X
10dec.

Razvoj meril za ocenjevanje plavanja in plavalnih sposobnosti

Starši so ob nekaterih prvih plavalnih zaveslajih svojih nadobudnežev prepričani, da njihov otrok že zna plavati. Pa temu ni tako! Ovrednotenje znanja plavanja in plavalnih sposobnosti pri nas poteka s pomočjo uveljavljenih meril, ki uspešno podpirajo sistem oplavanjevanja. V dobrih tridesetih letih smo jih nekajkrat posodobili. Ker so merila za učitelja smerokaz poučevanja, predstavljamo strokovno ozadje razvoja meril.

izr. prof. dr. Jernej Kapus

Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport

Zakaj potrebujemo merila

Poučevanje plavanja je zapleten proces, pri katerem mora učitelj ugotoviti začetno znanje in stanje sposobnosti učencev, spremljati vmesne spremembe in ovrednotiti napredek ter oceniti končni rezultat1. S plavalnim preizkusom na začetku poučevanja lahko dobro spozna sposobnosti in trenutno usvojeno znanje učencev, oblikuje enakovrstne (homogene) učne skupine in načrtuje primeren učni program, ki ga bo s pomočjo vmesnih preverjanj ustrezno prilagajal (nudil povratne informacije o napredku, spremenil tempo poučevanja, preoblikoval učne skupine). S končnim ovrednotenjem napredka si lahko postavi usmeritve za prihodnja poučevanja. Pri tem so mu v strokovno pomoč pri nas že uveljavljeni preizkusi in merila, s katerimi učence umesti v standardizirane stopnje glede na njihovo plavalno znanje in plavalne sposobnosti.

35 let od sprejema prvih pravil

Prva merila so bila pri nas sprejeta že leta 19892. Obsegala so pet stopenj:

  1. stopnja delfinčka je bila določena s plavanjem 25 metrov na poljuben način in s štartom iz vode ali s skokom. Stopnja je opredeljevala neplavalca oziroma takrat, malce neposrečeno poimenovanega, plavalca pripravnika.
  2. stopnja bronastega delfina je bila določena s plavanjem 50 metrov na poljuben način in z začetnim skokom na noge v vodo. Med plavanjem je moral učenec izvesti še vajo varnosti, pri kateri je iz ležečega prsnega položaja prešel skozi pokončni v ležeči hrbtni položaj, se v tem položaju obdržal tri sekunde ter se vrnil nazaj skozi pokončni v ležeči prsni položaj. Stopnja je opredeljevala plavalca.
  3. stopnja srebrnega delfina je bila določena z dvema preizkusoma, neprekinjenim 10-minutnim plavanjem in plavanjem 50 ali 100 metrov kravl z določeno časovno normo in začetnim skokom na glavo v vodo. Stopnja je opredeljevala dobrega plavalca.
  4. stopnja zlatega delfina je bila določena s plavanjem 150 metrov mešano z določeno časovno normo in začetnim skokom na glavo v vodo. Stopnja je opredeljevala odličnega plavalca.
  5. stopnja delfina-reševalca je bila določena s petimi preizkusi: plavanje 200 metrov v času 5 minut ali bolje; plavanje 15 metrov pod gladino; potopitev do globine 3 metrov in dvig 2 kilogramov težkega predmeta; transport utapljajočega in metanje reševalne žoge v cilj. Stopnja je opredeljevala plavalca reševalca.

Prva dopolnitev v 90-ih letih

Ker so bila merila premalo občutljiva za ocenjevanje znanja plavalnih začetnikov in zato za njih ne dovolj spodbudna, so jih leta 1997 nekoliko spremenili in dopolnili še s štirimi stopnjami, ki so natančneje opredelila znanje neplavalca3. Tako so obsegala devet stopenj znanja plavanja in plavalnih sposobnosti:

