V ospredju sodobnega ocenjevanja je tudi pri športni vzgoji uporaba t. i. avtentičnih nalog, ocenjevanje konceptualnih znanj in vključevanje učenca v samoocenjevanje ter samovrednotenje znanja, npr. da učenec sam prepozna svoje pomanjkljivosti, jih zna ovrednotiti in popraviti. Tak proces zagotavlja bolj kakovostno znanje in s povratno informacijo spodbuja učenca k nadaljnji športni dejavnosti.
Prof. dr. Marjeta Kovač in prof. dr. Gregor Jurak
Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport
Številni avtorji vse bolj zagovarjajo tezo, da je treba tradicionalne pristope k ocenjevanju nadgraditi z alternativnimi 1-5, zato bomo predstavili nekaj primerov, ki jih lahko uporabijo učitelji športne vzgoje pri ocenjevanju. Pri tem učitelj in učenec zbirata informacije na različne načine. Informacije so tako gibalne (pomagamo si lahko s sodobnimi informacijsko-komunikacijskimi pripomočki, npr. z analizo posnetka s pametnim telefonom vidimo napredek v tehniki; z merjenjem srčne frekvence zaznamo spremembe v srčnem utripu), pisne (vodenje dnevnika, zapiski, esej, poročilo, pisna refleksija) in ustne (intervju, panelna debeta, kratki odgovori na vprašanja).2
V ospredju takšnega ocenjevanja naj bodo avtentične, vsebinsko »bogate« naloge6. To pomeni, da v ocenjevalna merila vključimo tako gibalno kot teoretično znanje na različnih ravneh (zna prikazati neko izolirano gibanje; zna gibanje prikazati v različnih okoliščinah; zna povezati gibanje s svojim teoretičnim znanjem; zna prepoznati napake v svojem gibanju in ve, kako te napake odpraviti; zna analizirati določeno situacijo in iz nabora znanih gibanj v dani situaciji izbere najustreznejše gibanje; kritično razmišlja o prednostih in slabostih svojega gibalnega prikaza oziroma napredka). Navajamo nekaj primerov, namenjenih ocenjevanju starejših učencev.3,5
Primer 1: Učenec svoj prikaz (npr. gimnastične prvine, tehnične prvine pri rokometu) dopolni s pisnim izdelkom (osebno mapo ali kratkim poročilom s slikami pravilne izvedbe in nalogami, ki pomagajo izboljšati pomanjkljivo izvedbo). Pri tem je ključno, da zna pojasniti koncepte (pravilnost izvedbe – zaznava pomanjkljivosti – izboljšava). Poleg gibalnega prikaza učitelj oceni tako pisni izdelek kot pojasnilo (v kakšnem razmerju, je njegova avtonomija).
Primer 2: Pri samovrednotenju atletske ali gimnastične prvine (npr. skok v daljino z zaletom ali preskok čez kozo) učenec izdela t. i. »ček listo« – seznam napak in ocenjevalno lestvico, napake pa obteži tako (pomembnejši del gibanja pomeni večje število točk), da prepozna ključne zakonitosti gibanja. Pazljivo si ogleda posnetek svoje izvedbe, ga analizira in ovrednoti svoj prikaz.
Prednosti obeh opisanih pristopov so:
- Učenec pozna pravilno tehniko, četudi je sam (še) ne obvlada, in morebitne napake.
- Učenec pridobi boljšo predstavo o gibalni spretnosti, ki se je poskuša naučiti, saj si izostri zaznavanje gibanja lastnega telesa.
- Učenec sam prepozna svoje pomanjkljivosti, jih zna ovrednotiti in popraviti.
- Ob tem lahko uporabi različne vire (literaturo, splet, knjige).
- Gradivo, ki ga pripravi, je uporabno tudi za druge.
- Uporabi lahko tudi svoja druga znanja (npr. računalniška, likovna, naravoslovna …).
- Učenec prevzame večjo odgovornost za spremljanje lastnega napredka, vrednotenje svojih uspehov in načrtovanje nadaljnjih strategij v učnem procesu.
Primer 3: Pri vrstniškem ocenjevanju lahko poleg učitelja ali učenca samega vrednotijo gibalno znanje z opazovanjem učenčevi vrstniki. Npr. bolj izkušen učenec posreduje svoje znanje manj izkušenemu, nato pa ob koncu tematskega sklopa skupaj z učiteljem tudi oceni sošolčev gibalni prikaz. Za tak način ocenjevanja morajo biti učenci ustrezno usposobljeni, hkrati pa morajo biti merila ocenjevanja zelo jasno določena.
Prednosti takšnega ocenjevanja so:
- Učenci razvijajo sodelovalne odnose.
- Učenec »poučevalec« prevzema »odgovornost« za uspeh učenca, ki mu pomaga.
- Oba bolje razumeta pomen povratne informacije v procesu učenja in odnos poučevanje – evalvacija.
Takšno preverjanje in ocenjevanje v večji meri odraža pouk, saj izhaja iz koncepta učenčevega učenja, opravljeno mora biti pravočasno, že med procesom utrjevanja, obenem pa ima diagnostično in formativno vlogo, saj s povratno informacijo, ki jo posreduje učitelj, sošolec ali pa videoposnetek, spodbuja dejaven pristop učenca. V ospredju je ocenjevanje konceptualnih znanj s pomočjo avtentičnih nalog, vključuje pa tudi učenčevo reflektivno razmišljanje s pomočjo samoocenjevanja, samoovrednotenja in vrstniškega ocenjevanja.
Pojasnilo: Izraz učenec uporabljamo tako za osnovnošolce kot srednješolce obeh spolov.
Ocenjevanje pri pouku športne vzgoje je ena najtežavnejših učiteljevih nalog
Literatura:
1 Svendsen, A. M. (2020). AIESEP Position Statement on Physical Education Assessment. https://aiesep.org/scientific-meetings/position-statements/
2 Lopez-Pastor, L. M., Kirk, D., Lorente-Catalan, E., MacPhail, A. in Macdonald, D. (2013). Alternative assessment in physical education: a review of international literature. Sport, Education and Society, 18(1), 57-76.
3 Kovač, M., Jurak, G. in Starc, G. (2016). Nekateri alternativni načini ocenjevanja znanja pri športni vzgoji. Šport, 64(1/2), 18-23.
4 Dobovičnik, L. in Kovač, M. (2021). Transformativni pedagoški pristop pri ocenjevanju športne vzgoje. Šport, 69(1‒2), 23‒29.
5 Kirk, D. (2001). Learning and Assessment in Physical Education. Presentation to the Annual Conference of the Physical Education Association of Ireland. http://www.peai.org/conferences/2001/profdavidkirk.html
6 Hay, P. in Penney, D. (2009). Proposing conditions for assessment efficacy in physical education. European PhysicalEducation Review, 15(3), 389–405.