Ocenjevanje opredeljujejo šolski pravilniki in didaktična priporočila v učnem načrtu posameznega predmeta. Učitelju naj bi podajali odgovore na vprašanja zakaj, kaj, kako in kdaj ocenjevati.
prof. dr. Marjeta Kovač in prof. dr. Gregor Jurak
Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport
V slovenskih učnih načrtih predmetov šport/športna vzgoja so cilji opredeljeni v štirih skupinah: usmerjeni so v telesni in gibalni razvoj učencev, usvajanje raznovrstnih gibalnih spretnosti, razumevanje gibanja in športa ter oblikovanje pozitivnih stališč do gibanja in navad zdravega življenja učencev. Z ocenjevanjem učitelj ovrednoti, v kakšni meri je učenec dosegel tiste cilje, ki so usmerjeni v pridobivanje znanj. Kot pomoč učitelju pri ocenjevanju so zato v učnih načrtih opredeljeni standardi znanja, ki določajo, kaj naj bi učenec znal (ali bil sposoben izvesti) ob koncu posameznega vzgojno-izobraževalnega obdobja.
Z zakonodajnega vidika podrobneje določajo postopke ocenjevanja na osnovnošolski ravni Pravilnik o preverjanju in ocenjevanju znanja ter napredovanju učencev v osnovni šoli, na srednješolski ravni pa Pravilnik o preverjanju in ocenjevanju znanja v gimnazijah in Pravilnik o ocenjevanju znanja v poklicnem in srednjem strokovnem izobraževanju . Pravilniki navajajo, da v slovenski šoli ocenjujemo znanje, ne pa doseganja določenih, sicer izjemno pomembnih ciljev pouka, ki jih lahko poimenujemo tudi »nekognitivni« cilji (kot so razvoj gibalnih sposobnosti, oblikovanje stališč in navad …). Doseganja teh ciljev ne ocenjujemo, njihovo uresničevanje pa posredno pomembno vpliva na učenčevo doseganje standardov znanja, saj bolj motiviran in/ali sposoben učenec hitreje usvaja znanje.
Pri športu/športni vzgoji danes ocenjujemo učenčevo znanje s petstopenjsko številčno oceno. Takšno oceno smo v Sloveniji poznali vse do sedemdesetih let prejšnjega stoletja (pri predmetu, ki je imel v zgodovini šolstva različna imena, kot so telovadba, telovadba po sokolskem sistemu, fizkultura, telesna vzgoja), nato pa smo prešli na tristopenjsko besedno oceno (manj uspešno, uspešno in zelo uspešno). Besedna ocena je bilo tudi pri nekaterih drugih predmetih, npr. pri takrat poimenovani glasbeni in likovni vzgoji, tehničnem pouku … Od šolske reforme (leta 1996) in z vpeljevanjem devetletnega šolanja je v osnovni šoli ocenjevanje opisno in številčno, v srednji šoli pa samo številčno. Prvotno je bila opisna ocena namenjena učencem prvega in delno tudi drugega vzgojno-izobraževalnega obdobja, z novelo zakona o osnovni šoli pa je učenec ocenjen z opisno oceno le v 1. in 2. razredu, v vseh nadaljnjih razredih osnovne šole (tako pri obveznem predmetu šport kot pri izbirnih predmetih s področja športa) in v srednji šoli pa je ocena številčna.
