Meta od zgoraj in spodaj bosta otrokom delala manj težav, če bodo z žogicami nahranili pošast

Katarina Bizjak Slanič¹, Nina Pavlič² in prof. dr. Marjeta Kovač²

¹ OŠ Janka Glazerja, Ruše

² Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport

V otroštvu je pomemben razvoj temeljnih gibalnih vzorcev, ki so sestavljeni iz osnovnih, preprostih gibov. Avtorja Gallahue in Ozmun¹ delita gibanja na tri sklope: lokomotorna (omogočajo premikanje iz ene na drugo stran), stabilnostna (omogočajo ohranjanje ravnotežnega položaja in izvedbo gibov) in gibanja z obvladovanjem predmetov (omogočajo nadzorovan stik s predmeti in njihovo upravljanje).

Gibanja, ki se pojavijo znotraj vsakega sklopa, različno stari otroci različno dobro obvladajo. Glede na kakovost izvedbe Gallahue in Cleland² ločita tristopenjsko obvladovanje gibalnih nalog vsakega sklopa:

• Začetna stopnja usvojenosti predstavlja otrokove prve poskuse izvajanja posameznih gibanj. Otrokovi gibi so še zelo nenatančni in nepopolni, z manjkajočimi fazami gibanja, zaporedje gibanj ni pravilno ali pa otrok pretirano uporablja posamezne dele telesa. Gibanje je nesproščeno, manj ritmično in časovno slabo usklajeno.
• Osnovna stopnja usvojenosti vključuje boljši nadzor nad izvedbo temeljnih gibalnih vzorcev. Gibanje je bolj sproščeno, časovno usklajeno in ritmično pravilnejše, vendar še vedno s precej napakami. Gibanje je še vedno izvedeno z manjkajočimi gibi posameznih delov telesa ali s pretiravanjem v posameznem delu gibanju, zato ni dovolj učinkovito.
• Stopnjo zrelosti zaznamujejo učinkovito, tehnično pravilno in usklajeno gibanje , ki je nadzorovano in ritmično sproščeno. Navadno otroci usvojijo to stopnjo stabilnostnih in lokomotorna gibanj do petega oziroma šestega leta starosti, v manjši meri pa to velja za spretnosti obvladovanja predmetov; to stopnjo dosežejo nekoliko kasneje zaradi zahtevnosti hkratnega vidnega sledenja predmeta (npr. žoge) in gibanja telesa. Takrat so sposobni zaznati hitrost premikajočih predmetov, oceniti let in s predmeti upravljati v gibanju.

Bistvo gibanj, kjer otrok obvladuje predmet, je njihova kompleksnost, saj je več različnih temeljnih gibanj (lokomotornih,  stabilnostnih in gibanj, kjer obvladuje predmet) združenih v en gibalni vzorec. Zato je obvladovanje predmetov zahtevnejše od ostalih gibanj,¹ pri tem pa mora otrok najprej dobro usvojiti lokomotorna in stabilnostna gibanja. Ta se razvijejo v različnih otrokovih starostnih obdobjih, zato lahko pričakujemo kakovostno gibanje obvladovanja predmetov šele kasneje, ko otrok usvoji značilne spretnosti izbranega gibalnega vzorca iz obeh temeljnih gibalnih sklopov.

Meti žoge so med najpogosteje uporabljenimi gibalnimi vzorci, ki jih otroci vključujejo v spontano igro. Prvi gibalni vzorci meta se pojavijo med drugim in tretjim letom otrokove starosti, nekoliko bolje izvajajo mete med petim in šestim letom, do šestega leta in pol pa jih že predvsem dečki popolnoma obvladajo.³ Poznamo različne oblike metov, ki se med seboj razlikujejo po značilnostih gibanja delov telesa med izvedbo: met z eno roko nad glavo ali od spodaj, met z obema rokama izza glave, izpred prsi ali od spodaj ter številne druge različice. Katerega otroci izberejo, je odvisno od njihovih gibalnih sposobnosti otroka, njegovega znanja, telesnih mer in razvitosti moči ter velikosti žoge.

