Zakaj nekateri ne marajo teka?

Urban Praprotnik, tekaški trener

Ko ste bili stari dve do pet let, ste zelo radi tekali. Tek je del praktično vsake otroške igre. Nisem še srečal zdravega otroka, ki ne bi z veseljem tekel. Ste ga vi? Niste, saj je tek mlajšim sam po sebi tako vznemirljiv, da ga doživljajo zelo igrivo. 

Izkušnje s tekom v šolskem obdobju so precej odvisne od učiteljev. Kjer učitelj načrtno gradi tekaško vzdržljivost, tehniko in tudi taktiko teka (kako bom razporedil svoje moči skozi načrtovano razdaljo teka) ter tek vključuje igrivo v različne vsebine, otroci nadgrajujejo pozitivne izkušnje s tekom. Žal pa je lahko tudi drugače. Tako da se otrok oz. mladostnik sreča s tekom le občasno, v okviru nekaj vsebin športne vzgoje, šolskih tekmovanj in testiranj. Ker nekateri na takšne sporadične intenzivne napore niso pripravljeni, je to zanje muka. Po takšnem teku jih vse boli (od mišičja do pljuč) in takšne negativne izkušnje jih odvrnejo od nadaljnjih tekaških izzivov. Pri tem se čisto naravno pričnejo spraševati: “Je meni tega res treba?” Redki v tem najdejo smisel teka. A večina ga ne.

Če želimo svoje telo pognati v tek, moramo torej delati načrtno po načelu stopnjevanja obsega in intenzivnosti vadbe ter osmisliti našo tekaško vadbo. Odrasel človek ni narejen tako, da bi kar tako tekel. Ne zgodi se samo od sebe, da bi tekli 5 km ali več. Majhni otroci veliko tečejo, ker je to del njihovega igrivega gibanja. Najstniki na nogometnem igrišču tudi ne razmišljajo, da v bistvu večino časa tečejo. Igra je neke vrste zgodba, ki tako zelo osmišlja tek, da se ne sprašujejo, kaj jim je tega treba.

Današnji vztrajnostni tekači, med katere sodim tudi sam, si prav tako na različne načine osmišljamo tek. Da redno tečemo, se moramo na nek način naučiti z njim "primerno rokovati". V prvi vrsti si je dobro odgovoriti na vprašanje, kaj nam tek nudi, česar z drugimi manj napornimi gibanji nismo deležni (npr. prijeten ritmičen zadihan korak, ko ti misli tavajo sem in tja). In res, prav to, kar dela tek težaven, je tisto, zaradi česar je tako zelo koristen. V drugi vrsti je zelo dobrodošlo, da razredčimo tudi tista manj prijetna občutja, ki jih večji telesni napor prinaša s seboj. To pa lahko dosežemo tako, da teku dodajamo redne vmesne odseke hoje. Na ta način ga prikrojimo, da je ravno prav naporen tudi za začetnike. V tretji vrsti pa (so)ustvarimo okoliščine, ki nas kar same po sebi kličejo, da stečemo. Ustvarimo si recimo koledar dni, ko tečemo, povežimo se s prijatelji, ki nam lahko pri tem delajo družbo in načrtujemo svojo prihodnost tudi s tekaškimi izzivi.

Čas, ko se bomo zleknili na kavču, tudi pride. A ne pozabimo, da je užitek pri tem toliko večji, če se prej dobro utrudimo.