Preverjanje in ocenjevanje športne vzgoje sta dva različna procesa z različnimi nameni

Prof. dr. Marjeta Kovač in prof. dr. Gregor Jurak

Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport

Vzgojno-izobraževalni proces ima različne, zaporedne stopnje: diagnosticiranje začetnega stanja, načrtovanje, poučevanje, sprotno preverjanje, končno preverjanje in ocenjevanje. Ocenjevanje je končna stopnja, ki sledi prejšnjim stopnjam pouka. Številni avtorji prav preverjanju in ocenjevanju pripisujejo eno najpomembnejših učiteljevih vlog za pripravo in izvedbo kakovostnega pouka^1-4, a se strinjajo, da je za učitelja ena najbolj zahtevnih in odgovornih stopenj. 

Z njo učitelj preveri, kako je učenec dosegel zastavljene cilje pouka in oceni raven učenčevega znanja, posredno pa tudi celoten proces poučevanja in učenja.^1-2

Temeljni namen šolskega ocenjevanja je izboljšava znanja učencev tako količinsko (učenci naj bi imeli več znanja) kot kakovostno (učenci naj bi pridobili bolj poglobljeno znanje, ki omogoča višje ravni uporabe, npr. analize, sinteze, kritičnost opredeljevanja do določenih pojavov ipd.).^2,5-6

Ocenjevanje tako pomeni evalvacijo šolskega dela na različnih ravneh:

• Najširše pomeni ovrednotenje kakovosti izobraževanja na splošno, torej kakovosti javnega šolstva v primerjavi z drugimi državami. Temu so namenjen različne svetovne raziskave, v katere je vključena tudi Slovenija, npr. PISA, TIMSS in PIRLS, s pomočjo katerih ovrednotimo različne pismenosti učencev (bralno, matematično in naravoslovno).
• Omogoča tudi ovrednotenje kakovosti šole in učiteljevega dela. V ta namen potekajo v Sloveniji zunanja preverjanja znanja na nacionalni ravni v osnovni šoli in splošna ter poklicna matura ob koncu srednješolskega izobraževanja.
• Ovrednotenje dosežene ravni znanja posameznega učenca, ki se izraža z njegovo oceno, zapisano v spričevalu.

Pri športni vzgoji preverjanje različnih dejavnikov, ne le znanja, tako pred načrtovanjem vadbe kot med njeno izvedbo, pomembno prispeva h kakovostnemu poučevanju.

Kaj je preverjanje in kaj ocenjevanje

Pri evalvaciji procesa poučevanja in njegovih rezultatov se srečujemo z dvema pojmoma, preverjanjem in ocenjevanjem. Oba procesa sta pomembna, imata pa različne cilje in potekata na različnih stopnjah učnega procesa. Njuni nameni so določeni v pravilnikih o preverjanju in ocenjevanju znanja.

Preverjanje je zbiranje informacij o učenčevem znanju in drugih dejavnikih, ki vplivajo nanj. Učitelj preverja učenčevo znanje:

• pred obravnavo novih učnih vsebin (na podlagi tega preverjanja, ki vključuje številne dejavnike, ne le znanje, naredi učitelj analizo stanja, ki je podlaga za njegovo letno pripravo na pouk ali tematsko pripravo);
• med njo (da vidi učinke procesa in pravočasno spreminja poučevanje);
• po njej (da ovrednoti napredek v znanju in nekaterih drugih dejavnikih (npr. pri športu/športni vzgoji raven sprememb v telesni zmogljivosti, prisotnost pri vadbi, zdravstveno stanje, zunajšolsko športno udejstvovanje ipd.), kar mu pomaga pri interpretaciji končnega dosežka v znanju, torej pri ocenjevanju.

Ocenjevanje znanja je ugotavljanje in vrednotenje doseženega znanja. Posredno pomeni tudi ovrednotenje vzgojno-izobraževalnega procesa in njegovih dejavnikov. Poteka med šolskim  letom po tem, ko je bila učna snov posredovana, utrjena in je bilo preverjeno, da so jo učenci razumeli ter usvojili.

Razlika med procesoma je torej v:

• pogostosti obeh postopkov: učitelj neprestano preverja, ocenjuje pa le občasno;
• zaporedju: preverjanje mora biti vpeto v proces poučevanja, da lahko učitelj strokovno ustrezno ukrepa (posreduje povratno informacijo učencu; preoblikuje učne skupine; ustrezno individualizira proces), ocenjuje pa na koncu tematskega sklopa;
• dejavnikih, ki jih preverjamo in ocenjujemo: preverjamo bistveno več dejavnikov, ocenjujemo pa le znanje;
• eksplicitnosti (vidnosti): ocenjevanje je, za razliko od preverjanja, vidno tudi drugim (učencu in staršu ocena pove, kakšno je njegovo znanje v primerjavi s pričakovanimi standardi).