Čeprav smo pri športni vzgoji vedno imeli oceno (imajo jo vse evropske države), učitelji vse do šolske reforme v devetdesetih letih prejšnjega stoletja niso poglobljeno razmišljali o namenih in učinkih ocenjevanja, prav tako pa se športna stroka ni znanstveno ukvarjala s preučevanjem ocenjevanja. Tako ni bilo preizkušenih merskih nalog za merjenje ravni učenčevega znanja, med didaktičnimi stopnjami pa je prav zadnja stopnja ‒ ocenjevanje ‒ običajno kar umanjkala.1 Učitelji so sicer »podelili« ocene (običajno na dveh ravneh – uspešno in zelo uspešno), niso pa imeli izdelanih meril ocenjevanja niti niso natančno vedeli, kaj ocenjujejo in kako ocenjujejo.2 Ob koncu osemdesetih let so se pojavljale zahteve po spremembi ali celo ukinitvi ocenjevanja pri športni vzgoji.3 V praksi nismo nikoli raziskovalno preizkusili, kako bi potekal pouk brez ocenjevanja, pa tudi zaradi slabih izkušenj tujine z ukinitvijo ocenjevanja pri športni vzgoji v nekaterih državah (Avstralija, Kanada) se je ohranilo ocenjevanje vseh predmetov, tudi športne vzgoje. Prehod z besedne na opisno in številčno oceno ter vključitev športne vzgoje v zunanje preverjanje in ocenjevanje znanja ob koncu obveznega šolanja sta povzročila, da je stroka začela znanstveno preučevati ocenjevanje.1
Na pedagoškem področju obstaja posebna znanost o ocenjevanju – dokimologija, ki raziskuje različne vidike ocenjevanja, npr. učinkovitost različnih načinov ocenjevanja, vplive ocenjevanja na pouk, usposobljenost učiteljev za ocenjevanje ..., vse bolj pa se danes govori tudi o ocenjevalni pismenosti učiteljev.4
Splošna pedagoška navodila glede ocenjevanja so zapisana v učnih načrtih posameznih predmetov, namene in zakonodajne ter tehnične vidike ocenjevanja (zakaj in kdaj ocenjevati, vrste ocen, načini ter pogostost ocenjevanja, javnost in postopki ob nezadovoljstvu z oceno) pa določajo trije zgoraj navedeni pravilniki. Mlajši učitelji športne vzgoje so imeli v študijskem programu precej ur namenjenih prav ocenjevanju, zato so z njim dobro seznanjeni. Še vedno pa je v šolski praksi med učitelji precej vprašanj in nedorečenosti glede ocenjevanja, predvsem kaj in kako ocenjevati, zato smo kot pomoč učiteljem pripravili številne SLOfit nasvete o ocenjevanju.
Pomembno je, da tako pravilniki kot učni načrti nedvoumno odgovorijo na naslednja vprašanja:
- zakaj ocenjevati,
- kdaj ocenjevati,
- kaj ocenjevati in
- kako ocenjevati.
Zakaj ocenjevati: Učitelj ocenjuje zato, da preveri in oceni raven usvojenosti standardov gibalnega in teoretičnega znanja učencev, ki je okvirno zapisana v posameznem učnem načrtu ob koncu vzgojno-izobraževalnih obdobij, podrobneje pa jo učitelj določi za posamezen oddelek, ki ga poučuje, s svojo letno pripravo na pouk. Z ocenjevanjem učitelj posredno ovrednoti tudi uspešnost svojega poučevanja.
Kdaj ocenjevati: Po navodilih učnega načrta učitelj pri športu/športni vzgoji ocenjuje ob koncu tematskega sklopa (npr. košarke), ko je preveril, ali je večina učencev usvojila posredovano vsebino. Tematski sklop mora biti dovolj dolg (priporočamo približno 12 ur), da lahko posredovano vsebino učenci utrdijo in s povratnimi informacijami učitelja odpravijo večino napak. V posameznih ocenjevalnih obdobjih pravilniki določajo število ocen, ki jih mora pridobiti učenec (število je odvisno od števila ur predmeta).
Kaj ocenjevati: Koncept slovenskega izobraževanja in pravilniki določajo, da ocenjujemo znanje. Številne tuje4 in naše raziskave2 kažejo, da učitelji ocenjujejo tudi številne »druge dejavnike«, kot sta prizadevnost in obnašanje učenca. To je lahko problematično, saj v tem primeru učitelj ocenjuje učenca in ne njegovega znanja. V napredku v športnih znanjih so namreč posredno vedno vključeni tako prizadevnost in trud, ki ga učenec vloži v delo, kot napredek v sposobnostih, učenčevo sodelovanje zunaj šole itd.
