Namizni tenis je igra, ki zahteva usklajeno delo rok in nog, neprestano pozornost, hiter gibalni odgovor na vidno zaznavo žogice, pa tudi taktično razmišljanje. Z majhnimi otroki začnimo tako, da z loparjem udarjajo milne mehurčke. Milni mehurčki se gibljejo počasneje kot žogica, zato je otrok hitro uspešen, obenem pa se lahko zabava vsa družina.
Katarina Bizjak Slanič1 in prof. dr. Marjeta Kovač2
1 OŠ Janka Glazerja, Ruše
2 Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport
V Slofit nasvetu smo že predstavili različne igre z loparji. Zaradi svoje dinamike so zelo privlačne za otroke.1 Otrok ima v rokah pripomoček (običajno lopar, lahko tudi palico ali kij), s katerim udarja žogico ali perjanico (posebna žogica, s katero igramo badminton). Za začetek lahko za najmlajše otroke uporabimo namesto žogic in perjanice milne mehurčke ter ustvarimo igro, nekakšno »predhodnico« namiznega tenisa. Otrok ima v rokah lopar za namizni tenis, lahko tudi kak drug pripomoček, ki je podoben loparju , z njim pa poskuša zadeti čim več milnih mehurčkov. Zaradi počasnejšega leta mehurčkov je hitro uspešen, igrivost pa ga motivira za izvedbo velikega števila ponovitev. Pri najmlajših je igra najboljša učiteljica za življenje, saj se ob njej otroci najhitreje, najlažje in najučinkoviteje naučijo različnih spretnosti, uporabnih tudi v vsakdanjem življenju.2 Če mora otrok zaznati gibanje več mehurčkov hkrati in uskladiti zamahe z loparjem s premikajočimi mehurčki, pridobiva gibalne izkušnje in vzpostavlja nove, zapletenejše gibalne strukture.3 Številni avtorji poudarjajo, da je večje število gibalnih izkušenj nujno za dober in širok gibalni razvoj otrok,2 zato razširimo nabor iger tako, da poleg žoge ali balona, ki ju otrok meče, lovi, podaja, žogo tudi vodi z roko ali nogo, razširimo gibalne naloge z udarjanjem. Otrokovo roko lahko podaljšamo z loparjem (tudi prilagojenem, izdelanem doma), palico ali kijem. Takšni udarci so del različnih športov (iger z loparji, hokeja na travi ali ledu, kriketa, pola …). Pri njihovi izvedbi je predvsem pomembno dobro prostorsko zaznavanje letečega predmeta. Zahtevajo, da se v gibanje vključujejo različni deli telesa, njihovo delovanje pa mora biti med seboj dobro usklajeno.2
Prvi gibalni vzorci udarcev se pojavijo že v otroštvu, ko otroci z različnimi pripomočki udarjajo različne predmete. Udarjajo lahko mirujoče predmete na tleh ali na dvignjeni podlagi (npr. na klopci, posebnem stojalu za žoge), lahko pa udarjajo leteče predmete, ki se jim približujejo. Poznamo različne vrste udarcev: stranski, od zgoraj ali od spodaj, prav tako pa se udarci ločijo glede na pripomočke, s katerimi izvedemo udarec (s kijem, z loparjem, s palico in podobno).3
Pri udarcu z loparjem bodimo pri opazovanju otroka v začetku vseeno pozorni na njegovo gibanje in ga opozorimo, če je to izrazito napačno3:
- V trenutku udarca naj otrok ne stoji vzporedno, ampak nekoliko bočno glede na let mehurčka; tak položaj mu omogoča izvedbo začetnega koraka naprej ali v stran in poveča njegovo stabilnost (obenem se poveča linearna sila, ki jo otrok povzroči na leteč predmet).
- Pri zaporednih udarcih naj otrok ne bo tog, ampak se s trupom zasuka ali pa se obrne s celotnim telesom okoli vzdolžne osi, kar mu omogoča povezano in usklajeno gibanje glede na let mehurčka (tudi tako ustvarja večjo silo na pripomoček).
- Opazujte, ali otrok z očmi sledi letu mehurčkov in dobro oceni, katerega naj najprej udari; tako si že začne razvijati taktično razmišljanje (udari tistega, ki mu je najbližje).
Ker mehurčki letijo počasi in v različne smeri, bo otrok izvedel kar precej udarcev. Z večjim številom ponovitev se bo izboljšala njegova usklajenost gibanja različnih delov telesa, reakcije gibanja rok glede na vidno zaznavo mehurčkov pa bodo omogočili, da bo gibanje čedalje bolj tekoče in usklajeno. Tako bo lahko otrok zadel z udarci več mehurčkov, njegovo navdušenje pa bo čedalje večje.
Pri igri je pomembna velikost loparja, ki mora biti primerna glede na starost oziroma velikost in znanje otroka. Lopar ne sme biti prevelik in pretežak. Biti mora tak, da ga lahko dobro prime z eno roko in izvede uspešen gib. Zdaj pa brž pobrskajte za manjšim loparjem in poiščite milne mehurčke. Zabava bo zagotovljena. Prikaz te zabavne igre je za bralce revije Cicido pripravila profesorica športne vzgoje Katarina Bizjak Slanič z Maticem in Julijo.
Literatura:
1 Kondrič, M. (2003). Igra z loparjem- ustvarjalni dialog z rokami v šoli. Šport/ priloga, 51(4), 3‒6.
2 Gallahue, D. L in Ozmun, J. C. (2006). Understanding motor development: Infant, children, adolescent, adults (6th edition). McGraw-Hill Companies, Inc.
3 Haywood, K. M. in Getchell, N. (2009). Life span motor development (5th edition). Human Kinetics.