Ocenjevanje je končna didaktična stopnja, ki sledi ustreznemu načrtovanju, izpeljavi in sprotnemu preverjanju. Zato je temelj dobrega ocenjevanja dober pouk. Učitelj, ki bo učence česa naučil in pri pouku upošteval njegove različne razsežnosti, gotovo ne bo imel težav z ocenjevanjem.
Prof. dr. Marjeta Kovač in prof. dr. Gregor Jurak
Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport
Vsak učitelj je odgovoren za poučevanje in posledično za ocenjevanje, saj je t. i. notranje ocenjevanje v njegovi domeni, zaradi zapletenosti odločitev in vidnosti ocene (zapisane v spričevalu) pa je to eno od najobčutljivejših področij njegovega dela. Vsi strokovnjaki se strinjajo, da je temelj dobrega ocenjevanja dober pouk.1-2
Učiteljevo ocenjevanje ima za učence določeno sporočilno vrednost. S svojimi postopki pri ocenjevanju in interpretacijo ocen učitelj daje predmetu, ki ga poučuje, določeno vrednotno usmeritev tako v očeh učencev kot drugih učiteljev in staršev. Sporoča namreč, kako pomemben se mu zdi predmet, njegovo in učenčevo delo. Zato mora ocenjevati s premislekom, potem ko je izpeljal pouk tako, da je upošteval vse njegove razsežnosti. Ocena ne sme biti odraz njegovega slabšega dela (na kar lahko sklepamo pri preveliki količini dobrih ocen) ali njegove pedagoške (ne)moči (na kar lahko sklepamo pri preveliki količini slabših ocen). Ocena tudi ni dobra ali slaba sama po sebi, temveč dobi pomen šele v primerjavi z učenčevimi lastnimi pričakovanji in ambicijami. Zato je pomembno, kaj učitelj naredi v vseh delih pouka pred ocenjevanjem. Z ocenjevanjem ne bo imel težav, če bo:
- dobro načrtoval pouk na podlagi ustreznih diagnostičnih postopkov in ga izpeljal skladno s strokovno doktrino;
- ustrezno motiviral učence in pri izvedbi upošteval ne le »tehnično« stran pouka (izbira ustreznih metodičnih enot, metod poučevanja in učnih oblik), temveč tudi njegove druge, zelo pomembne sestavine:
- modele diferenciacije (razvrščanje v čim bolj enakovredne skupine, ki omogočajo bolj učinkovit in za učenca bolj zanimiv pouk) in individualizacijo (prilagajanje pouka posameznemu učencu, ki takšno prilagoditev potrebuje),
- realne ocenitve osebnih napredkov posameznika,
- kakšne vrednote usmerjajo učence,
- kakšen odnos imajo do športa,
- socialno delovanje učencev (npr. delovanje v skupini; sodelovalno poučevanje; sprejetost različnosti učencev),
- čustvene (navdušujoč pouk) in voljne razsežnosti učencev (npr. motiviranje učencev za vsakodnevno gibanje in skrb za osebni napredek);
- upošteval diagnostično (preverjanje začetnega stanja in zaznavanje sprememb) in formativno vlogo preverjanja (pravočasno posredovanje ustrezne povratne informacije učencem);
- preverjanje in ocenjevanje ustrezno vključeval v pedagoški proces tako, da bo tvorilo z načrtovanjem in izpeljavo zaključeno celoto;
- vedno ocenjeval šele, ko je poučevanju namenil dovolj ur in s pomočjo povratne informacije dosegel, da je večina učencev odpravila vrzeli v znanju ter dosegla načrtovane standarde;
- imel jasna merila, po katerih ocenjuje, z njimi pa bo seznanil tudi učence in njihove starše;
- posebno pozornost posvetil tudi načinom (gibalni prikazi, ustne predstavitve, pisni izdelki) in pogostosti ocenjevanja, pri tem pa uporabljal različne vrste ocenjevanja, tako klasične kot alternativne;
- spodbudno posredoval oceno: pohvali in poudari naj predvsem tisto, kar učenci že obvladajo, opozori naj na pomanjkljivosti in poda usmeritve za izboljšanje;
- vključeval učence v proces ocenjevanja (samopreverjanje in samoocenevanje ter vrstniško preverjanje in ocenjevanje).
Fakultete, ki izobražujejo učitelje, ki poučujejo šport/športno vzgojo, morajo poskrbeti, da bodo bodoči učitelji dobili v času študija čim več znanja o vodenju pouka (ang. classroom management) tako pri posameznih aplikativnih predmetih kot pri pedagoški praksi ter se tudi ocenjevalno opismenili.3 Tisti, ki že poučujejo, pa morajo neprestano kritično razmišljati o svojih načinih načrtovanja, poučevanja in preverjanja znanja, predvsem pa o ocenjevanju. Če se ne počutijo dovolj ocenjevalno pismeni, naj se udeležijo seminarjev stalnega strokovnega spopolnjevanja in posvetov športnih pedagogov, kjer lahko tudi neformalno razpravljajo s kolegi o tej problematiki. Pri tem naj učitelja vodi misel Strmčnika4, da »posledic slabega pouka ni mogoče odstraniti z nikakršnim, še tako strogim ocenjevanjem, slabo ocenjevanje pa marsikdaj izmaliči prednosti dobrega pouka«.
Literatura:
1 Svendsen, A. M. (2020). AIESEP Position Statement on Physical Education Assessment. https://aiesep.org/scientific-meetings/position-statements
2 Hay, P. in Penney, D. (2009). Proposing conditions for assessment efficacy in physical education. European PhysicalEducation Review, 15(3), 389–405.
3 Starck, J. R., Richards, K. A. R. in O’Neil, K. (2018). A Conceptual Framework for Assessment Literacy: Opportunities for Physical Education Teacher Education. Quest, 70(4), 519–535.
4 Strmčnik, F. (1987). Sodobna šola v luči učne diferenciacije in individualizacije. Zveza organizacij za tehnično kulturo Slovenije: Izobraževalna skupnost Slovenije.