Kako ocenjevati: Različne raziskave kažejo, da je zelo pomembno, kako učitelj ocenjuje.5 Za učence je najpomembnejše, kako doživi oceno, kot pravično ali nepravično.5 Pravičnost pri ocenjevanju se izkazuje skozi načine obravnave učenca. Učitelj naj bi za enako izkazano znanje dal različnim učencem enako oceno. Pri tem pri športu/športni vzgoji sicer naletimo na paradoks, saj je ta, sicer temeljna etična zahteva, pri športu/športni vzgoji v nasprotju z zahtevo po ocenjevanju napredka posameznika, ki jo poudarjajo učni načrti zaradi različnih, večinoma prirojenih učenčevih sposobnosti ter telesnih značilnosti. Zato mora učitelj pri odstopanju glede ocenjevanja določenih učencev (ne le tistih, ki imajo pravico do individualnih standardov zaradi odločbe o prilagajanju pouka) način njihovega ocenjevanja pojasniti ostalim učenčevim sošolcem. Glede na različnost učencev naj zato učitelj uporabi različne načine ocenjevanja in ocenjuje različne vrste znanj.
Ob prenavljanju učnih načrtov, ki poteka prav zdaj (žal brez ustreznih evalvacijskih študij, kaj se v šolskem prostoru pri posameznih predmetih dejansko dogaja, ki so bistveno pomembnejše od analiz učnih načrtov), in brez usklajenih splošnih usmeritev, kaj želimo v slovenskem šolstvu (o tem se šele začenjamo pogovarjati), se bodo morali strokovnjaki vprašati, kako spremeniti didaktična navodila v učnih načrtih in zakonodajo, povezano z ocenjevanjem, da bo ocenjevanje postalo pospeševalec učenja, ne pa le še eno od obveznih, a trenutno zelo spornih in napornih dejanj učiteljev. Zaradi že davno uvedenih sprememb namenov zunanjega preverjanja in ocenjevanja znanja, pritiskov staršev po dobrih (še več, samo odličnih!) ocenah in napotilih z ministrstva o »prijaznem« ocenjevanju v času šolanja na daljavo smo na ravni osnovnošolskega izobraževanja »izgubili kompas« glede namenov ocenjevanja. Inflacija dobrih ocen nima nobene sporočilne vrednosti več in tako ne more vplivati na izboljšanje kakovosti pouka in znanja učencev, kar pa je temeljni namen ocenjevanja.
Pojasnilo: Izraz učenec uporabljamo tako za osnovnošolce kot srednješolce ne glede na spol.
Literatura:
1 Majerič, M. (2004). Analiza modelov ocenjevanja športnih znanj pri športni vzgoji. (Doktorska disertacija), Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport.
2 Žakelj, M. (2009). Povezanost gibalnih in teoretičnih športnih znanj z nekaterimi kazalniki šolske uspešnosti deklet v predadolescenci. (Magistrska naloga), Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport. http://www.fsp.uni-lj.si/COBISS/Mag/Magisterij22X00004ZakeljMarica.pdf, https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=2009.
3 Kristan, S. (1991). Ocenjevanje šolske športne vzgoje je mogoče opustiti - kaj pa ocenjevanje likovne in glasbene vzgoje?. Vzgoja in izobraževanje, 22(6), 33-37.
4 Svendsen, A. M. (2020). AIESEP Position Statement on Physical Education Assessment. https://aiesep.org/scientific-meetings/position-statements
5 Kodelja, Z. (2001). Pravičnost − najpomembnejša vrlina šole kot socialne institucije. Sodobna pedagogika, 52(5), 8−18.