Praznične gibalne naloge za razvijanje hitrega odzivanja, strateškega mišljenja in sodelovanja

Katarina Bizjak Slanič¹ in dr. Marjeta Kovač²

¹ OŠ Janka Glazerja, Ruše
² Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport

Citiraj članek

Leto je naokrog in Julija ter Matic se že veselita novoletnih počitnic. Njuna mama, profesorica športne vzgoje Katarina Bizjak Slanič, je skupaj z njima za bralce revije Cicido pripravila nekaj gibalnih nalog za dolge zimske večere. Naloge razvijajo otrokovo sposobnost gibalnega nadzora, predvsem hitrega odzivanja in taktičnega/strateškega mišljenja, zahtevajo pa tudi usklajeno sodelovanje obeh otrok.

Za razvoj gibalnega nadzora, kar preprosto povedano pomeni, da se skladno in čim bolj pravočasno odzovemo z ustreznim gibanjem na nek dražljaj¹ (npr. vidimo, kako hitro in v katero smer pada žogica ter jo poskušamo ujeti; ali poskušamo zadeti nihajočo žogico ali novoletni okrasek, privezan na vrvico), potrebujemo veliko vadbe. Sposobnost uspešne izvedbe takšnih gibanj strokovnjaki poimenujejo agilnost. Čeprav med strokovnjaki ni enotnega mnenja o definiciji te sposobnosti, Shepard in Young¹ navajata, da je agilnost »hitro gibanje celotnega telesa s spremembo hitrosti ali smeri kot odgovor na nek dražljaj«. Agilnost je odvisna od razvitosti različnih gibalnih sposobnosti, kot so jakost, moč, hitrost in koordinacija, od tehnike gibanja, v veliki meri pa tudi od miselnih (kognitivnih) sposobnosti, npr. od vidnega zaznavanja gibanja, hitrosti premikanja človeka (soigralca) ali objekta/pripomočka (npr. žogice, padajoče igrače) in hitrosti ter smeri odziva na različne vidne in/ali slušne dražljaje.

Prikazane naloge v reviji Cicido so samo na videz preproste, a se pri njihovi izvedbi, posebej če jih vključimo v vadbo, kjer gibanje večkrat ponovimo, aktivirajo področja v možganih, ki so odgovorna za načrtovanje in izvajanje gibanj². Bolj so ta možganska področja razvita, hitrejša in bolj natančna je naša reakcija². Pri prikazanih nalogah je pomemben tudi razvoj osredotočenosti na nalogo¹ (npr. budno spremljanje, kdaj bo bratec spustil igračo in v katero smer se bo igrača premikala), kar poveča otrokovo vztrajnost in obenem sposobnost hitrega odločanja v nepričakovanih situacijah. Ob tem otroka vsak zase načrtujeta strategije v igri (kako in kam spustim igračo, da jo drug ne bo ujel oz. kako se moram odzvati, da bom »prelisičila« brata).  Soodvisnost ustvarja tudi poseben odnos drug do drugega in daje igri v paru poseben smisel.

Viri:

¹ Shepard, J. M. in Young, W. B. (2006). Agility literature review: classifications, training and testing. Journal of Sports Science, 24(9), 919‒932. doi: 10.1080/02640410500457109 
² Young, W. in Rogers, N. (2013). Effects of small-sided game and change-of-direction training on reactive agility and change-of-direction speed. Journal of Sports Science, 32(4), 307–314. https://doi.org/10.1080/02640414.2013.823230