Met žogice (ali žoge) nad glavo predstavlja enega najpogostejših gibalnih vzorcev pri otrocih, saj ga uporabljajo pri različnih igrah z žogo in elementarnih igrah, kot so podajanje žoge, lovljenje z žogo, med dvema ognjema, ciljanje predmetov in podobne igre.⁴ Gibanje je otrokom poznano, zaradi veliko izkušenj pa ga tudi hitro usvojijo. Pri njegovi izvedbi je pomembno, da otrok izvede korak naprej z nasprotno nogo, zasuka trup okoli navpične osi in se rahlo predkloni v nasprotno stran, gibanje dejavne roke (navzdol in nazaj) je krožno.

Obstajajo razlike v izvedbi glede na starost, spol in izkušnje otrok.⁵ Ključnega pomena je dobra usvojitev pravilnega meta žoge v začetku učenja, saj usvojene podrobnosti gibanja ostanejo in jih je  pri napačni izvedi težko popraviti. Tako so pri osmih letih starosti otroci sposobni, da izvedejo met z večjo hitrostjo žoge. Dečki gibanje izvajajo bolje in uspešneje od deklic. Velik vpliv imajo tudi izkušnje z žogo; več stika ima otrok z žogo, hitreje bo usvojil gibanje. Langendorfer in Roberton⁶ sta v svoji študiji ugotovila, da lahko 80 % dečkov do sedmega leta starosti usvoji gibanje rok, ki je značilno za tretjo stopnjo obvladovanja gibanja (stopnjo zrelosti), medtem ko so deklice pri tej starosti še na prvi (začetni) ali drugi, osnovni stopnji. Razlike med spoloma so še bolj očitne pri obratu trupa, saj dečki do sedmega leta starosti usvojijo gibanje, ki je značilno za drugo (osnovno) stopnjo, kar 45 % dečkov pa napreduje na tretjo stopnjo (stopnjo zrelosti). Za razliko od dečkov pa deklice usvojijo in ostanejo na drugi (osnovni) stopnji, torej ne napredujejo na tretjo.

Met žoge od spodaj otroci uporabljajo nekoliko manj od meta od zgoraj. Pomembno je, da otrok pravilno drži žogo v roki, da izvede dovolj veliko amplitudo zamaha nazaj in naprej ter gor, da je pogled usmerjen naprej in da je nasprotna noga od roke, s katero meče, spredaj.

Obe vrsti metov lahko vključite v igro, kjer otrok meče manjše žogice v požrešno pošast. Kako naredimo pošast, je prikazano v prispevku profesorice športne vzgoje Katarine Bizjak Slanič. Izdelala jo je s svojima otrokoma in predstavila v reviji Cicido. Izdelajte jo še vi skupaj z otroki, nato pa naj čim večkrat mečejo žogico na oba načina in štejejo zadetke. Z izkušnjami bodo njihovi meti čedalje bolj koordinirani in natančni. Za zabavo pa se lahko pomerite tudi z njimi, kdo bo uspešnejši pri hranjenju pošasti.

Literatura:

¹ Gallahue, D. L in Ozmun, J. C. (2006). Understanding motor development: Infant, children, adolescent, adults (6^th edition). McGraw-Hill Companies, Inc.

² Gallahue, D. L. in Cleland, F. (2003). Developmental Physical Education for Today,s Children (4^th edition). Human Kinetics.

³ Wild, M. (1980). The behaviour patterns of throwing and some obseravtions concerning its course of development in children. Research Quarterly 9, 20–24.

⁴ Lee, H. S. (2016). A Comparison of an Eastern Philosophical Approach to Human Movement with a Western Approach through Teaching Overhand Throwing Skills with Grade Two Students [Graduate dissertation, University of Calgary, Graduate program in Kinesiology]. https://www.researchgate.net/publication/311067452_A_Comparison_ of_an_Eastern_Philosophical_Approach_to_Human_Movement_with_a_Western_Approach_through_Teaching_Overhand_Throwing_Skills_with_Grade_Two_Students

⁵ Williams, H. G. (1983). Perceptual and Motor Development. Prentice-Hall.

⁶ Langendorfer, S. in Roberton, M. A. (2002). Individual pathways in the development of forceful throwing. Research Quarterly for Exercise and Sport, 73, 245–256.