Atletika je vsebina, s katero se srečujejo otroci in mladostniki v vseh letih šolanja. Pogosto so učne ure manj zanimive, saj učitelji ne nadgrajujejo ustrezno vsebin, prav tako pa premalo razmislijo o pristopih k poučevanju. Zato predstavljamo nekaj priporočil, kako se lotiti poučevanja atletike na strokoven, a za učence in dijake zabaven način.
dr. Lea Železnik Mežan
Fakulteta za šport, Univerza v Ljubljani
Otroci naj bi se že do začetka osnovne šole (to je do približno sedmega leta starosti) seznanili z naravnimi oblikami gibanja, med katere uvrščamo tudi tek, mete in skoke.1 V obdobju specializacije gibanja pa se te tri temeljne spretnosti razširijo v štiri sklope osnovnih atletskih disciplin.2
- šprint, tek čez ovire in štafetni teki;
- skok v daljino in višino;
- meti in suvanje;
- teki na srednje in daljše razdalje.
V obstoječi učni načrt za šport3 so (v poglavjih Praktične in teoretične vsebine za posamezno obdobje) vključene vse naštete atletske discipline, razen teka čez ovire. Številni učitelji športa se torej znajdejo v težavah, ker imajo za ta tematski sklop na voljo podobno število ur kot za druge športe, čeprav je atletika sestavljena iz številnih atletskih disciplin. Nekateri se odločijo, da poučujejo samo nekatere od njih oz. jih menjajo glede na različne starostne skupine, spet drugi poučujejo vse, vendar je znanje otrok na koncu slabše, saj vsaki disciplini namenijo le kakšno uro. Da bi imeli otroci in mladostniki možnost spoznati vse atletske discipline in svoje znanje nadgrajevati vsako leto, smo pripravili nekaj pojasnil oz. priporočil.
Najprej se moramo zavedati, da vse atletske discipline temeljijo na enakih principih. Vsem atletskim gibanjem je skupno, da izkoriščajo ekscentrično-koncentrično mišično kontrakcijo in mehansko – elastično energijo.4 Človek pri vseh atletskih gibanjih premaguje silo gravitacije. Vsem atletskim gibanjem je tudi skupna torzija telesa oz. rotacijska gibanja. Iz tega sledijo naslednja priporočila:
Poučujte različne discipline iz istega sklopa skupaj
Za primer vzemimo skoke – skok v višino in skok v daljino. V učnem načrtu so navedene naslednje praktične vsebine za drugo vzgojno-izobraževalno obdobje: »Skakalni poligoni in štafete. Skok v daljino s krajšim zaletom z odrivne cone; mnogoskoki. Skok v višino s krajšim zaletom s prekoračno tehniko čez elastično vrvico.«3
Ne glede na to, ali želimo učence naučiti skakati v daljino ali višino, jih moramo najprej naučiti odriva z mesta in z zaletom ter pripraviti njihovo telo na večje obremenitve. Vse to lahko začnemo poučevati prek skakalnega poligona, v katerega vključimo pripravljalne vaje in predvaje. S pripravljalnimi razvijamo tiste gibalne sposobnosti, ki jih učenci potrebujejo za učenje posamezne tehnike. Če govorimo o skokih, je treba razvijati eksplozivno moč nog (z lahko pliometrijo – s hitrim in eksplozivnim mišičnim krčenjem), stabilizacijsko moč trupa in gležnjev ter hitrost kratkotrajnih gibanj. Te sposobnosti so pomembne ne glede na vrsto skoka, ki ga poučujemo. Ravno tako imajo višinski in daljinski skoki na začetku enake predvaje, na primer: osnovni skok, skrčka, poskoki z noge na nogo (po tankih blazinah), hopsanja (lahko aritmično – na obe nogi!, lahko prek didaktičnih ovir), skoki v trikoračnem ritmu prek didaktičnih ovir itd. Skok v višino in daljino se torej na začetku poučujeta povsem enako. Sčasoma lahko začnemo vključevati tudi predvaje, ki so bolj tipične bodisi za daljino ali višino, vendar tudi te naloge lahko učenci izvajajo na isti uri!
Za vsak razred postavite drugačne operativne cilje
To priporočilo se navezuje na predhodnega. Če za primer tokrat vzamemo samo skok v daljino, bi radi poudarili pomen zastavljanja ozkih, konkretnih ciljev. V šestem razredu se npr. osredotočimo na zalet. Učence naučimo teči v zaletu stopnjevano (z vidika hitrosti), enakomerno (z vidika dolžine korakov – da dosežemo ponovljivost zaleta) in ritmično. Zadnji trije koraki zaleta predstavljajo pripravo na odriv, zato morajo biti krajši in hitrejši (manjša dolžina in večja frekvenca korakov), pri čemer hitrost gibanja naj ne bi upadla. Pri teku v zaletu je zelo pomembna tudi tehnika teka, zato to vsebino na vsak način kombiniramo z vajami za izpopolnjevanje tehnike šprintanja. V zaletu naj otroci tečejo v pokončnem položaju, z visokim dvigovanjem kolen, stopala pa postavljajo na sprednji del. V šestem razredu moramo seveda tudi preveriti, če so učenci dosegli zastavljeni cilj, in jih oceniti. V sedmem razredu lahko nadaljujemo s poučevanjem odriva. Izbiramo različne vaje, da se učenci naučijo pravilno odriniti v višino in daljino. Pomembna je postavitev noge na celo stopalo. Učenci naj naredijo veliko ponovitev sonožnih in enonožnih poskokov, da se naučijo aktivirati svoja stopala (Slika 1). To pomeni, da takoj po zapustitvi podlage dvignejo nožne prste (t. i. dorzalna fleksija) in jih spet spustijo tik pred naslednjim stikom s podlago. Četudi gre za lahko pliometrijo, pa je treba biti pozoren, da se količina poskokov povečuje zelo postopno. V nasprotnem primeru bodo otroci, ki niso prilagojeni na poskoke, kaj hitro začutili bolečine – bodisi v pokostnicah, bodisi v gležnjih, križu …
Slika 1
Aktivna uporaba stopal pri poskokih (vir: osebni arhiv)
V osmem razredu se lahko ciljno usmerimo na vzletni položaj pri skoku v daljino (Slika 2) in učence seznanimo z naravno tehniko. Šele v devetem razredu od njih zahtevamo skok v daljino s 6- do 8-koračnim zaletom z naravno tehniko. To pa ne pomeni, da tudi v šestem ali sedmem razredu ne smemo postaviti improviziranega skakališča (v dvorani) oz. uporabiti jame za skok v daljino. Ravno nasprotno; zelo smiselno je vaje za zalet, odriv, vzletni položaj povezati s skokom na blazine oz. v jamo.
Slika 2
Vzletni položaj pri skoku v daljino (vir: osebni arhiv)
Na isti uri kombinirajte različne discipline
Prej smo že povedali, da je na isti uri smiselno kombinirati npr. različne skoke. Prav tako je zelo smiselno kombinirati tudi atletske discipline iz različnih sklopov, na primer teke in mete. Če se odločimo, da bomo na izbrani uri razvijali predvsem aerobno vzdržljivost vadečih, tako da bodo na vzdržljivostnem poligonu izvajali intervalno vadbo, je zelo smiselno, da v uro vključimo tudi mete – met žvižgača (vorteksa). Značilnosti aerobnih intervalov so, da je intenzivnost relativno nizka, časovni intervali precej kratki, količina intervalov (število ponovitev) velika in odmori kratki ter aktivni.2 Ena možnost je, da ob strani pripravimo žvižgače, ki si jih otroci med odmorom poljubno podajajo. Druga možnost je, da za poučevanje oz. utrjevanje meta izkoristimo t. i. serijski odmor. Ker so v vzdržljivostnem poligonu večinoma vključene noge, je obremenitev zgornjih okončin v odmoru (ali celo po končani intervalni vadbi) zelo smiselna. Ravno tako lahko povežemo šprint in mete ali skoke in mete. Zelo dobra kombinacija je tudi povezava šprint in skoki, pri čemer v prvem delu razvijamo hitrost kratkotrajnih gibanj in izpopolnjujemo tehniko šprintanja, v drugem delu pa se posvetimo tehniki skakanja. Skoki so namreč neločljivo povezani s šprintom oz. hitrostjo. Eden od pomembnih ciljev je učence naučiti, kako odriniti z zaleta.
Polovico atletskih vsebin lahko vključite v ogrevanja
Da smo pri poučevanju atletike čimbolj ekonomični z vidika časa, je zelo smiselno, da se atletske vsebine vključujejo v pouk športa skozi vse leto. Na atletiko se vse prepogosto gleda zelo ozko, kot izvedbo v jesenskem in spomladanskem sklopu. Kot primer naj navedemo kombinacijo atletike in plesa. Za izpopolnjevanje tehnike teka atleti pogosto uporabljamo tudi koordinacijsko lestev. Na njej izvajamo različne oblike skipinga, striženja, sonožnih in enonožnih poskokov, bočnih gibanj itd. Zanimiva naloga, ki povezuje atletiko in ples, bi lahko bila, da poznana atletska gibanja na lestvi učenci izvajajo po ritmu. Učitelj izbere glasbo (ki jo čez čas zamenja), učenci pa poskušajo gibanja izvajati po ritmu glasbe. Na tak način atletske vsebine vključimo v ogrevanje pri tematskem sklopu ples in učenci jih utrjujejo. Poleg atletske abecede v ogrevanje sodijo še najrazličnejši poligoni (vzdržljivostni, skakalni itd.). Pri skakalnih je treba sicer paziti, da pred poskoki nekoliko pripravimo sklepe na večje obremenitve. Za ogrevanje lahko zelo koristno uporabimo tudi tek čez ovire in štafetne teke. Na tak način se učenci seznanijo z osnovami, z izvedbo v zmanjšani hitrosti ali s prilagojenimi pravili …, kar je zelo koristno za naslednje metodične korake poučevanja teh dveh vsebin. Za poučevanje teka čez ovire obvezno uporabimo didaktične ovire, ki so plastične ali silikonske. Uporabne so tudi klopi, ki jih imajo praktično vse šole.5 S štafetnimi teki pa začnimo seznanjati učence kar med tekom za ogrevanje. Postavimo jih v kolone s štirimi člani in vsaki damo štafetno palico (namesto te lahko na začetku uporabimo tudi kaj drugega, na primer teniško žogico). Otroci naj se postavijo cik-cak tako, da je leva rama zadnjega učenca poravnana z desno ramo predzadnjega v koloni itd. Razmik med učenci naj bo približno 1,5-2m. Prvi tekač določa tempo (naj bo pogovorni!), zadnji pa ima palico. Ko zakliče »hop«, predzadnji učenec iztegne roko nazaj (pri tem se ne ozre nazaj!) in dobi palico. Ko pride palica do prvega učenca, jo ta položi na tla in zadnji jo pobere. Čez čas zamenjajo vloge.
Zgornja priporočila izražajo koncept celostnega pristopa, saj so si atletska gibanja med sabo zelo podobna in jih je smiselno podajati celostno. Hkrati je lahko izvedba za otroke in mladostnike bolj zanimiva, saj povečamo pestrost in raznolikost vadbe.
Viri:
1Gallahue, D. L., Ozmun, J. C. in Goodway, J. D. (2012). Understanding motor development. Infants, children, adolescents, adults (Seventh edition). The McGraw Hill Companies.
2Škof, B., Tomažin, K., Dolenec, A., Marcina, P. in Čoh, M. (2010). Atletski praktikum. Fakulteta za šport, Inštitut za šport.
3Kovač, M., Markun Puhan, N., Lorenci, B., Novak, L., Planinšec, J., Hrastar, I., Pleteršek, K. in Muha, V. (2011). Učni načrt. Program osnovna šola, Športna vzgoja. Ministrstvo RS za šolstvo in šport, Zavod RS za šolstvo. https://www.gov.si/assets/ministrstva/MIZS/Dokumenti/Osnovna-sola/Ucni-nacrti/obvezni/UN_sportna_vzgoja.pdf
4Škof, B. (2024). Atletika 1. Tema 1 [izročki prosojnic]. Moodle/Atletika 1@FSP. https://moodle.fsp.uni‐lj.si/
5Železnik, L. in Škof, B. (2022). Zakaj je tek čez ovire zelo primerna atletska vsebina za otroke in kako jo poučevati? Revija Šport, 70(1/2), 15.