača (za mlajše ali začetnike) je na povezavi, kjer je tudi počasnejši tempo glasbe.
Opomba. Vir naslovne slike je Folklorna skupina Tineta Rožanca.
Literatura:
1Ramovš, M. (1999). Polka je ukazana. Založba Kres.
2Zaletel, P. (2023). E-učenje plesa; video-učni pripomoček za poučevanje plesa. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport. https://ples.fakultetazasport.si/
3Ramovš, M. (1992–2000). Plesno izročilo na Slovenskem (1–5). Ljubljana: ZRC SAZU.