Pri športni vzgoji preverjamo in ocenjujemo znanje z naslednjimi postopki:

• merjenjem (predstavlja objektivno pridobljeno informacijo o učenčevem dosežku);
• opazovanjem (predstavlja subjektivno pridobljeno informacijo, ki pa jo učitelj poskuša objektivizirati s tem, da določi področja opazovanja in merilno lestvico z opisniki);
• vrednotenjem (s tem postopkom učitelj vedno da pridobljenemu dosežku poseben pomen; merilno (vrednotno) lestvico namreč učitelj postavlja avtonomno in je odvisna od več dejavnikov, npr. od razvojne stopnje učencev (v 9. razredu naj bi učenec znal za oceno 5 več kot v 6. razredu), predhodnega znanja in izkušenj (učenci, ki imajo šibko predhodno znanje, bodo pričakovano znali manj ob enakem procesu poučevanja), zdravstvenega stanja ali posebnih potreb (učenec, ki ima posebne potrebe, bo imel svoje individualne standarde, zato bo učitelj drugače ovrednotil njihovo doseganje kot pri njegovih sošolcih), števila ur, ki ga nameni posameznemu tematskemu sklopu (če npr. nameni plesu 16 ur, bodo učenci pričakovano znali več, kot če tej vsebini nameni le 8 ur).

Posebej pri športni vzgoji je preverjanje ključno za kakovostni učni proces. V okviru obvezne podatkovne zbirke Športnovzgojni karton vsakoletno učitelj preverja tako stanje kot razlike v telesnih značilnostih (telesni višini, telesni teži in količini podkožnega maščevja, s pomočjo SLOfit sistema pa je med povratnimi informacijami tudi izračun indeksa telesne mase in zdravstveno tveganje, ki je povezano s tem) in gibalnih sposobnostih (v okviru obvezne podatkovne zbirke Športnovzgojni karton spremljamo osem gibalnih sposobnosti). SLOfit sistem pa ponuja tudi izračun indeksa telesne zmogljivosti posameznika ter omogoča primerjave na več ravneh (individualno glede na prejšnje meritve in glede na primerjavo z vrstniki ‒ za določeno starost in spol), na nacionalni ravni pa preverjamo tudi znanje plavanja.

Svetujemo, da učitelji za namene čim bolj učinkovitega pouka, obenem pa tudi individualnega pristopa k učencu, pazljivo beležijo več dejavnikov, opisanih zgoraj. Z začetnim preverjanjem tako postavijo ustrezne cilje in naredijo učinkovite ter zanimive programe, s sprotnim preverjanjem znanja in dejavnikov, ki vplivajo nanj, pa prilagajajo proces poučevanja. Skladno s pravilniki o ocenjevanju ocenjujejo le znanje učencev, pri tem pa naj uporabljajo različne pristope in načine ocenjevanja. Ob kakovostnem poučevanju in sprotnem preverjanju tako ne bodo imeli težav z ocenjevanjem.

Pojasnilo: Izraz učenec uporabljamo tako za osnovnošolce kot srednješolce obeh spolov.

Literatura:

¹ Svendsen, A. M. (2020). AIESEP Position Statement on Physical Education Assessment. https://aiesep.org/scientific-meetings/position-statements/

² Kovač, M., Jurak, G. in Starc, G. (2016). Nekateri alternativni načini ocenjevanja znanja pri športni vzgoji. Šport, 64(1/2), 18-23.

³ Starck, J. R., Richards, K. A. R. in O’Neil, K. (2018). A Conceptual Framework for Assessment Literacy: Opportunities for Physical Education Teacher Education. Quest, 70(4), 519–535.

 ⁴ Hay, P. in Penney, D. (2009). Proposing conditions for assessment efficacy in physical education. European PhysicalEducation Review, 15(3), 389–405.

⁵ Dobovičnik, L. in Kovač, M. (2021). Transformativni pedagoški pristop pri ocenjevanju športne vzgoje. Šport, 69(1‒2), 23‒29.

⁶ Lopez-Pastor, L. M., Kirk, D., Lorente-Catalan, E., MacPhail, A. in Macdonald, D. (2013). Alternative assessment in physical education: a review of international literature. Sport, Education and Society, 18(1), 57-76.