  1. stopnja je opredeljevala neplavalca, neprilagojenega na vodo.
  2. stopnja bronastega morskega konjička je bila določena z drsenjem pet sekund v prsnem položaju z glavo v vodi po gladini. Stopnja je opredeljevala neplavalca.
  3. stopnja srebrnega morskega konjička je bila določena s plavanjem 8 metrov na poljuben način in s štartom iz vode. Stopnja je opredeljevala neplavalca.
  4. stopnja zlatega morskega konjička je bila določena s plavanjem 25 metrov na poljuben način in s štartom iz vode. Stopnja je opredeljevala neplavalca.
  5. stopnja delfinčka je bila določena s plavanjem 35 metrov na poljuben način in z začetnim skokom na noge v vodo. Stopnja je opredeljevala neplavalca.
  6. stopnja bronastega delfina (preizkus se ni spremenil).
  7. stopnja srebrnega delfina (preizkusa se nista spremenila).
  8. stopnja zlatega delfina (preizkus se ni spremenil).
  9. stopnja delfina-reševalca (preizkusi se niso spremenili).

Zadnja dopolnitev pred šetimi leti

Zgoraj predstavljena merila3 so se pokazala kot dobra in so do danes uspešno podpirala sistem oplavanjevanja pri nas.1 Podobna merila, s katerimi se ocenjuje bodisi znanje plavanja bodisi vodne kompetence, poznajo tudi številne druge plavalno razvite države. Vodna kompetenca, izraz, ki se vedno bolj uveljavlja v doktrinah poučevanja plavanja po svetu, združuje4,5:

  • zmožnost uporabe različnih plavalnih spretnosti in telesnih sposobnosti, ki so potrebne za rešitev nepričakovanih težav v vodi.
  • zmožnost uporabe védenja o nevarnostih in znanja o preventivnem delovanju v obliki zagotavljanja aktivne varnosti v vodi in ob njej.

Predstavljena merila so bila v obliki nalog vključena v oba, z Nacionalnim programom športa opredeljena programa, Zlati sonček in Krpan. Prav tako učni načrt za predmet šport v osnovni šoli določa, da naj bi postal učenec ob koncu drugega vzgojno-izobraževalnega obdobja plavalec.

Kljub temu so se v dvajsetih letih od zadnje spremembe pojavile pobude po dopolnitvah obstoječih meril, po jasnejši razlagi nekaterih preizkusov in po spremembi nekaterih stopenj. Zato je bila v letu 2016 imenovana delovna skupina za prenovo programa, ki je merila osvežila. V tej skupini so bili zbrani predstavniki šolskega (Zavod za šport RS Planica), športnega (Plavalna zveza Slovenije) in izobraževalnega sistema (Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport).

Literatura

1 Kapus, V., Štrumbelj, B., Kapus, J., Jurak, G., Šajber-Pincolič, D., Bednarik, J., Vute, R., Čermak, V. in Kapus, M. (2002). Plavanje, Učenje. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport.

2 Šink, I., Kapus, V., Prešeren, M., Cankar, F. (1990). Kriteriji vrednotenja znanja plavanja in plavalnih sposobnosti v Sloveniji. V: V. Kapus (ur.), Zbornik del III. jugoslovanskega posveta o učenju plavanja in varnosti pred utapljanjem (str. 134-139). Fakulteta za telesno kulturo.

3 Jurak, G. in Kovač, M. (1998). Morski konjiček. Zavod za šport Slovenije.

4 Langendorfer, S. J. in Bruya, L. D. (1995). Aquatic readiness: Developing water competencies in young children. Human Kinetics.

5 Moran, K., Stallman, R. K., Kjendlie, P., Dahl, D., Blitvich, J. D., Petrass, L. A., McElroy, G. K., Goaya, T., Teramoto, K., Matsui, A. in Shimongata, S. (2012). Can you swim? An exploration of measuring real and perceived water competency. International Journal of Aquatic Research and Education, 6, 122–135.

 

 

Kategorije

Navodila za avtorje

Navodila za avtorje prispevkov so dostopna tukaj.

SLOfit nasvet, spletna revija za praktična vprašanja s področja telesnega in gibalnega razvoja
ISSN 2591-2410
Izdajatelj: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport
Odgovorna urednika: prof. dr. Gregor Jurak in prof. dr. Marjeta Kovač
Tehnični urednici: asist. Kaja Meh in doc. dr. Jerneja Premelč

Izdajo te publikacije sta omogočila sofinanciranje Fundacije za šport in Javne agencije za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije.