»NE SKAČI V VODO, ČE NISI PREPRIČAN O NJENI GLOBINI« Pridobivanje spretnosti varnega vstopa v vodo, priplavanja na gladino in vzpostavitve vodoravnega položaja

Izr. prof. Jernej Kapus

Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport

Skoki v vodo so običajno zelo priljubljena plavalna dejavnost. Ko gredo učenci plavat, pogosto rečejo: "Fino! Spet bomo skakali!" Tako namreč najlažje zadostijo potrebo po občutenju breztežnosti. Breztežnost se pojavi med letom po zraku in dalj ko traja, večji so užitki. Med letom je lahko skakalec zelo estetsko iztegnjen ali dovršeno izvaja različna vrtenja okoli telesnih osi. Na ta način s skoki v vodo razvijamo moč, hitrost, spretnost vzpostavitve različnih položajev telesa, sposobnost orientacije v prostoru, pogum in eleganco. Tehnična izvedba skokov v vodo pa je zahtevna. Skakalec mora namreč imeti tehniko pravilnega gibanja čim bolj avtomatizirano. Med samim skokom mora biti sposoben izvesti vse potrebne popravke gibanja, ki omogočajo varno izvedbo. Zaradi vseh opisanih užitkov marsikdo ta šport resnično vzljubi in skače v vodo tudi do pozne starosti. Vendar pozor, pri skokih v vodo je možnost nesreče razmeroma velika, zagotovo večja, kot pri ostalih priljubljenih plavalnih dejavnostih¹, poledice pa so lahko izjemno hude.

ŽE VSTOP V VODO PREDSTAVLJA NEVARNOST ZA MANJŠO ALI VEČJO NESREČO

Tveganje pri vstopu v vodo je odvisno od spretnosti posameznika, načina vstopa in okolja². Nepričakovan padec v vodo lahko človeka tako preseneti, da se začne utapljati. Nenadna potopitev obraza ali vse glave zahteva različne spretnosti, kot so: zadrževanja diha (in nadzor dihanja), priplavanje na gladino, čim hitrejšo orientacijo v novem okolju in vzpostavitev lebdečega ali primernega položaja telesa za plavanje. Nepričakovan padec in odziv posameznika ob tem še dodatno oteži mrzla voda in količina oblačil.

Pri hotenih in načrtovanih vstopih v vodo gre lahko za bolj ali manj nadzorovane padce ali skoke, izvedene na različne načine (na noge ali na glavo, lahko tudi z dodatnimi obračanji med letom). Pri tem je tveganje za nesrečo odvisno od načina in tehnike vstopa v vodo ter od značilnosti skakališča (višina, odrivno mesto, vodna globina, izhod, plovila, ostali kopalci, čistoča in morebitni nevarni predmeti v vodi, kot so čeri, potopljena plovila, črepinje in ostale ostre smeti na dnu, ježki …). Najpogostejše nesreče so različne poškodbe hrbtenice, ki so lahko posledica nenadzorovanega leta in/ali doskoka v vodo (udarec v gladino ali dno). Posledice takih nesreč so lahko zelo hude, kot je invalidnost zaradi delne ali popolne ohromelosti udov. Nekoč je bilo število najtežjih poškodb (zlomov) vratne hrbtenice pri skoku na glavo v vodo kar veliko, saj se je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja poškodovalo od 5 do 7 skakalcev letno³. Da bi se to število zmanjšalo, je leta 1990 zaživel Preventivni zdravstveno-vzgojni program za preprečevanje poškodb vratne hrbtenice pri skoku na glavo v vodo v Sloveniji. Zanj sta skrbela takratna Inštitut RS za rehabilitacijo in Inštitut RS za varovanje zdravja.

Slika 1

Letak preventivno zdravstveno-vzgojnega programa za preprečevanje poškodb vratne hrbtenice pri skoku na glavo v vodo Inštituta RS za rehabilitacijo in Inštituta RS za varovanje zdravja

Preventivni program daje ugodne rezultate, saj se je število najtežje poškodovanih skakalcev zmanjšalo na enega do dva letno. Najpogosteje so to mladi fantje (93 % vseh poškodovancev) stari od 15 do 24 let (85% vseh poškodovancev), ki se ponesrečijo na plavališčih (morje, jezera, reke), torej v vodnih površinah, ki jih predpisi ne urejajo (ni reševalne službe in ustrezne opreme). Pogosto je nesreča posledica neprevidnosti, mladostniške objestnosti in povezana z uživanjem alkohola.

Poškodba hrbtenice in/ali udarec v glavo pri skoku v vodo lahko povzročita tudi nenadno nezavest. Če ima pri tem ponesrečenec zunanje dihalne odprtine (usta, nos) v vodi, lahko voda hitro vdre v njegova pljuča in tako povzroči utopitev⁴. Posredovanje ob takih nesrečah, torej reševanje utapljajočega s sumom poškodbe hrbtenice, ki je morda celo negiben (stanje nezavesti), je ena izmed najzahtevnejših oblik reševanja. Takšno reševanje zahteva uporabo reševalne tube, vodne reševalne deske in ustrezno znanje. Posledice nestrokovne oskrbe imajo namreč lahko usoden vpliv na nadaljnjo kakovost življenja poškodovanega.

