Ritmične dejavnosti pomembno vplivajo na celostni razvoj otrok, saj izboljšujejo njihove gibalne sposobnosti in živčno-kinestetične povezave, spodbujajo čustveno in socialno zdravje, zmanjšujejo stres in tveganje za različne zdravstvene težave tako v otroštvu kot v starejšem starostnem obdobju.
dr. Petra Zaletel in dr. Marjeta Kovač
Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport
Citiraj članek
Ritmične dejavnosti, predvsem različne plesne zvrsti in glasbene igre, so izjemnega pomena za celostno zdravje posameznika v vseh starostnih obdobjih. Novejše raziskave kažejo, da ne spodbujajo samo dobre telesne pripravljenosti in razvoja različnih vidikov koordinacije, ampak tudi pozitivno vplivajo na možgansko plastičnost, kar vodi v izboljšanje spomina, osredotočenosti in sposobnosti reševanja problemov1. Redno sodelovanje v ritmičnih dejavnostih krepi srčno-žilni sistem, izboljšuje ravnotežje in tako zmanjšuje tveganje za padce pri starejših. Socialni vidik teh dejavnosti lahko pripomore k zmanjševanju stresa, anksioznosti in depresije, saj ustvarja občutek pripadnosti skupini ter izboljšuje splošno čustveno počutje1.
Glasba in prisotnost ritma v njej, pa tudi prisotnost ritma brez glasbe (npr. ritmično udarjanje ob tla ali telo, bobnanje, lastni ritem ipd.) med vadbo sta močna motivacijska dejavnika za učitelje (ali trenerje) in vadeče. Raziskovalci so ugotovili, da glasba prispeva k uspešnejšemu učenju in pomnjenju, zmanjšuje bolečino in anksioznost v stresnih situacijah ter je pomembno terapevtsko sredstvo. Obenem izboljšuje socialno učenje in čustveno počutje. Glasba spodbuja kompleksne kognitivne, čustvene in senzomotorične procese v možganih2. Kot posredni dražljaj vpliva na človekovo vedenje in oblikuje zaznavanje ter pozornost v afektivno-kognitivno povezanost3.
Glasba spodbuja ljudi h gibanju, ki je usklajeno z ritmičnimi udarci bolj kot s samo melodijo glasbe4. Ljudje imamo edinstveno sposobnost, da usklajujemo naše gibanje z zunanjim slušnim dražljajem, npr. pri poslušanju glasbe udarjamo s stopalom ob tla, s prsti na predmet ali nihamo s telesom – plešemo5,6. Odzivanje na ritmične udarce v glasbi se pojavi že v predšolskem obdobju7,8, sicer v zmerni obliki, z omejenim gibanjem, predvsem z gibanjem prstov in rok. Predvidoma je sposobnost koordiniranega gibanja ob glasbi in ostalih metričnih (enakomerno se ponavljajočih) zvokih predvsem naučena4. Prav tako se dojenčki (stari od 5 do 24 mesecev) veliko bolj odzivajo na glasbo in druge ritmične zvoke kot na govor; hitrost svojega gibanja prilagajajo na tempo slušnega ritmičnega dražljaja4.
Pri ljudeh ni zanimiva samo njihova sposobnost procesiranja (kar pomeni zaznavanja in prepoznavanja ritma, predelovanja sprejetih informacij v možganih, oblikovanja odgovora – reakcije in nato izvedba gibanja) trenutnih ritmičnih vzorcev ali ritmičnega gibanja, temveč njihova sposobnost izvajanja gibanja na zunanji ritmični dražljaj, kot npr. pri udarcih na boben. Sposobnost reakcije ‒ »ustreznega« reagiranja na slušni dražljaj je torej povezana s sposobnostjo možganskih centrov, ki sprožijo določeno gibanje, in od mišic, da to gibanje izvedejo. Razvitost živčnega sistema pa je tista, ki impulze pravočasno prenese do mišic4. Raziskovalci so ugotovili, da lahko že dojenčki zaznavajo spremembe v ritmu9 in dolžini ritmičnih dob10. Velika večina otrok ima prirojeno sposobnost za zaznavanje ritma. Otrok se samodejno enakomerno prestopa, ziblje, zamahuje ipd. po enakomernem ritmu. Otroci, ki ritma ne zaznavajo dobro in katerih gibanje je povsem drugačno, neusklajeno z ritmičnimi udarci, imajo nerazvit občutek za ritem oziroma so aritmični.
Švicarski pedagog Émile Jaques-Dalcroze je v začetku 20. stoletja razvil t. i. Dalcrozejevo evritmiko, inovativno metodo glasbene vzgoje, ki združuje glasbo in gibanje, pri čemer je poudarjal povezavo med ritmom in telesnim gibanjem. Cilj evritmike je, da učenci prek kinestetičnega zaznavanja razvijajo globlje razumevanje glasbenih konceptov, kot so ritem, tempo in glasbeno izražanje. Jaques-Dalcroze je pri učenju najprej uporabil gibanje, šele nato vidno predstavitev glasbenih pojmov, kar je omogočalo učencem občutenje ritma in glasbe prek celotnega telesa. Ta metoda je posebej koristna za razvoj glasbenega zavedanja in izraza tako pri otrocih kot odraslih ter prispeva k boljšemu doživljanju in razumevanju glasbe11.
Slika 1
Učenje ritma preko telesnega gibanja pri otrocih (Vir: Canva)
Pri svojem delu z otroki je Jaques-Dalcroze naletel na različne sposobnosti dojemanja ritma in glasbe ter gibanja. Opisoval je, da nekateri npr. z lahkoto usvajajo in si zapomnijo glasbene ritme, vendar jih s težavo interpretirajo; spet drugi težko ohranjajo enakomeren ritem; tretji z lahkoto dojemajo gibanje s posameznimi deli telesa, vendar gibanja izredno težko medsebojno povezujejo; četrti pa z lahkoto dojemajo ritme, ki jih sestavljajo sami, vendar s težavo realizirajo tiste, ki jih morajo ponoviti ali so si jih izmislili drugi12. Vzroke za omenjene težave je našel v različnih dejavnikih: v mišični mlahavosti, prevelikem mišičnem tonusu, preveliki živčni napetosti, v živčni disharmoniji, pomanjkljivem občutku za ravnotežje in zaznavanje prostora, prevelikem miselnem sodelovanju, pomanjkanju zbranosti, pomanjkanju sposobnosti za hitro analiziranje, pomanjkanju gibalnega spomina in pomanjkanju sposobnosti pomnjenja.
Občutka za ritem se lahko vedno naučimo. Številni instinktivno najdejo ustrezen ritem za vsako dogajanje, spet drugi se ga morajo nenehno učiti. Z izmeničnim ponavljanjem določenih gibov, ki imajo različno jakost, s spreminjanjem hitrosti, s sistematičnim »šolanjem« našega gibalnega sistema smo sposobni ritme zaznati in jih tudi na nek način realizirati oziroma predstaviti. Živčno-mišični sistem lahko realizira različne ritme, kajti z vsakdanjo vadbo in s pridobivanjem izkušenj (slušnih, vidnih, kinestetičnih) oblikujemo t. i. kinestetični občutek in tudi jasno predstavo ritma.
Ples predstavlja eno izmed najboljših dejavnosti za učenje ritma. Ima številne pozitivne vplive: vpliva na oblikovanje lepe telesne drže, razvija gibalne sposobnosti, predvsem koordinacijo, s plesom usvajamo pomembne gibalne veščine, ki jih lahko uporabimo ne le pri plesu, ampak tudi pri drugih gibalnih dejavnostih; poleg tega pa ponuja neizmerno veliko možnosti socializacije, povezovanja, posameznikove estetske uresničitve, možnosti samozavedanja, razvoja pozitivne samopodobe, samozavesti in premagovanja gibalnih ter duševnih omejenosti 13.
Prav zato je ples del kurikuluma za vrtce in slovenskih osnovnošolskih in srednješolskih učnih načrtov za obvezni predmet šport oz. športno vzgojo in izbirni predmet Šport ter Plesne dejavnosti. Žal pa nimamo resne študije, ki bi preučila, v kakšni meri vzgojitelji in učitelji uresničujejo cilje, zapisane v teh dokumentih. Pogovori s študenti Fakultete za šport in njihovo praktično znanje ob začetku vključitve v študijski predmet Ples kažejo, da večina ni bila deležna ustreznega poučevanja plesa. Zato je prav, da učencem in dijakom ponudimo osnovno plesno izobrazbo, saj bodo le tako doživeli pomembne učinke ritmičnih dejavnosti na njihovo telesno, duševno in socialno dobrobit. Dobrodošla učna pripomočka sta eUčenje plesa in eUčenje aerobike.
Viri:
1Frischen, U., Dege, F. in Schwarzer, G. (2022). The relation between rhythm processing and cognitive abilities during child development: The role of prediction. Frontiers Psychology, Sec. Developmental Psychology, Vol. 13 https://doi.org/10.3389/fpsyg.2022.920513
2Aitken, J. C., Wilson, S., Coury, D. in Moursi, A. M. (2002). The effect of music distraction on pain, anxiety and behavior in pediatric dental patients. Pediatric Dentistry, 24(2), 114–118.
3Thaut, M. H. (2006). The Future of Music in Therapy and Medicine. Annals of the New York Academy of Sciences. https://doi.org/10.1196/annals.1360.023
4Zentner, M. in Eerola, T. (2010). Rythmic engagement with music in infancy. Proceedings of the National Academy of Sciences, 107, 5568‒5573.
5Repp, B. (2005). Sensorimotor synchronisation: a review of a tapping literature. Psychonomic Bulletin and Review, 12, 969‒992.
6Nettl, B. (2000). The origins of music. V L. Wallin, B. Merker in S. Brown (ur.) MIT Press, Cambridge, MA, str. 463‒473.
7Provasi, J. in Bobin-Begue, A. (2003). Spontaneous motor tempo and rhythmical synchronisation in 2-1/2 and 4-year-old children. International Journal of Behaviour Development, 27, 220‒231.
8Kirschner, S. in Tomasello, M. (2009). Joint drumming: Social context facilitates synchronization in preschool children. Journal of Experimental Child Psychology, 102, 299‒314.
9Trehub, S.E. in Thorpe, L.A. (1989). Infants' perception of Rhythm: Categorization of auditory sequences by temporal structure. Canadian Journal of Psychology, 43, 217‒229.
10Hannon, E. in Johnson, S. (2005). Infants use meter to categorise rhythms and melodies: Implications for musical structure learning. Cognitive Psychology, 50, 354‒377.
11Johnson, M. D. (2006). "Dalcroze Skills of All Teachers", Music Educators Journal, ERIC. EBSCOhost. UWEC McIntyre Library, Eau Claire.
12Juntunen, M. L. (2002). Practical applications of Dalcroze eurhythmics. Nordic research in music education yearbook, 6, 75‒92.
13Zaletel, P. in Pruš, D. (2022). Ples v šoli – vpliv na celovit razvoj otroka in mladostnika. V M. Kovač, M. Plavčak in L. Dobovičnik (ur.), Zbornik 35. strokovnega in znanstvenega posveta športnih pedagogov Slovenije, str. 23‒35. https://www.zdsps.si/images/zbornik/35zbornik.pdf