Ali dojenčki plavajo?

dr. Dorica Šajber

Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport

Citiraj članek

(Ne)ustreznost izraza »plavanje dojenčkov«

Dojenčki so specifično lažji, saj njihove kosti še niso zakostenele in imajo veliko hrustanca. To jim omogoča, da lažje lebdijo na vodni gladini. Vendar to še ne pomeni, da znajo plavati. Po opravljenem tečaju vadbe v vodi dojenčki še vedno ne plavajo v pravem pomenu besede, saj plavanje pomeni nadzorovano gibanje na vodni gladini ali pod njo z uporabo lastnih sil – torej sposobnost varnega in usmerjenega gibanja v vodi. Zato izraz »plavanje dojenčkov« ni najustreznejši. Natančnejši in strokovno primernejši izraz je »vadba v vodi za dojenčke«.

Različni pristopi k vadbi v vodi za dojenčke

V svetu poznamo tri različne pristope k vadbi v vodi za dojenčke, in sicer:

• potapljanje dojenčkov,
• obračanje iz prsnega v hrbtni položaj ter
• spodbujanje refleksa sonožnega odriva.

Slika 1

Različni pristopi v svetu do vadbe v vodi za dojenčke

Opomba. Avtor zadnje slike je Aleš Petrič.

Prvi pristop s potapljanjem se je razvil v petdesetih letih prejšnjega stoletja v Avstraliji, kjer so temperature med vročinskimi valovi pogosto presegale 40°C. V tistem času so se družine množično ohlajale v bazenih in pogosto s seboj pripeljale tudi dojenčke. Da bi jih hitro ohladili, so jim potopili glavo v vodo, saj ta pri dojenčkih predstavlja kar četrtino telesne mase. Ob tem so opazili, da dojenčki ne aspirirajo vode; celo gledajo pod vodo in se gibljejo proti gladini. Zaradi svoje specifične telesne mase dojenčki praviloma ne potonejo. Na podlagi teh opažanj se je kasneje razvil pristop vadbe v vodi za dojenčke s potapljanjem¹.

Drugi pristop izvira iz Kanade, kjer je v ospredju varnostni vidik. Osredotoča se na vadbo dojenčkov, da se iz prsnega položaja samostojno obrnejo v hrbtni položaj. Če dojenček pade v vodo, zaradi nizke specifične mase običajno lebdi na vodni gladini. Ključno pa je, v kakšnem položaju lebdi. V hrbtnem položaju so usta nad gladino, kar mu omogoča dihanje in povečuje možnost preživetja. Če pa dojenček ostane v prsnem položaju, so usta pod vodo, kar pomeni, da ne more dihati in lahko utone, čeprav lebdi na vodni gladini. Zato so v Kanadi uvedli tečaje, kjer dojenčki skupaj s starši vadijo obračanje iz prsnega v hrbtni položaj².

Tretji pristop so razvili v Nemčiji v osemdesetih letih prejšnjega stoletja in temelji na spodbujanju refleksa sonožnega odriva. Ta refleks se pojavi, ko dojenček leži v vodi v prsnem položaju, kar si lahko ogledate na posnetku. 

Dokler otrok ne shodi (približno do enega leta starosti), se v vodi refleksno giblje s sonožnimi odrivi. Na vadbi, ki jo izvajamo v Sloveniji, spodbujamo ta gibanja, saj refleks sonožnega odriva spontano izzveni po prvem letu. Ko otrok shodi, se začne v vodi naravno gibati z izmeničnimi gibi (kot pri hoji). Pri vadbi v vodi zato zavestno krepimo refleks sonožnega odriva, tudi z uporabo besednih spodbud, kot je ponavljanje besede »žaba, žaba«. Cilj je, da otrok besedno zvezo poveže s sonožnim odrivom. Tako lahko otrok že pri letu in pol posnema osnovno obliko prsnega udarca (sonožni odriv), ko ga besedno spodbujamo in pri tem uporabljamo t. i. Fredov plavalni obroč. Pri tem ima Fredov plavalni obroč pomembno vlogo kot pripomoček, ki omogoča otroku optimalni ležeči (prsni) položaj v vodi. Obroč je zadaj odprt v obliki podkve, kar daje dojenčku dovolj prostora za gibanje nog in izvajanje sonožnih odrivov. V notranjosti ima obroč trebušno podporo, na kateri otrok leži. Otrok je pripet z varnostnim pasom, ki preprečuje zdrs iz obroča. Tako je stabilno nameščen, hkrati pa ima dovolj svobode za gibanje. Fredov obroč sestavljata notranji in zunanji napihljiv prekat, prav tako sta napihljiva trebušni del in varnostni pas, kar dodatno poveča varnost in otrokovo udobje.

Slika 2

Dojenček Maks v rdečem Fredovem obroču (obroču za otroke od tretjega meseca do treh let)

Opomba. Avtorica slike je Lara Kosmač.

Po preučitvi vseh treh metodoloških pristopov smo se v Sloveniji odločili za tretjega, saj:

• metodologija prvega pristopa vključuje potapljanje dojenčkov, vendar ne upošteva dejstva, da refleks zadrževanja diha običajno spontano izgine okoli drugega meseca starosti. Zaradi tega lahko pride do aspiracije (vdiha) vode. V 70. in 80. letih so zdravniki, zlasti specialisti otorinolaringologije, poročali o povečanju primerov vnetij ušes in grla³. Tečaji plavanja dojenčkov so zaradi tega v tistem obdobju dobili negativen predznak – tudi zato, ker voda pogosto ni bila dovolj topla, kar je še dodatno vplivalo na pojavnost okužb.
• metodologija drugega pristopa vključuje dojenčka, ki ga starš in učitelj plavanja položita oblečenega v vodo v prsni položaj ter prekrižata njegove noge, da bi ga spodbudila k obračanju. Ta metoda je telesno naporna in zelo stresna za dojenčka, saj mu onemogoča dihanje. Psihologi so v tistem času objavili kritične članke o tem, kako lahko takšna izkušnja sproži strah pred vodo in dolgoročno negativno vpliva na odnos do učenja plavanja.
• metodologija spodbujanja sonožnega odriva, ki jo uporabljamo v Sloveniji, je bila izbrana kot najbolj primerna, saj⁴:
  • dojenček ne potaplja glave, kar pomeni, da so ušesa suha; tako se izognemo vnetjem,
  • krepimo pozitiven odnos do vode ter spodbujamo zaupanje med dojenčkom in staršem,
  • spodbujamo naravni refleks sonožnega odriva, ki se nadaljuje v hoteno gibanje (udarec prsno), tako da otroci hitreje in bolj pravilno splavajo.

Številni do zdaj izvedeni tečaji, veliko povpraševanje staršev po vključitvi vanje in zadovoljstvo tako staršev kot dojenčkov potrjujejo, da je bila naša izbira pristopa pravilna.

Opomba. Avtorica naslovne slike je Pia Hočevar Mucić.