POUČUJEMO PADCE IN SKOKE V VODO

Glede na napisano učitelj plavanja razume spretnost varnega vstopa v vodo in priplavanja na gladino ter vzpostavitve vodoravnega položaja kot eno izmed temeljev vodne kompetence varnega plavalca². Pridobivanje te spretnosti poteka prek:

• spoznavanja okoliščin in različnih reakcij ob nepričakovanem padcu v vodo. Učenec naj posnema padec v:
  • globoko ali plitko vodo, pri čemer se mora zavedati nevarnosti, pasti pa poskuša tako, da se ne poškoduje.
  • vodo, ko je oblečen v običajna oblačila (ne kopalke).
  • vodo z roba bazena, pomola ali valujoče deske. Slednjo nalogo lahko učitelji dodatno otežimo s plavanjem pod desko in priplavanjem na gladino na drugi strani.
  • valovito in/ali hladnejšo vodo. Učitelj vadbo v zahtevnejših okoliščinah omogočimo le učencu, ki je že dovolj napredoval in osvojil padce v olajšanih pogojih. Pri tem mora poskrbeti, da so pogoji za učenca še vedno varni in nadzorovani.

Slika 2

Spoznavanje padca v vodo naj bo tudi v obleki, v plitvino in z deske

• poučevanja (in ozaveščanja o) varnih, hotenih in načrtovanih padcev in skokov v vodo. Učitelj poučuje padce in skoke na noge ter na glavo. Pri tem mora najprej naučiti učenca poiskati ustrezno skakališče (primerna višina, odrivno mesto, ustrezna vodna globina, lahek izhod iz vode, izogibanje plovilom in ostalim kopalcem) in skupaj z njim preveriti njegovo primernost (ustrezna čistoča vode in iskanje morebitnih nevarnih predmetov v vodi). Učenca poučuje le tehnično pravilnega gibanja. To pomeni poučevanje iztegnitve med letom in prehoda v vodo z napetim telesom v komolčnem, ramenskem, kolčnem in kolenskem sklepu. Na ta način učenec zaščiti telo in glavo pred učinkom večjih sil ob doskoku. V primeru poučevanja padcev in skokov na glavo se mora učenec naučiti, kako zaščititi (učvrstiti) glavo z iztegnitvijo rok v vzročenje. Tudi zato se učitelj izogiba poučevanju skokov na glavo v priročenju.

Slika 3

Učitelj kaže, kako naj učenec učvrsti glavo pod rokami in jo zaščiti pri skokih ali padcih na glavo v vodo (foto Črt Lopatič)

POUČEVANJE SKOKA NA GLAVO V VODO

Poučevanje osnovnega skoka na glavo je sestavni del začetnega učenja plavanja, saj učenec usvoji:

• ustrezni začetni položaj, pri katerem se oprime skakališča z nožnimi prsti, z iztegnjenimi rokami učvrsti glavo in predkloni telo,
• ekscentričen odriv ob koncu padanja,
• let in prehod v vodo v iztegnjenem položaju telesa z glavo med iztegnjenimi rokami,
• primerno dolgo in globoko drsenje pod gladino.

Z učenjem skoka na glavo se učenec nauči nadzorovati telo in zaščititi glavo, kar mu koristi ob nepričakovanem padcu v vodo. Na ta način usvoji spretnost varnega vstopa v vodo in priplavanja na gladino, ki skupaj z drugimi spretnostmi, znanji in zmožnostmi določa vodno kompetenco varnega plavalca ². Pri osnovnem skoku na glavo ne izvede zamaha z rokami, saj so te vzročene že v štartnem položaju. Na ta način učenec najlažje učvrsti glavo in se izogne skoku »na ploh«. Vzrok te napake so namreč nenapete roke (in/ali sproščeno telo) ter dvig glave iznad rok med letom in doskokom. S tem se premakne težišče telesa proti spodnjemu delu in učenec doskoči ploskoma na gladino.

Pri nadaljevalnem učenju učenec nadgradi osnovni skok na glavo s šolskim štartnim skokom, pri katerem ima v začetnem položaju roke v zaročenju. Pri odrivu zamahne z rokami in med letom z njimi učvrsti glavo. Leti in doskoči v vodo iztegnjen, nato pa primerno dolgo in globoko drsi, pri čemer globino drsenja uravnava s premikanjem glave in rok.

VIRI

¹Kapus, V., Čuk, I., Bizilj, U., Sattler, T. in Kapus, J. (2009). "Ne skači v vodo, če nisi prepričan o njeni globini". Šport, 57(1/2), 6−8.

²Stallman, R.K., Moran, K., Quan, L., in Langendorfer, S (2017). From Swimming Skill to Water Competence: Towards a More Inclusive Drowning Prevention Future. International Journal of Aquatic Research and Education, 10(2). https://scholarworks.bgsu.edu/ijare/vol10/iss2/3/

³Damjan, H. in Stergar, E. (1994). Zdravstveno-vzgojni program za preprečevanje poškodb vratne hrbtenice pri skoku na glavo v vodo v Sloveniji. V Kapus, V. (ur.), Zbornik 1. slovenskega posveta o učenju plavanja in varnosti pred utapljanjem (98-101). Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport.

⁴Kapus, V., Štrumbelj, B., Kapus, J., Jurak, G., Šajber-Pincolič, D., Bednarik, J., Vute, R., Čermak, V. in Kapus, M. (2002). Plavanje, Učenje. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport.